Dvorni svétnik Šuklje začel je pod naslovom V zaželjeni deželi ¹²¹ glede uprave Jugoslavije priobčevati serijo člankov, katerih prvi trije leže pred mano. Hvalevredno je, da se za to važno vprašanje zanima naša javnost in rad priznavam, da je gospod dvorni svétnik takorekoč poklican povedati o njem svoje mnenje. Bogate upravne izkušnje ima. Pridobil si jih je kot načelnik zaloge šolskih knjig na Dunaju in kot deželni glavar kranjski. Vendar njegovih nazorov ni mogoče pustiti brez odgovora in brez ugovora.

Saj bi morebiti bilo bolje počakati z odgovorom dotlej, da gospod dvorni svétnik svojo študijo konča. Stvar zaenkrat tudi ni Bog si ga vedi kako nujna, ker gre s početka le za prehodno upravo in se bode dokončni način uprave po zrelem uvaževanju in po obsežnih posvetovanjih določal, ko se sestane na podlagi splošnih, direktnih in tajnih volitev izvoljeno ljudsko zastopstvo. A neka načela, katera avtor člankov postavlja, silijo mi že danes pero v roke, ker ne bi rad, da bi si jih osvojilo širje naše občinstvo, katero o stvari morebiti samo ne razmišlja in ker bi molk utegnil marsikje sprejet biti – z začudenjem.

Gospod dvorni svétnik nazivlje se sam pripadnika zgodovinske smeri. Ni čuda. Profesor zgodovine je bil in pozna jo tako temeljito, ko malokdo med nami. Morebiti se je zato preveč enostransko angaževal ter se ne more izmotati iz miljeja, kateri je ob povsem drugačnih razmerah in predpostavah ustvarila – špecijalno avstrijska – zgodovina.

Meni je zgodovina – nepogrešljiva učiteljica. Nič več in nič manje. Zato zgodovinskega prava ne priznavam drugače, ko toliko, da narodom, ki so imeli kdaj slavno zgodovino, daje moralno oporo v borbi za življenjske pogoje sedanjosti. V tem smislu bila je zgodovina Čehov, Hrvatov, Srbov, Poljakov velikanskega odgojevalnega pomena za te narode, da jim je vzbujala ponos ter jih bodrila k smotrenemu delu, zato, da dosežejo zopet ono veljavo in moč, katero so v družbi narodov imeli nekdaj. Zgodovinskega prava, pa naj so se tudi nanj sklicevali, ni jim bilo mogoče uveljavljati, ker so vladali močnejši nad njimi. Zato si pa zgodovinsko pravo pišejo v naših dneh sami, s svojo iz slavne svoje zgodovine zajeto zavednostjo in iz nje izvirajočimi čini. Še celo nam ubogim Slovencem, katerih usoda je bilo stoletno hlapčevstvo in robstvo, piše zgodovina z jeklenim črtalom zgodovinsko pravo. Pa ne zato, ker bi se mogli nanje sklicevati, češ, da nam je dedščina preteklosti, temveč zato, ker smo o pravem času čuli njen klic in ga razumeli.

Gospod dvorni svétnik se – naj mi te pripomnje ne zameri – ne more iznebiti ideologije, v kateri se gibljejo malodane vsi državniki in birokratje Avstrije. Ne glede uprave same. Njo zametava tudi on. Po vsej pravici. Saj ni bila drugega, ko sredstvo za poniževanje in podjarmljevanje narodov. Poleg nepraktičnosti in neprimerne draginje, kateri gospod dvorni svétnik naglaša, perhoreskovati je torej dvojno upravo po avstrijskem načinu že – in to pred vsem – iz gorenjega razloga. Avstrija dajala je narodom nekaj avtonomne uprave, da je s tem odvračala njihov odpor proti politični upravi, pri kateri narodi sami niso imeli nikake besede. V Jugoslaviji tega slepila treba ne bode, kajti vsa politična uprava bode avtonomna, v rokah naroda samega, urejena iz naroda za narod.

Ako se v tem z gospodom dvornim svétnikom strinjam, ne morem pa pritrditi njegovim nazorom glede razdelitve upravnega ozemlja. Tu je dvorni svétnik Šuklje preveč Avstrijec. Pred očmi mu mrgole zgodovinske meje kronovin, o katerih so avstrijski državniki o primernih in neprimernih prilikah povdarjali, da so nedotakljive. Zlasti nasproti nam, kadar smo zahtevali zedinjeno Slovenijo. Bili bi se zadovoljili z njo v skromnejših mejah ko dandanes in brez suverenosti. Avstrijski državniki imeli so premalo pameti, da bi bili razumeli duha časa in premalo bistrovidnosti, da bi bili spoznali bližajoče se dogodke. Ta omejenost avstrijske državne modrosti je naša sreča, kajti del svobodne, samostojne in neodvisne jugoslovanske države bode zedinjena Slovenija v takej popolnosti, v kakršni si je pred nekaj leti najsmelejši med nami še predstavljati ni upal. Deželne meje bodo padle. Med nami ne bode več Kranjcev, Štajercev, Korošcev, Goričanov, Tržačanov, Istranov. Vsi bodemo samo Slovenci. Zato mora izginiti vse, kar bi nas utegnilo spominjati na bivšo delitev po deželah. Zato se tudi naša bodoča okrožja ne smejo po gospoda dvornega svétnika a tout prix utesnjevati v dosedanje deželne meje, temveč prilagodovati le praktičnim zahtevam in potrebam. Tako n. pr. našemu osrednjemu okrožju nikakor ne bode kazalo več prideljevati vipavske doline in senožeškega ter enega dela ilirskobistriškega okraja, ker lega ozemlja in njega prometne razmere glasno kličejo po združitvi z južnim okrožjem. Nasprotno pa vso savinjsko dolino vežejo življenjski pogoji in praktični oziri veliko bolje na osrednje, kot na severno okrožje.

Iz teh pripomenj sledi, da se tudi jaz strinjam z mislijo upravnih okrožij. Po mojem ne bodemo grešili, ako jih uredimo po priliki tako, kakor so urejene hrvatske županije. Koliko naj jih bode, ne upam si danes že izreči dokončne sodbe. Le toliko se mi zdi, da bi jih bilo troje premalo. Toda to je stvar resnega proučevanja mož, ki imajo v upravnih stvareh znanja in izkušenj.

V začaranem avstrijskem risu giblje se gospod dvorni svétnik tudi tedaj, ko govori o upravnih ozemljih. On hoče poleg Slovenije imeti še Hrvatsko v ožjem smislu in Bosno-Hercegovino, združeno z Dalmacijo. To mu je potemtakem tudi vse! Neglede na to poslednje, zdi se mi jako nevarno, hoteti napravljati upravna ozemlja brez soglasja naroda. Če že mi hočemo združeno Slovenijo, ali naj se Hrvatje zadovolje z nečem manjšim? Kakor mi do slovenskega, imajo oni pravico do upravnega ozemlja, katero naj obsega vse hrvatsko ozemlje. In to določiti, bodi prepuščeno njim samim po dogovoru s srbskim delom našega naroda. Gospod dvorni svétnik namerava celo Dalmacijo odcepiti od Hrvatske. Ne vem, kakšni občutki so navdajali brate Hrvate, ko so to čitali. Saj je faktična združitev Dalmacije s Hrvatsko, kateri ta dežela itak de jure pripada, ena najdoslednejših zahtev vsakega zavednega Hrvata!

Ker gospod dvorni svétnik vse, kar ne spada v skupne zadeve, prepušča zakonodajstvu posameznih državnih skupin, naravno je, da bi Hrvatje potemtakem imeli dvoje zakonodajalnih zborov. Kje najde g. dvorni svétnik Hrvata, ki bi temu pritrdil? Še dr. Pilarja ne.

Nemogši iz začaranega avstrijskega risa, prisvaja gospod dvorni svétnik tudi istrske Hrvate slovenski upravni skupini. Zdi se mu to čisto naravno. Meni – priznavam to odkrito – ne. Za tako uredbo ne govore ne legopisni in ne kakšni drugi razlogi, razen ako namerava na ta način Sloveniji zagotoviti nekaj obsežnejše morsko obrežje. To bi bil nek razlog, a le dozdevne veljave, ker bode plovstvo spadalo v skupne zadeve Jugoslavije in bode vsak njen državljan do vsega morskega obrežja imel enake pravice, A naj bi ta razlog bil tudi tehten: kedar govori etnografija svojo veljavno besedo, morajo se umakniti vsi drugi razlogi. Tedaj morate obmolkniti tudi ortografija in hidrografija. Ker torej po narodnosti spada del Istranov k Hrvatom, bode tudi ozemlje, na katerem stanujejo, moralo priti k hrvatski upravni skupini. Etnografsko načelo je, katero nas vodi k boljši bodočnosti, ne izpodkopavajmo mu torej sami veljave!

Te misli so mi vstajale ob čitanju člankov dvornega svétnika pl. Šukljeta. V podrobnosti njegovih izvajanj se ne bom spuščal, priznavam pa, da je podal mnogo dobrih nasvetov. Eden teh je oni glede ustanovitve velikih občin. Hrvatska jih že ima nekaj desetletij. Obnesle so se prav dobro. Po vzorce za nje nam torej ne bode treba daleč hoditi.

Še eno. Na demokratskih temeljih bode slonelo naše bodoče državno življenje. Demokratska načela morajo torej prevevati vso javno upravo. Njim mora biti zato prilagodena tudi nje uredba. Ne plašimo se potemtakem tudi misli na volitev javnih funkcijonarjev za vse važnejše upravne službe!