Meni

Dok. št. 85
Odziv načelnika Jugoslovanske demokratske stranke dr. Ivana Tavčarja na Šukljetovo zamisel o ureditvi jugoslovanske države122

Bila bi skoraj preobrabljena fraza, če bi vzkliknil, da se nam bo slabo godilo, ako sedanji veliki čas naleti med nami na pritlikav rod! Ali vendar je tako! Ustanovitev ujedinjene in mogočne jugoslovanske države je na poti in gorje nam, če bomo takrat, ko se bo rodila ta država, malenkostni in tako površni, da ne bodemo védeli drugega, nego šteti travnate bilke, češ, ta je moja, ta pa tvoja! Bog ne daj, da bi se Slovenci v tej monumentalni dobi postavili nekako na tisto stališče, na katerem je stal svojčas del ribniške doline, ko je neprestano gonil svojo pesem, da hoče imeti postajo v Žlebiču, ker je s to postajo zanj dolenjska železnica velikega pomena, brez te postaje pa brez vsakega pomena!

Te postaje se spominjam, ko premišljujem o prijatelja Šukljeja člankih V zaželjeni deželi,123 a na Žlebič sem mislil tudi takrat, ko sem prečital prijatelja Hribarja protičlanek Uprava Jugoslavije v Slovencu z dne 15. t. m.

Šuklje piše: Tako tedaj si predstavljam upravo slovenske skupine naše jugoslovanske samostojnosti. Namenoma ne segam dalje, ne grem preko Sotle in Kolpe! Naj si bratje Hrvati in Srbi uredijo svojo upravo po svojih lastnih potrebah, željah in tradicijah, dobro bomo shajali, nemoteni eden od drugega. – Hribar pa se objema teh-le stavkov: Ta omejenost avstrijske državne modrosti je naša sreča, kajti del svobodne, samosvoje in neodvisne jugoslovanske države bode zedinjena Slovenija v taki popolnosti, v kakršni si je pred nekaj leti najsmelejši med nami še predstavljati ni upal. Deželne meje bodo padle. Med nami ne bode več Kranjcev. Štajercev, Korošcev, Goričanov, Tržačanov, Istranov. Vsi bodemo samo Slovenci.

Niti na misel mi ne prihaja, da bi Šukljeju in Hribarju podtikal kake slabe namene. Kar sta zapisala, zapisala sta v pošteni in dobri veri. Vzlic temu pa se mi vidi, da plešeta oba na eni in isti napeti vrvi, samo kolec, s katerim se vzdržujeta v balansi, je pri enem nekaj daljši, pri drugem nekaj krajši; pri obeh pa je velika nevarnost, da zdrkneta k zemlji.

Če si predstavljam jugoslovansko državo, ne morem si je predstavljati, da bi v njej nastala posebna slovenska, posebna hrvatska in posebna srbska skupina. Istotako si ne morem predstavljati, da bi ta država obsegala zedinjeno Slovenijo, samo zase in ločeno od zedinjene Hrvatske ali zedinjene Srbije. Pri ljubem Bogu! Ali naj se ustanovitev in ureditev jugoslovanske države izroči trem krojačem, katerih vsak bo skušal izstriči iz državice, ki bo takoj hirala na angleški bolezni, svojo krpo? Pri vprašanju, kako daleč naj sega slovenska krpa ali pa srbska in hrvatska krpa, bodemo, kakor kaže Šukljejeva Uprava v Istri, takoj zlezli v prepire in naši krojači bodo svoj posel s tem opravljali, da si bodo eden drugemu škarje v trebuh suvali! In če bodo tukaj tri krpe, imeli bodemo zopet tri stare kronovine; če pa bodo Čakovci morda tudi hoteli imeti svojo krpo, potem bodo naenkrat štiri kronovine v Jugoslaviji itd.

Moje ponižno mnenje je – vsiljujem ga nikomur, tudi si ne prisvajam nikake avtoritete, – da se mora jugoslovanska država urediti brez vsakega takega krpanja! Ta država se ima takoj spočetka postaviti na temelj, da prebiva v njej en sam narod. Teorije, da v teh pokrajinah živi več narodov, na noben način ne pustimo veljati, ker se morejo kvečjemu redakterji zabitih nemškonacijonalnih listov postavljati na stališče, da naš jezik ni samo narečje enega in istega naroda, ki je seveda postalo odličen kulturen faktor in se bo tudi v Jugoslaviji uveljavljalo. Bodoča naša država mora biti izklesana iz enega samega kamna: njena ustava mora biti v skladu z enotnim tem državnim značajem. Njena uprava morala se bo istotako povsod urediti po enotnih principih, ki bodo odgovarjali ujedinjeni enotni državi. Sprejela se bo enotna ustava in sprejela se bo enotna uprava, ki bode dajala popolno poroštvo za to, da bode novoustanovljena država nekaj krepkega, stalnega in trdnega. Tukaj se ne spuščam v nikake podrobnosti. Samo mimogrede omenjam: če bi ustava ali uprava ustvarili kako zapostavljenje enega izmed treh glavnih veroizpovedanj v bodoči Jugoslaviji, bi ustava in uprava nosili kal razpada v sebi! Nikdo bi se za kaj takega ogrevati ne mogel. Če pa se nova država pri ustavi in upravi opre na princip enotnosti in če bi vsled tega vpliv vseh naših narečij ne bil popolnoma enak, bomo kaj takega že prenesli, če smo v resnici pravi Jugoslovani in ne samo Jugoslovani, kakor jih zadnje čase iz svoje miznice na dan postavljajo Šusteršičeve Novice!

V drugem pa bi si usojal z vso ponižnostjo pripomniti, da o detajlih, kako bodi urejena uprava v Jugoslovanski državi, danes še ni čas govoriti, ker pri tem lahko pridemo v položaj, da smo podobni gospodarju, ki hoče zidati novo hišo, ki pa hoče zidanje s tem pričeti, da si postavi najprej visok dimnik. Čim bo ogromni obris naše države gotov, bodo prišli detajli na vrsto. In takrat se bodemo razgovarjali in pretehtali podrobne načrte, sklepal in odločal pa bo skupni zakonodajni zastop, katerega delo bo kontroliral narod in katerega bo vsak smel tudi svobodno kritizirati. Končno pa se bo moral vendarle vsakdo podvreči legislativnemu zastopstvu nove države, o katerem upamo, da ga bo sveti duh toliko razsvetlil, da ne bo ustvarjalo kronovinskih mej, ne povzročalo globokih razpok v komaj postavljeni stavbi, kratko: da nam bo ustvarilo enotno državo, ki nikakor ne bo podobna telesu, na katerem se posamezni udje med sabo puntajo, kakor v znani basni Menenita Agrippe, ali kako se je mož že imenoval.

Samo ob sebi je umevno, da se v kake polemike ne bom spuščal.

Opombe

122. Slovenski narod, leto LI, št. 241, Ljubljana, 17. 10. 1918, Ivan Tavčar, In necessariis unitas!