Meni

Dok. št. 23
Programska stališča Slovenske ljudske stranke na Kranjskem, sprejeta na shodu njenih zaupnikov 27. decembra 1917 v Ljubljani28

Čisto napačno bi bilo, če bi se S. L. S. zavzela samo za en stan, vse druge pa bi porinila v stran. S. L. S. ne more in ne sme biti stranka duhovnikov, ne uradnikov, ne kmeta, ne delavca, ne obrtnika in ne industrijca, temveč je in mora ostati ljudska stranka, v kateri imajo prostora vsi sloji brez katoliške vere in resolucije katoliških shodov ne samo na programih in oklicih, ampak predvsem v dejanju. [...]

Kdor se načel naše sv. vere ne drži tudi v življenju, lahko s S. L. S. simpatizira, lahko z njo sodeluje, a njen član biti ne more, še manj pa mu sme stranka poveriti kak mandat ali kako zastopstvo. [...]

V narodnem oziru želi in hoče S. L. S. z vsemi, tudi z onimi Slovenci, ki so ji v svetovnem naziranju popolnoma nasprotni, delovati v popolni edinosti in najtrdnejši zvezi in zato iskreno pozdravlja združenje vseh slovenskih poslancev v jugoslovanskem klubu ter hoče ta klub z vsemi močmi podpirati. Nikakor pa S. L. S. v imenu narodnosti ne more skleniti premirja v verskem oziru z onimi slovenskimi brati, ki nasprotujejo veri in njenemu blagodejnemu uplivu. [...]

Z ozirom na notranjo organizacijo stranke, dalje z ozirom na razmerje do izvenkranjskih Slovencev kakor tudi z ozirom na kulturno delovanje stranke se S. L. S. v polni meri strinja in odobruje resolucijo sklenjene na shodu somišljenikov vseslovenske ljudske stranke, dne 11. septembra t. l. in hoče skrbeti, da vse te resolucije čimpreje postanejo dejanje. –

Vse svoje delovanje pa hoče S. L. S. razviti strogo v okviru majniške deklaracije, v neomajni zvestobi in udanosti do naše habsburške vladarske hiše, v okrilju naše skupne habsburške domovine, v čisti, neskaljeni ljubezni do jugoslovanskega naroda, v edinosti in pokorščini do našega višjega nadpastirja. [...]

S. L. S. zelo obžaluje, da je med njo in precejšnjim delom kranjske duhovščine prišlo do nerazporazumljenja, ker se zaveda, da je bila duhovščina dosedaj njena največja opora in da je ravno vsled te opore mogla blagodejno delovati. Zato S. L. S. želi, da bi vsako nesporazumljenje čimpreje izginilo. S. L. S. iskreno prosi vse čč. gg. duhovnike, da bi bili tudi v naprej njeni zvesti prijatelji in zvesti sodelavci. Tiste gg. duhovnike pa, ki menijo, da ji še ne morejo zaupati prosi, naj upoštevajo, da se mora politična stranka, v kolikor ji to dopuste njena temeljna načela, prilagoditi toku časa in razvoju idej, ki v sedanjem vojskinem času dozorevajo in katerih se je vse slovensko ljudstvo v ogromni večini oprijelo. V tem smislu naj blagovolijo č. gg. duhovniki opazovati delovanje pomlajene S. L. S., ki si je v svesti, da mirne vesti prepušča sodbo o svojih načelih in o svojem delovanju, Bogu in zgodovini. [...]

Tako bodi naše stališče, stališče S. L. S. Zvestoba veri naših očetov, zvestoba cesarju, zvestoba naši avstrijski domovini, zvestoba ožji Jugoslaviji, zvestoba zdravemu demokratizmu. Čuvajmo, delajmo, da to stališče ostane čisto, neskaljeno. Če se to zgodi, potem smemo danes obnovljeni in premlajeni S. L. S. zaklicati:

Judaea et Jerusalem, nolite timere; eras egrediemini et Dominus erit vobiscum! S. L. S., ne boj se! V novo leto 1918. greš nova, mlada, čila in zdrava, krepko naprej! Bog bo s teboj! [...]

Opombe

28. Slovenec : političen list za slovenski narod, leto XLV, št. 296, 28. 12. 1917, Zborovanje zaupnikov Slov. Ljudske Stranke.