Meni

Dok. št. 83
Pojasnila načelnika Jugoslovanske demokratske stranke dr. Ivana Tavčarja k strankinim socialnogospodarskim usmeritvam119

[...]

Pred vsem zavrnemo tiste, katerim se zdi, da smo na ustanovnem zboru premalo povdarjali razliko med našo in socijalno-demokratično stranko.

Mi smo demokratska stranka. To se pravi: mi smo za popolno enakost vseh slojev našega naroda. Dr. Triller je pravilno izjavil v političnem odseku, da demokratičnost naše stranke obstoja v tem, da ne pozna nobene nadvlade, najmanj pa nadvlade kake manjšine nad večino. Zatorej ne priznavamo nikake nadvlade aristokracije; tudi ne moremo pripoznati načela, da bi v političnem življenju imela duhovščina kot stan tako nadvlado; istotako ne moremo pripoznati, da bi imel nadvlado kmečki stan, ker demokratična stranka, ki seveda podpira težnje kmečkega stanu, ne more biti izključno samo agrarična stranka; dalje ne moremo pripoznati, da bi imel trgovski ali pa uradniški stan nadvlado po mestih, in končno je tudi izključeno, da bi delavstvo, ki v nobeni kulturni državi ne tvori večine prebivalstva, imelo nadvlado nad vsemi drugimi stanovi. Naša demokratska stranka ne priznava nikaki manjšini nadvlade nad večino, ima pa v nji svoje enakopravno mesto odkazano tako kmet, kakor duhovnik, tako trgovec in uradnik, kakor delavec. Stranka hoče zbližati vse stanove k plodonosnemu političnemu delovanju, ne more pa dopuščati, da bi kaka manjšina izvrševala tiranstvo nad večino, in da bi stranka nato tako klavrno poginila, kakor so poginili boljševiki na Ruskem!

To, kar velja o posameznih stanovih, velja tudi o zavodih, ki so v rokah posameznih slojev, posebno tudi o gospodarskih zavodih. Demokratska stranka ne odreka niti enemu teh zavodov pravice do obstoja, enako so ji pri srcu vsi in njene težnje obstoje v tem, da ne ustvarja prepira niti med posameznimi sloji prebivalstva, niti med posameznimi gospodarskimi zavodi. Harmonijo hoče doseči povsod, harmonijo v imenu celokupnosti, tako da se bo življenje naroda lahko primerjalo velikemu stroju, ki dela za celokupnost, pri katerem pa ima vsako kolo in tudi vsako kolesce odkazano svojo posebno nalogo, tako da stroj obstane, če vzameš iz njega kolo ali pa tudi najmanjše kolesce. Ta harmonija v političnem in gospodarskem življenju mora biti prvi ideal, pa tudi prvi cilj naše Jugoslovanske demokrat. stranke .

[...]

Naj končno spregovorimo še o stvari, ki je nekatere somišljenike vznemirila, ker se je v debati od ene strani stavil predlog, ki izgleda na prvi hip nekako boljševiško. Nekateri so menili, da hoče ta predlog, naj se JDS. izreče za odpravo privatne lastnine in so se čudili, da ni bil a limine odklonjen, temveč izročen izvrševalnemu odboru v nadaljno razpravljanje. Predvsem je pripomniti, da se je formalno postopalo z vsemi predlogi enako – nobeden ni bil definitivno odklonjen, temveč so bili vsi odkazani kot gradivo izvrševalnemu odboru. Sicer pa moramo reči, da je ta predlog v besedah sicer jako radikalen (čeravno nikakor ni boljševiški) v stvari precej krotak.

Toda to ni glavno. Glavno je, kaj razume JDS. pod nacijonaliziranjem premoženja? Ali menimo odpraviti privatno last ter premoženje podržaviti? Se li hočemo držati Proudhona ali morda Ljenina in Trockega? Hočemo li posnemati pruske konfiskacije poljske zemlje, ali obnoviti stare čase, ko so Sulla, Mark Anton in poznejši njihovi posnemovalci zasegali zemljišča političnih svojih nasprotnikov? Ne, vsega tega naša stranka noče. Ona pa pravi, da moramo smotreno in dosledno stremeti za tem, da postanejo najvažnejša gospodarska sredstva v naši domovini naša narodna last, last našega človeka, da ne bo naš narod le predmet izkoriščevanja za druge. Nacijonaliziranje premoženja je torej v tem zmislu povsem legalen cilj našega gospodarskega stremljenja, je predpogoj naše gospodarske osamosvojitve, je na gospodarsko polje prenešen izrek: Na svoji zemlji svoj gospod. V tem zmislu smo n. pr. sprejeli v svoj program odpravo fidejkomisov. To se pravi, mi hočemo, da se ti fidejkomisi legalnim potom odkupijo in zemlja, ki s tem prosta postane, proti primerni odškodnini prepusti našemu kmetu. Ta vzgled naj bo dokaz, da nikakor ne zahtevamo odprave privatne lastnine.

Boj za gospodarsko osamosvojitev našega naroda je eden naših najtežjih problemov. Približali se bodemo konečni rešitvi le z dobro premišljenim, previdnim in prevdamim delom. Menimo, da tvori novi program Jugoslovanske demokratske stranke dobro podlago za tako delo in za to je potrebno, da smo si o njega dalekosežnesti povsem na jasnem.

Opombe

119. Slovenski narod, leto LI, št. 152, Ljubljana, 8. 7. 1918, dr. Ivan Tavčar, Nekoliko pripomb h gospodarskemu programu JDS.