Vsi [...] različni računi z izidom vojske so nam ustvarili popolnoma novo politično grupacijo in nove politične skupine.

Pričnimo z najbolj radikalno strujo, z ono, ki ne računa le z neomejeno zmago antante, ampak jo tudi želi. Da eden ali drugi računa z zmago antante, to še ne bi bila tako strašna reč, ker sreča je opoteča, posebno bojna. To je priznal tudi minister Burian. Nekaj druzega je pa, če kdo želi in komaj čaka, da zmaga antanta. Kaj pričakujejo ti ljudje od antantne zmage za Slovence? Če govorimo s takim človekom in mu stavimo to vprašanje, nam bo odgovoril: Mi bomo postali združen narod Jugoslovanov, dobili bomo svojo neodvisno državo in rešeni bomo nemške in mažarske in laške nadvlade. – Poglejmo, kako stoji ta stvar.

Mi bomo dosegli ujedinjenje troimenega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov – kaj se to pravi? To se pravi, da naj izginejo vsi razločki med Slovenci, Hrvati in Srbi. Ali bodo res izginili? Ne verjamemo. Srbi so močan in samozavesten narod in tem tudi danes, ko vse vpije za Jugoslavijo kakor noro, niti v sanjah ne pade na um, da bi rekli, da hočejo zatajiti svoje starodavno srbsko ime, svojo srbsko-pravoslavno vero, svojo srbsko književnost in svojo srbsko državo. Po vsi svoji naravi in po vsi svoji zgodovinski preteklosti in po sedanji svoji politični vzgoji Srb ne more biti in ne bo nikdar Jugoslovan, ampak samo Srb, Velesrb. Jugoslovan bo samo takrat, če bo gospod; če bo gospod nad Hrvati in nad Slovenci. Če bodo pa Srbi gospodje, bodo v naših šolah učili srbski jezik, v deželo bodo prišli srbski uradniki, srbski trgovci – torej razloček za Slovence med sedanjostjo in bodočnostjo bo samo ta, da danes gospoduje Nemec, potem bo pa Srb.

Srb pa samo na eni strani. Na drugi strani bi dobili v deželo še vse hujšega nasprotnika, namreč Lahe. Lahi imajo po londonski pogodbi izgovorjen lep kos slovenske zemlje, če zmaga antanta. To vedo vsi naši antantarji, in vendar se vnemajo zanjo, kakor da bi bila to za naš narod največja sreča, če nas razdele na dva ali tri plati! Pa vsaj nas ne bodo razdelili, – tako odgovarjajo, – ker to nasprotuje narodni samoodločbi! – Poznamo ta odgovor, poznamo tudi narodno samoodločbo, in zato vprašamo: Kdo nam jo je pa dal? Kje je najmanjša garancija za to, da bodo Angleži ali pa Amerikanci prišli ravno nas vprašat, kaj hočemo mi sami? Kje? Dosedaj še tega ne vemo in kakor vse kaže, tudi nikdar vedeli ne bomo!

Zato ne verjamemo na ujedinjenje troimenega naroda v lastno državo pod okriljem antante. Vzrok, da se ena struja med nami ogreva za antanto, mora biti drug in drugačen.

Mi vemo in tudi ne tajimo, da trpimo Slovenci mnogo pod nemško nadvlado. In samo sovraštvo do nemštva vodi gotove ljudi v naročje antante in pa sovraštvo do katoličanstva, ker je Avstrija katoliška država! To sta dva vodilna nagiba in nič druzega! Napačna sta pa oba; iz sovraštva do Nemcev še ni treba želeti razpada Avstrije, ker so mogoče pametne reforme tudi v Avstriji, sovraštvo do katoličanstva pa nasprotuje lastnemu načelu svobodomiselstva o toleranci.

Ta struja, o kateri smo govorili dosedaj, se zavzema za antanto iz prepričanja (čeprav je to prepričanje za Slovence naravnost pogubno) in je vsaj vsled tega vredna spoštovanja v toliko, kolikor se spoštuje prepričanje.

Kaj naj pa rečemo o drugi struji, ki je za antanto vneta iz golega strahu – in iz gole bojazni pred vislicami! So nasprotniki in sovražniki Nemcev, a pravijo, da so reforme v Avstriji tudi mogoče; pravijo, da so katoliki, in vendar vlečejo skupaj en voz s prvo strujo, ki je najhujša nasprotnica katoličanstva! Ti pravijo bržkone tako: Antanta bo zmagala. Če pa zmaga, bo udarila po svojih nasprotnikih. Če pa pokažemo, da nismo njeni nasprotniki, nam bodo pa prizanesli, milostno prizanesli. A ne samo prizanesli, še pohvalili nas bodo in se nas veselili, kakor je nad enim spokorjencem več veselja kakor nad 99 pravičniki! Torej pritegnimo k antanti in rešeni smo in bomo. Naša misel je, da se kruto varajo! Dokler jih potrebujejo, so jim pač dobro došli pomočniki; kadar jih pa ne bo več treba, takrat se bodo pa odprle knjige, kjer so zapisani vsi njihovi mali in veliki grehi in takrat jim bodo rekli: Prijatelj, hvala na sodelovanju, sedaj pa z Bogom! To bo še jako milostno, taka brca; bržkone bodo pa kljub vsemu lizanju in prilizovanju peli vse drugačni škorpijoni po hrbtu!

Tretja struja je pošteno avstrijska in slovenska, brez vsakih pridržkov, brez hlimbe in hinavstva in skrivanja. Ta stoji na stališču poštene, patrijotiške majniške deklaracije in vidi edino rešitev za Slovenstvo v habsburški monarhiji, katere notranje uredbe ne odobrava čez drn in strn, a tudi ne obupava nad njo; ampak je uverjena in prepričana, da bo mogoče v soglasju z ustanovnimi faktorji pribojevati tudi Slovencem tisto stališče v državi, katero jim gre. Ta struja je mnenja, da nas silijo tudi gospodarski vzroki, da hočemo ostati pod monarhijo, ker mi kot majhen narod moramo iskati skupnosti z velikim gospodarskim telesom. Zato pravi ta struja, to je naša struja in naša stranka: Tudi če nam res kdo prinese samoodločbo in nas res vpraša, kaj hočemo, bomo rekli prav iz prepričanja: Pustite nas pri miru s Srbijo, še bolj z Italijo, ampak dajte nam, kar nam gre, v monarhiji, kjer smo živeli že par sto let, živimo še sedaj in bomo živeli v eni ali drugi obliki, kakor se jo bo dalo doseči ne s tujo, ampak z ustavno pomočjo.