Meni

Dok. št. 93
»Chicaška« izjava, oblikovana 29. junija 1917 in sprejeta na ustanovnem občnem zboru Slovenskega republičanskega združenja 11. in 12. avgusta 1917 v Chicagu 157

[...]

Veliki politični dogodki zadnjih časov, povzročeni od svetovne vojne ali pa z njo v tesni zvezi, so pomaknili med drugim pravico narodov, da sami odločujejo o svoji usodi, v ospredje. O tej pravici ni moglo biti z etičnega stališča nikdar dvoma; ne more pa dobiti drugega, kakor akademičnega pomena, dokler vladajo po svetu sistemi, ki dajejo dejansko vladam ali celo posameznikom vso premoč nad narodi.

Temelji teh protiljudskih sistemov so se pričeli tekom vojne, zlasti v njeni zadnji periodi majati. Rusija se je z mogočnim zamahom otresla carskega despotizma in s tem ves kulturni svet rešila ene najnevarnejših avtokratičnih sil. S svojo uspešno revolucijo je dobila ruska demokracija neprecenljiv pomen za demokratični razvoj vsega kulturnega sveta. Druge avtokracije so s padcem carizma izgubile najmočnejšo oporo; pomlajena Rusija se tako krepko reformira v napredni in svobodni smeri, da postaja vzor demokracijam vsega sveta. S tem pa postaja tudi sila, ki bo imela v nadaljnjem mednarodnem razvoju in zlasti pri sklepanju miru, ki mora zaključiti sedanjo vojno, neprecenljiv vpliv.

Nova Rusija je vsemu svetu naznanila svoje mirovne pogoje, ki odklanjajo vse aneksije, vse vojne odškodnine, povdarjajo pa pravico vsakega naroda, da sam odločuje o svoji usodi.

Klic ruske demokracije je že našel odmev. Predsednik Zedinjenih držav pravi v noti, v kateri naznanja Rusiji vojne cilje Amerike, da ne sme noben narod biti prisiljen, da bi živel pod vlado, katere sam ne mara.

Angleška vlada izjavlja, da je pripravljena revidirati pogodbe, ki so bile sklenjene med zavezniki pred rusko revolucijo. O teh pogodbah je znano, da so razpolagale z deželami in narodi brez ozira na njih voljo,in izjava angleške vlade kaže, da klešejo načela ruske demokracije pot med zavezniki.

Kadar dobiva pravica avtonomnega odločevanja narodov stvarno podlago in konkretno obliko, je pa dolžnost vsakega naroda, da pride sam s sabo na jasno o svojih ciljih in se pripravi, da predloži svoje zahteve tam, kjer se bo o njih odločevalo.

Ta dolžnost zadene tudi Slovence, zlasti pa v Ameriki živeče, ker imajo možnost, da govore o svoji usodi in o svojih namenih svobodno, kakor ne morejo v svoji domovini.

Z ozirom na to smatramo za svojo nalogo, da izrečemo jasno vpričo svojih rojakov, vpričo tistih, ki podpirajo enakopravnost vseh narodov, in vpričo vse javnosti, kaj smatramo za narodni cilj Slovencev. To dolžnost čutimo tem bolj, ker spoznavamo, da je pravična rešitev mnogoštevilnih narodnih problemov eden izmed važnih pogojev za trajnost bodočega miru in ker je bilo zlasti nerešeno jugoslovansko in balkansko vprašanje med najodločnejšimi povodi sedanje vojne. Rešitev tega vprašanja je torej logično potrebna, da se ne ponovi v še strašnejših oblikah sedanja svetovna katastrofa.

Slovenski narod, živeč na Kranjskem, Primorskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem, v manjših odlomkih na Ogrskem in Benečanskem, je etnološki del Jugoslovanov, katerim je prištevati še Hrvate, Srbe in Bolgare. Vprašanje, če bo Jugoslovani en narod ali štirje narodi, je znanstveno in se ne more politično rešiti. Dejstvo pa je to:

Jugoslovani so po krvi in jeziku tako sorodni kakor enoten narod, ki se deli po narečjih; vendar pa je zgodovinska usoda določila posameznim delom ločen razvoj, iz katerega se je porodila tudi specifična plemenska zavest vsakega dela. Dočim ni med Jugoslovani večje jezikovne razlike, kakor med nemškimi, italijanskimi in mnogimi drugimi dialekti, ima vendar vsak del svojo literaturo, svoje posebne kulturne barve, šege in tradicije.

Vpoštevati ta dejstva smatramo za edino uspešno rešitev slovenskega in sploh jugoslovanskega vprašanja v politični združitvi vseh jugoslovanskih delov, ki pa prepušča avtonomijo vsakemu delu v vseh rečeh, katere niso po svoji naturi vsem skupne.

Realizacija te ideje je mogoča v politični obliki jugoslovanske federativne republike, ki jo s tem označujemo za svoj cilj.

Zedinjenje Jugoslovanov se ne more uspešno izvršiti v nobeni sedaj obstoječih držav, ker so si njih interesi preveč nasprotni in ker ne bi bilo tako zedinjenje v bistvu nič drugega kakor aneksija. Problem se more rešiti le z ustanovitvijo popolnoma nove tvorbe, v katero vstopijo vsi deli po svoji svobodni volji.

Jasno je, da ne more biti taka nova tvorba nič drugega kakor demokratična republika. Ustvarjanje nove monarhije v času, ko se rušijo stare, bi spravilo Jugoslovane v smešno-žalostno nasprotje z duhom časa, z zmagujočo svetovno demokracijo in z njih lastnimi potrebami.

Razen federativne organizacije, katera zavaruje vsakemu delu toliko samostojnosti, da se mu ne bo treba bati, nobenega centralističnega zatiranja ali pritiska drugih delov in ki prepušča bodoče tesnejše združenje naravnemu svobodnemu razvoju, zahtevamo v jugoslovanski republiki vse garancije ustavnega demokratičnega življenja, zlasti:

  1. Splošno, enako, tajno in proporčno volilno pravico brez ozira na spol za vse politične in administrativne zastope;
  2. Narodni referendum in inicijativo;
  3. Odgovornost vseh javnih funkcionarjev;
  4. Javno izvrševanje zunanje politike;
  5. Popolno enakopravnost vseh državljanov;
  6. Popolno svobodo besede in tiska;
  7. Popolno svobodo pouka in vesti;
  8. Nevtralnost vseh oblasti v razrednih bojih.

Izjavljamo, da smo pripravljeni za tako rešitev jugoslovanskega vprašanja delati po svojih najboljših močeh in pozivamo vse Slovence v Ameriki, ki se strinjajo z našimi načeli, da nas podpirajo pri tem delu, ki služi našemu narodu in mirnemu kulturnemu napredku vsega sveta.

V ta namen organizujmo vse naše časopisje, ki je voljno vzprejeti in podpirati naš program, organizujmo vse naše podporne, politične in kulturne organizacije za skupno delo, in sicer po sledečem načinu:

  1. Vsaka centralizirana organizacija voli po svoje dva zastopnika; vsako samostojno podporno, politično in kulturno društvo ter vsak slovenski list pa po enega zastopnika. Ti bodo potem skupno tvorili osrednji odbor, kateri se konstituira med seboj, vredi sredstva in delovanje in vse, kar je potrebno.
  2. Organizacije in slovenski listi izven Chicaga, imenujejo svoje zastopnike.

To izjavo in program so soglasno sprejeli podpisani dne 29. junija 1917. v Chicagu, III.
John Verderbar, Frank Kerže, Ivan Molek, Jože Zavertnik st., Etbin Kristan, Louis F. Trugger, Martin V. Konda, Frank Petrich, Albin H. Skobic, Rudolf Skala, John Pokelšek, Josip Blisk, Filip Godina in Frank Šavs .

Opombe

157. Naprej : glasilo jugoslov.[anske] socialno-demokratične stranke, leto III, št. 195, 28. 8. 1919, Ameriški Slovenci za domovino. – »Chicaško« izjavo, katere pobudnik in avtor je bil eden od prvakov JSDS Etbin Kristan, so oblikovali 29. 6. 1917 in nato 11. ter 12. 8. 1917 sprejeli kot program Slovenskega republičanskega združenja. Po kraju njenega sprejema so jo poimenovali Chicaška izjava.