Meni

Dok. št. 172
Razmišljanje nekdanjega načelnika Vseslovenske ljudske stranke dr. Ivana Šusteršiča o vprašanju samostojne jugoslovanske države neposredno pred odhodom Slovencev iz Avstrije301

Jugoslavija je gotova. Ostane še dinastično vprašanje. To vprašanje hočemo kratko razmotrivati. Naša dinastična čustva so znana, toda nočemo v osprednje siliti teh čutil, temveč razpravljati hočemo vprašanje s stališča neomejene samoodločbe.

V principu se gre za to: ali hočemo biti v bodoče popolnoma samostojni, ali pa ena tistih neodvisnih in suverenih držav, ki naj v bodočnosti tvorijo Zedinjene države habsburško-lorenske.

Popolna samostojnost je lahko misliti pod drugo dinastijo n. pr. v smislu krfskega programa pod dinastijo Karagjorgjevičev ali pa kot republiko. Mimogredoč naj kratko izjavimo, da bi bili mi v tem slučaju za republiko. Ne vidimo namreč nobenega pametnega razloga, da bi, če se ločimo od ene dinastije, isto zamenjali za drugo, kajti to bi bila silno starokopitna rešitev celega vprašanja. Sicer pa to nikakor ni glavna stvar. Veliko važnejše je stvarno vprašanje, ki se mora predvsem rešiti, t. j. popolna samostojnost ali pristop k Zvezi zedinjenih držav. Predvsem pa, in to ponavljamo in podčrtamo, more biti naš etnografični teritorij popolnoma zasiguran z našo jugoslovansko državo . To je conditio sine quanon, preko katere nihče ne more.

Ne da se tajiti, da je z zgolj narodnega stališča popolna samostojnost zelo vabljiva in blesteča. Treba pa je misliti nekoliko dalje: na možnosti življenja in razvoja in nemotenega obstoja naše nove države.

Jugoslavija leži ob Jadranskem morju; velik del obali302 je naša narodna posest. To nam daje velike možnosti za življenje in razvoj, toda prezreti ne smemo, da imamo ob isti obali mogočnega soseda, trikratno močnejšega na prebivalstvu in nerazmerno močnejšega na kulturnem, financijelnem in komercijalnem polju. Ta sosed bo naš konkurent. Ž njim se bo pa morala Jugoslavija že na mirovnem kongresu boriti za najdragocenejše dele svojega narodnega ozemlja. Opraviti bomo imeli tedaj predvsem s politično, potem z mogočno gospodarsko in osobito komercijelno konkurenco tega soseda. Italija bo po vojski močnejša kot kedaj poprej in ta njena moč bo latentna nevarnost za Jugoslavijo. Liga narodov nas pred to nevarnostjo ne bo mogla varovati, ker se bo šlo za prosto kretanje narodnih in gospodarskih moči na svetovnem pozorišču. V prihodnjem članku hočemo svoje misli naprej razviti.

Opombe

301. Resnica, leto I [i. e. II], št. 45, Ljubljana, 26. 10. 1918, Ivan Šusteršič, Dinastično vprašanje.

302. Obale.