Odličen slovenski politik nam je poslal članek, ki ga spodaj priobčujemo kot zanimiv pričetek potrebne razprave o konsolidaciji in ureditvi naših političnih sil. Po našem mnenju gre spoštovani avtor predaleč. Izhajajoč s stališča, da se mora današnja slovenska politična razcepljenost odpraviti ter izvršiti reorganizacija naših političnih sil, prihaja do enotne narodne politike preko enotne politične stranke, obsegajoče vse napredne in klerikalno politične skupine našega naroda, ki stoje na programu narodne samoodločbe. Zdi se nam ta načrt načelno predalekosežen in praktično neizpeljiv. V tem oziru opozarjamo na razprave zadnjega zaupniškega sestanka S. L. S. ¹⁰⁸ Tudi vzgledi iz drugih narodov, ki jih navaja spoštovani gospod doktor, nas ne prepričajo: Čehi organiziralo sedaj enotno stranko, toda ta stranka naj ne bo le deklaracijska, temveč tudi odločno napredna. Veliko resnico pa govori avtor, ko pravi, da mora deklaracijska ideja temeljito preobraziti naše domače javno življenje ter povzročiti v tvorbi strank najdalekosežnejše spremembe. Njegov klic po enotno organiziranem političnem delu za našo deklaracijo mora najti kar najkrepkejšega odmeva. Mi menimo, da je pot k dosegi tega cilja: zenostavljenje našega strankarskega organizma in koalicija. S. L. S. organizira svoje vrste enotno, enotno naj se organizira tudi napredno slovenstvo. Obstoj pokrajinskih strank danes ni več opravičen. Na plan naj stopita Vseslovenska ljudska stranka in Vseslovenska napredna demokratična stranka, ki skleneta trdno koalicijo za boj za našo samoodločbo. To se nam zdi neobhodno potrebno, načelno upravičeno in praktično izpeljivo, da se z vso vnemo posvetimo skupni prvi in največji nalogi naše narodne politike.

*

Dogodki svetovne vojne so prinesli Slovencem mnogo nesreče in gorja, obogateli so nas pa za en velik dobiček, da se je ves narod oprijel velike rešilne misli, zahtevati svojo politično združitev v jugoslovanski državi Hrvatov, Slovencev in Srbov. Marsikateri Tomaž, ki še pred letom ni verjel, postaja veren. Za ujedinjenje v smislu deklaracije 30. maja ¹⁰⁹ se je izjavila cela Slovenija, tako da ima Jugoslovanski klub naših poslancev res večino naroda za seboj. V tem oziru ni razločka med naprednjaki in pristaši ljudske stranke. Naša narodna stranka Štajerska je bila prva, ki se je na več shodih že pred pol letom izrekla za ujedinjenje Slovencev s Hrvati in Srbi v smislu državnozborske deklaracije.

Tej edinosti vseh narodno mislečih Slovencev pa še ne odgovarja vidna oblika naše slovenske politične organizacije. Vse poslance na Dunaju in ves narod v domovini veže sicer jugoslovanska deklaraciji, v politični organizaciji v slovenskih deželah pa to ujedinjenje še ne najde odločnega izraza. Pred vojsko smo imeli naprednjaki narodno-napredno stranko za Kranjsko , narodno-napredno stranko na Goriškem , narodno stranko v Trstu in narodno stranko štajersko . Nasproti tem organizacijam je stala vseslovenska ljudska stranka, ki pa tudi ni bila enotno organizirana, ampak je bila bolj zveza ljudskih strank posameznih pokrajin. Sedaj smo obogateni za novo kmečko stranko dr. Šusteršičevo , četudi bolj na papirju.

Opravičbo svojega obstanka so razne imenovane stranke v dobi let sicer dokazale z delom za svoje programe in z bojem za svoja politična načela. Stranke pa niso namenjene za večnost, ampak so trenotni izraz narodnega življenja. Danes je pa obvladala ideja ujedinjenja skoro vse dejanje in nehanje naroda. Zato je očividno, da bode ta deklaracijska ideja, v kolikor se to že ni zgodilo, naravnim potom kmalu temeljito preobrazila tudi vse naše domače javno življenje, ter provzročila tudi v tvorbi strank najdalekosežnejše spremembe. Kdor ne gleda le na zunanje oblike, ampak na stvar, bode mi vendar pritrdil, če pravim, da imamo zgornje število slovenskih strank danes bolj po imenu nego v resnici. Kar pa občutimo vsi kot neutajljivo politično realnost ali gotovost, je v narodu trdno vkoreninjena jugoslovanska ideja samoodločbe naroda, ideja, ki po svoji notranji sili nadkriljuje idejo katerekoli pri nas obstoječe klerikalne ali napredne stranke. Gotovo je, da so politične ideje oni mogočni činitelj, ki ustvarja stranke. Ustanovitev kake stranke ni nič drugega nego sklep enako mislečih za udejstvovanje kake politične ideje. Deklaracijska ideja ujedinjenja in narodne samoodločbe, ki se je tako trdno vkoreninila po vsem Slovenskem, izkazuje se istotako že zdaj očividno kot tvoriteljica nove strankarske ideje in kdor hoče v političnem slovarju poiskati izraz za to, kar se zdaj v našem javnem življenju godi, dobil bode odgovor, da se poraja pri nas nova velika slovenska stranka narodne samoodločbe na eni strani, na drugi strani pa stranka, ki je temu ujedinjenju in narodni samoodločbi neprijazna, dr. Šusteršičeva stranka. Četudi se ta naravni proces še ni do konca doigral, je v svojih temeljih že gotovo dejstvo ter se je to dejstvo proglasilo, četudi ne izrecno pa dejansko, ko je pred kratkim predsednik kluba državnozborskih naših poslancev dr. Korošec izrekel nasproti slovenski akademični mladini besedo o enotni falangi. Ta izraz ne more kaj drugega pomeniti, nego da se bližamo ustanovitvi enotne slovenske stranke, v kateri bo prostora za vse Slovence, ki se priznavajo k ideji deklaracije 30. maja.

Nastane torej začasno le vprašanje, ali naj se narod zadovolji s tihim soglasjem obstoječih strank glede deklaracijske politike ali naj se deluje iz poklicane strani smotreno za enotno stranko. Gotovo je, da posamezne stranke ne odločijo z lahka odreči se svoji preteklosti in aktivni politiki ne zavržejo radi uspehov svojega mnogoletnega truda za svojo stranko. Tudi občuti olikan človek naravnost potrebo, biti član stranke, za katero se je odločil. Stati izven strank, biti nepolitik, tudi na Slovenskem ni reč v navadi in se ne smatra za častno. Vendar na drugi strani moramo priznati, da se je vsled vojnih dogodkov ožje strankarsko delovanje izvzemivši časopisje in gospodarske naprave, pri nas nehote znatno skrčilo, tako da imajo stranke izkazati prav slabo bilanco za zadnja tri leta. Če ne upoštevamo dela poslancev v državnem zboru, ne preostane našim političnim strankam mnogo več nego ime in časopisje z denarnimi zavodi. Posestno stanje strank potemtakem ne tvori nepremostljive ovire za organizacijo enotne slovenske stranke, če se izkaže, da tehtni razlogi in interesi naroda isto zahtevajo. Ali pa morebiti načela strankam branijo, združiti se v deklaracijsko enotno stranko? Ni razvidno, katero vodilno načelo naših ljudskih strank bi se ne dalo v okvirju skupne stranke gojiti v zadostni meri, napredni krogi morajo pa že po bistvu svojih strank biti pomirjeni, da je v veliki slovenski stranki dandanes za njih delovanje več nego dovolj priložnosti. Glede vodilnih načel se bo dalo pri primerni dobri volji najti in določiti jamstvo sodelovanja za obe svetovni naziranji, kakor že izkušnja Jugoslovanskega kluba v parlamentu dovolj dokazuje. Zlasti obmejni Slovenci si moramo biti v svesti, da je močna slovenska enotna stranka sposobnejša rešiti nas v sedanji kritični dobi narodnega pogina, nego neorganizirana množica strank. Jasno je, da bodo naši bratje Hrvati in Srbi našli v tvorbi skupne države na združenih Slovencih trdnejšo oporo, nego če smo v vsakteri deželi še povrh razcepljeni v po dve ali tri stranke. Eno izmed težavnih vprašanj, če se je šlo za skupno postopanje naših političnih strank, je bilo pred vojno vprašanje moči v denarništvu, v organizaciji zadrug in njih zvez. Danes, ko ima denar malo ceno, in ko se ga denarni zavodi skoro že branijo, more se tudi o ti stvari treznejše soditi. Gotovo bode zlasti ob prehodu v redne gospodarske razmere kredit v našem gospodarstvu igral veliko vlogo in denarni zavodi si bodo mogli vseskozi čestitati, da jim vojska ni bila v škodo, ampak so si večinoma opomogli. Enotna organizacija Slovencev v eno samo politično stranko pa niti posameznim zadrugam, niti organizaciji zadrug ne more biti škodljiva. O potrebi konsolidacije naših gospodarskih naprav in zadružnih central se je pa s strani strokovnjakov rekla itak že marsikatera opravičena želja in morebiti današnja doba mirno in v splošno zadovoljnost tudi na tem polju reši sporna vprašanja, ki bodo našemu gospodarskemu življenju nova vzpodbuda. Poznavalci razmer tudi vedo, da smo bili baš na tem polju pred vojno nasproti drugim narodom, n. pr. Čehom, še daleč zadaj. Kako si pa sploh more končno misliti prepričan Jugoslovan boljšo podlago za našo upravno združitev v skupno državno obliko, nego je konsolidarno narodno gospodarstvo vsega slovenskega sveta! V tem oziru nas čaka hvaležno delo. Ovire za združitev Slovencev v močno enotno stranko pa naše zadružništvo gotovo ne podaja. Če se ozremo na Nemško, vidimo, da se je tam za veliko časovno idejo svetovne nadvlade nemštva porodila in mogočno organizirala velika nova stranka, domovinska Tirpitzeva stranka. Naše Vsenemce vidimo vsak hip marljivo pri organizaciji skupnega odpora zoper naše zahteve. Poljski narod nam je podal v ti vojni sijajen vzgled podrejevanja interesov posameznih strank interesom skupne poljske države, in videti je, da ti napori ne bodo brezuspešni. Pri češkem narodu se ves čas vojne na vso moč deluje za enotnost organizacije političnih struj. Socijalistične struje na Češkem so zelo blizu enotnemu narodnemu cilju ne le po programu, ampak tudi po enotni organizaciji, tako da bo protinarodna struja pod dr. Šmeralom kmalu tako osamljena, kakor pri nas dr. Šusteršič. Poznavalci čeških razmer pravijo, da je organizatorično delo za češko-slovaško državo na vseh poljih naravnost velikansko. Visoko je pri nas ceniti dosedanjo propagando za deklaracijsko politiko, toda to ne more in ne sme biti vse. Postaviti moramo isto na solidno podlago velike slovenske stranke in njene podrobne organizacije. Med narodom nikdar ni bilo tako ugodnega razpoloženja za tako politično združitev Slovencev, kakor danes, in bila bi morebiti usodepolna napaka, če bi se to razpoloženje ne porabilo in v polni meri izrabilo.

Ne sme se poudarjati, da je struja dr. Šusteršiča preneznaten nasprotnik, da bi se bilo treba združiti proti njemu vsem drugim slovenskim strankam v enotno stranko. Ne smemo pozabiti, da ima vlada danes mnogo sredstev, ali skoro vsa sredstva skupnosti v svojih rokah, ki jih bo proti nam zdaj s pomočjo dr. Šusteršiča, zdaj s pomočjo Nemcev in Madžarov izrabila. Le organizirana naša obramba bo mogla biti združenim nasprotnikom primeren protiutež. Smoter, za katerega se nam je boriti, je tako velik in težaven, da bo tudi najmočnejša enotna slovenska stranka istega z naporom vseh sil doseči mogla. In če dosežemo svoje ujedinjenje, kar nam nikakor ne sme bili le sanja, ampak resen namen, je jasno, da je notranja ureditev nove državne oblike tako velikanska naloga, da bodo še združene organizirane sile vsega naroda komaj zadostovale, pri razcepljenju v neštevilno strank in strančic pa na dober uspeh ne moremo opravičeno računati. Sami ob sebi pa tudi k nam ne bodo pečeni golobi prileteli. Enotna slovenska stranka mora imeti svoj kmečki, svoj meščanski, svoj delavski program. Pri današnjem nespremenjenem stanju strankarstva na Slovenskem bi pa bil pravi čudež, doživeti tozadevno enotno postopanje. Kak narodni svet, ki se nasvetuje od več strani, ne bo sposoben uveljaviti se tozadevno zadostno. Delo Jugoslovanskega kluba v parlamentu, ki je vseskozi srečno in času primerno, mora se poglobiti in utrditi tudi med narodom in skrajni čas je, da se resno vzame v pretres ideja ustanovitve enotne slovenske stranke in da se organizacija iste izpelje v soglasju z vsemi dosedanjimi strankami, ki so se izrekle za ujedinjenje. Baviti se je z zadevo posameznim organizacijam in sliši naj se vsestransko javno mnenje o tem predlogu.

O obliki in izvršitvi naj pa s končnim predlogom stopi pred javnost Jugoslovanski klub, ki si je pridobil s svojim parlamentarnim delom splošno zaupanje in ki samo enotno stranko najnujneje potrebuje.