Članek dr. V. K. v ponedeljkovi številki našega lista⁹³ je vzbudil splošno pozornost. V naši javnosti se o njem mnogo razpravlja in uredništvo je prejelo celo vrsto dopisov, ki se izražajo za zenostavljenje slovenske politične organizacije. To so razveseljivi pojavi. Baš ker je dr. V. K. stavil temo tako enostavno, je dosegel dvoje: prvič je pokazal, kako važno je, da se za skupni boj v znamenju deklaracije ustvari čim najtrdnejša politična organizacija; drugič pa nam je neposredno predložil vprašanje: ali ni mogoče, da se v boju za enotni cilj tudi enotno politično organiziramo?

To je gotovo, da je politična organizacija našega naroda daleko zaostala za njega političnim programom. Z deklaracijo smo vstopili v docela novo epoho naše nacijonalne politike. Preje nam je bila avtonomija zadnji cilj, sedaj nam je lastna država začetek novega nacijonalnega življenja, ki naj našemu narodu omogoči, da se gospodarsko, socijalno in kulturno samostojno in neodvisno razvije. V zahtevi po lastni državi si je ogromna večina našega naroda povsem edina. Tu danes ni razlike med naprednjaki in klerikalci, med radikalci in konservativci; upravičeno smatramo tudi, da je navzlic umetničenju oficijalnega vodstva socijalne demokracije tudi ogromna večina našega socijalistično organiziranega delavstva v taboru majniške deklaracije. V delu za uresničenje deklaracije je torej popolna enotnost postopanja vseh dosedanjih skupin našega naroda ne le mogoča, temveč tudi potrebna. Nastaja pa vprašanje, ali je vsled tega tudi potrebna popolna enotnost politične organizacije, in, denimo da je, ali je tudi mogoča? Ali je izvršijivo, da se narod takorekoč konstituira kot stranka?

Z uresničenjem majniške deklaracije delo za renesanso našega naroda ni končano, temveč se šele prične. Ako verujemo, da si bodemo izvojevali svobodo in ujedinjenje, (in ta vera je temelj našega deklaracijskega boja), potem moramo tudi že misliti in pripravljati, kako si bodemo to našo Jugoslavijo uredili. Lastna država bo nalagala naši gospodarski, kulturni, socijalni politiki povsem nove, velike in težavne naloge, stavila nas bo pred nove probleme in bo v vsakem oziru zahtevala najresnejšega tekmovanja narodnih duševnih sil. V volji in zahtevi po lastni državi smo si vsi edini, v načrtih in zahtevah, kako naj bo ta država urejena pa si nismo in si ne moremo biti. Tu nas ločijo zopet one večne idejne razlike, ki delijo človeštvo, pripadnike vsakega na višji razvojni stopinji se nahajajočega naroda v razne tabore, skupine in stranke. Ta ločitev duhov je nekaj danega, neizogibnega in nobena še tako velika skupna naloga ne more trajno strniti konservativne, napredne, socijalistične vrste v eno enotno organizacijo. Časi enotne narodne stranke spadajo v primitivno narodno dobo in se ne vračajo. Tudi če poskusimo ustanoviti tako enotno stranko, takoj od začetka bi v njej obstojale razne skupine in kmalu bi se pokazalo, da je enotnost le videz. Nastala bi notranja nesoglasja, kmalu tudi boji in mesto moči in sile, ki smo jo hoteli dati narodu z enotno politično organizacijo, bi ustvarili stranko, katera bi najbrž vso svojo energijo morala porabiti za vzdržavanje notranjega ravnotežja. To bi bil stroj, ki vso svojo moč uniči v lastnem kolesju. Rezultat bi bil torej ta: enotna politična organizacija vsega naroda bi nas ne ojačala za deklaracijski boj toliko, kakor bi pričakovali, onemogočila pa bi, da se smotreno pripravimo za novo dobo, ko bo treba narodu novo hišo tudi urediti. Da smo glede te ureditve vsi ene misli in enega srca – to trditi bi bilo naivno in, ako bi bilo res, bi bilo slabo, ker bi bilo dokaz politične primitivnosti, ki se še ni dokopala do spoznanja, da so vse uredbe moderne države, državnega naroda, rezultati političnih bojev.

Praktično bi se dala enotna stranka izpeljati le na razvalinah starih. Mi bi morali razpustiti vse dosedanje politične organizacije, odpraviti njihove programe, ter na novi programatični podlagi snovati novo stranko. Ker bi moral biti ta program tako za klerikalca kakor za naprednjaka kakor za socijalista, bi se morala vsaka sedaj obstoječih strank odreči baš tistim svojim načelom, ki tvorijo posebnost njene eksistence, svojim nazorom na svet, na družbo. Tak poskus bi se mogel izvršiti le v popolni negaciji socijoloških zakonov, ki neodvisno od naše volje ustvarjajo med nami politična nasprotstva. Opozarjamo samo na eno dejstvo. Danes hvaležno pozdravljamo resolutni nastop ljubljanskega knezoškofa, ki je zastavil svojo cerkveno avtoriteto za narodno stvar ter je s svojo pastirsko palico udaril po onih, ki jih ves narod smatra za svoje škodljivce. Ali bodemo jutri, ko bo šlo recimo za vprašanjc našega novega šolstva, z isto pripravljenostjo sprejeli škofovo odločitev? Ali se bodemo brez ugovora pokoravali njegovim nazorom o demokraciji? Ali bodemo priznali, da sme odstraniti kot duhovni nadpastir urednika ker le-ta ne hodi po poti, ki si jo želi škof? Ali moremo na drugi strani verjeti, da bo hierarhija priznala naš nazor, da interesi cerkve niso še narodni interesi in da cerkveni poglavarji ne morejo biti tudi naši politični šefi?

Odgovor na ta banalna vprašanja je tudi odgovor na vprašanje o praktični izpeljivosti in resnični koristnosti enotne politične organizacije celega naroda.

Poskus, trajno izločiti medsebojni politični boj, se torej mora izjaloviti. Nekaj drugega pa je seveda zahteva, da moramo zaenkrat zapostaviti vse, kar nas loči ter z združenimi močmi stremeti za prvim svojim ciljem, za uresničenjem deklaracije. Edini moramo biti v tem, da smo brez razlike trdna opora našemu Jugoslovanskemu klubu.

Prepričani smo, da se da ta enotnost najbolje doseči, ako na eni strani pošteno izpovemo, kaj nas sicer loči, na drugi strani pa ravnotako pošteno in v medsebojnem spoštovanju iščemo oblike, ki nam omogoči smotreno, trajno skupno delovanje za veliko idejo. Nositeljice te potrebne enotnosti morajo biti stranke. Konsolidacija našega življenja je predpogoj enotnosti naše narodne politike. Danes smo ne toliko programatično kakor organizatorično razcepljeni, provincijalizirani. V času boja za narodno edinstvo imamo zlasti naprednjaki še vedno pokrajinske stranke. Socijalna demokracija je že od vsega začetka enotno organizirana, reorganizacijo je izvedla sedaj tudi V. L. S., le napredno Slovenstvo se še ni povzpelo do odločilnega čina. To se mora v najkrajšem času zgoditi in se bo tudi zgodilo. Zgodovinska naloga naprednega Slovenstva je, da se organizatorično in programatično pripravi na novo dobo.