Na taborji zbrani Slovenci in Hrvatje na Primorskem se preponižno poklanjajo Vašemu c. in k. apostolskemu Veličanstvu ter izrekajo najtoplejša čutila pokorščine, udanosti i neomejene zvestobe do presvitlega prestola.

Osodopobna,¹⁷⁷ zgodovinska doba, v katerej hrabra naša vojska, mej njo i naši bratje i sinovi, bije zmagonosne boje za pravico i človeštvo, ter vije nove vence okoli presijajne staroslavne habsburško-lorenske krone, napolnuje naša srca z velicim veseljem i navduševanjem, ker od slave presvitlega vladarja leskeče i naša slava. Lapidarmini črkami zapiše zgodovina te slavne boje v svojo knjigo, ker bili so se za najsvetejše namene.

Če se pa mi pridobitve dveh lepih dežel na jugu presrčno veselimo, skuša nam neka majhna podkupljena stranka tujega naroda veselje s tem greniti, da počenja dela, katera se studijo vsacemu poštenemu i zvestemu državljanu. Ker so naša srca zaprta zapeljivosti i tacim nameram, ki so obrnene zoper državno blagost, započete iz vzroka, da bi zdrobile biser neskaljene naše svestobe do presvitle cesarske hiše; zato javno na taborji izrekamo, da zvestobo do presvitlega prestola, katero smo podedovali od svojih očetov, hranimo globoko v srcih ko najdražji dar, ter jo marljivo i zvesto cepimo v prsa svojemu zarodu. Neskaljeno smo prejeli od dedov, neskaljeno izročamo potomcem.

Kako draga nam je ona, kako gorke čute gojimo za Vaše c. in k. Veličanstvo, našega Gospoda i cesarja, to smo dejansko pokazali letos na večer pred rojstnim dnevom Vašega Veličanstva, kajti napravili smo po gorah ob vsej meji italijanske kopne zemlje, ob vsem morskem bregu nepretrgane vrsto kresov ter navdušeno nazdravljali Vašemu Veličanstvu, da se je daleč čez meje razlegalo.

Blagovolite tedaj, presvitli mogočni naš Gospod in Vladar, od zbranega slovenskega i hrvaškega ljudstva na Primorskem, ker sprejeti najponižnišo prisego največje pokorščine, žive udanosti, neomejene zvestobe.

Bog živi, Bog ohrani, Bog blagoslovi Vaše Veličanstvo!