[...]Z velikim veseljem pozdravljamo priklopljenje Bosne in Hercegovine k monarhiji. Smo pa trdno prepričani, da bodo državnopravne težkoče, preko katerih bo za prvi čas morda mogoče iti, kmalu dovedle do nevzdržljive situacije, ki z natorno nujnostjo sili k nadaljnjemu razvoju po započeti poti. Kako si je mogoče misliti, da se naj v delegacijah obravnavajo bosanske zadeve, ne da bi se izvoljenim zastopnikom te dežele priznala kaka ingerenca? In kaj se ima zgoditi v slučaju, ako se bodo med sklepi delegacij in novega bosanskega deželnega zbora pojavila nasprotja? Isto velja za oba parlamenta, ki sta tudi po njunem sedanjem kompetenčnem delokrogu poklicana v gotovih bosanskih deželnih zadevah se posvetovati. Zato se bo po mojem mnenju kmalu pokazala nujnost, da zastopniki Bosne in Hercegovine dobe v parlamentu in delegacijah sedež in glas. To pa je le na dva načina mogoče: Ali s priklopljenjem na eno obeh državnih polovic ali pa tako, da se ustvari tretje samostojno drž. telo, sestoječe iz jugoslovanskih dežela Avstrije in Ogrske . Z odločnostjo se morajo pri tej priliki zavrniti težnje Ogrske, katerim se je tudi v bosanskem manifestu napravil kompliment. Sklicevanje na inavguralni diplom najboljše zavračajo obstoječe pravne razmere same. Glasom inavguralnega diploma se morajo nekdanje ogrske provincije, ki so se osvojile ali ki se bodo še v bodočnosti osvojile, vtelesiti zopet ogrski kroni. Kako pa se more zahtevati, da se provincije, katere je tudi Avstrija zopet si osvojila, na kojih osvojitvi je Avstrija bila udeležena s 70. odstotki, združijo z Ogrsko? Leta 1867. pač nihče ni sanjal, da se bo Bosna z vojnim pohodom zopet osvojila, kajti drugače bi bilo nerazumljivo, da se deželo, katero smo mi osvojili, pripisuje zdaj Ogrski. Kompromis v tem vprašanju bi bil morda na ta način mogoč, da bi se en del okupacijskega ozemlja vtelesil Dalmaciji, drugi Hrvatski. Tudi to bi bila le etapa na poti osnove samostojnega jugoslovanskega državnega ozemlja pod habsburškim žezlom.