Meni

Dok. št. 95
Poslanica socijalistične omladine, zasnovana ob X. zboru Jugoslovanske socialnodemokratske stranke 25. in 26. decembra 1917 v Ljubljani161

Zgradili smo ognjišče, da se zbiramo krog njega vsi, ki verujemo v kulturno poslanstvo demokratizma in socijalizma, ki hočemo, da vzraste nov rod na naših poljanah, da vstane lepše življenje. Predvsem hočemo biti glasniki kulturne struje, glasniki idej demokratizma in socijalizma, ž njimi hočemo prepojiti vse naše življenje; v njih vidimo svetlo pot, ki vodi iz sedanjega hlapčevskega životarjenja v samosvoje življenje našega naroda.

Svojo prvo poslanico razpošiljamo. Našemu človeku hočemo govoriti, vzdramiti ga hočemo, da vstane in se otrese verig, da se zave samega sebe, da si ustvari svobodno življenje. Težek bo boj. Mnogo je ovir in dosti potrpežljivosti bo treba, otresti se bo marsikaterega predsodka. Ali vero v uspeh dela, ki pričenjamo danes ž njim, nam daje prepričanje, da more človek zavestno poseči v življenje in ga smotreno oblikovati.

* * *

Samoodločevanje narodov je prva in temeljna zahteva demokratizma in socijalizma. Narod je ona plodna celica, kamor mora polagati vsako gibanje svoja semena. Narod je oni okvir, ki edino v njem more danes posameznik razvijati svojo osebnost do naj višje stopnje. Mera, do katere je to možno, pa je dana v svobodi, ki v njej živi narod. Na današnji stopnji človeškega razvoja je predpogoj narodne svobode suverena narodna država z najširšo samoupravo. Narodna država je predpogoj vsakega napredka širokih mas, brez nje ni misliti na uresničenje velikih idej demokratizma in socijalizma. Zato pojmujemo samoodločevanje narodov v tem zmislu, da mora doseči vsak narod najvišjo sedanjo obliko političnega življenja – narodno državo! Suverene narodne države bodo šele tvorile temelj za svobodno federacijo narodov, ki so izključevala izrabljanje slabejših narodov s strani močnejših, da si potem ti ustvarijo in utrde svoj svetovni imperij. Svobodna federacija narodov je najboljši porok za ohranitev trajnega miru. Tako vsebuje ideja samoodločevanja narodov kal nove in širše državne ideje, ideje združenih svetovnih narodnih držav.

V imenu samoodločevanja narodov zahtevamo federalistično državno ujedinjenje slovensko-hrvatsko-srbskih ozemelj. Za uresničenje te zahteve hočemo zastaviti svoje najboljše sile. Da si izvojujemo te elementarne predpogoje obstanka in napredka, je brezpogojno potrebno, da stopi vsak posameznik zavestno in odločno v boj za uresničenje velikega ideala in da strnemo v to svrho vse naše sile v tesno falango. Zato smatramo jugoslovansko deklaracijo162 v njenem bistvu za krepek zavestni čin jugoslovanskega življa, ki ž njim tolmačimo vsemu svetu svojo zahtevo po osvobojenju in državnem ujedinjenju.

Zavračamo nacijonalistično pojmovanje narodnosti, ki ne jemlje naroda za izhodišče, marveč za cilj življenja, ki mu ni splošna človeška blaginja, marveč sebično narodna korist merilo vsega dejanja in nehanja. Nacijonalistično pojmovanje narodnosti vodi neposredno v idejo narodnega imperijalizma, ki ima za posledico zatiranje in izkoriščanje gospodarsko, politično in kulturno slabejših narodov. Naše pojmovanje narodnosti je socijologično.

Demokratizacija družbenega in državnega ustroja in življenja je cilj, ki po njem stremimo. Demokratizacija je eden najvažnejših problemov sedanje dobe.

V svojem bistvu zahteva demokratizem v prvi vrsti, da se ustvarijo taki vnanji predpogoji družbenega življenja in da se izvrše take državne reforme, da bo v svrho splošne blaginje možna udeležba vseh doraslih mož in žen pri izvrševanju politične in gospodarske moči, da bodo vsem ljudem zagotovljeni pogoji človeške eksistence, in da bo mogel vsakdo razvijati svojo osebnost pod enakimi vnanjimi pogoji. Uveljaviti se mora politični in gospodarski demokratizem. Ker pa določuje gospodarska moč v pretežni meri politično smer, je jasno, da bo izveden politični demokratizem resnično šele tedaj, ko bo dosežen gospodarski demokratizem.

Cilj, po katerem stremi gospodarski demokratizem, je radikalna odstranitev bede mas, gospodarske odvisnosti in izkoriščanja. Temeljni vzrok bede, odvisnosti in izkoriščanja pa je v neomejeni zasebni lastnini zemlje in proizvajalnih sredstev, v neuravnani konkurenci pri pridobivanju, v neredu proizvajanja, dohodnine in porabe. Zato vodi gospodarski demokratizem neposredno v socijalizem, ki zahteva na eni strani odpravo neomejene zasebne lastnine, na drugi strani pa tako ureditev gospodarskega življenja in lastninskih razmer, da se doseže kar največje blagostanje vseh.

Delavec je prvi čutil na sebi in svoji družini veliko krivico, zato se je prvi oprijel socijalizma. Nezavedno je dvignil svoj bojni klic, ki je prihajal in ki še vedno prihaja iz zatohlih, prenapolnjenih lukenj predmestnih hiš, iz velikih industrijskih središč, iz globin rudnikov in iz morskih pristanišč. To je klic lačnih in raztrganih, duševno zanemarjenih in zaničevanih. Preko dežel in oceanov se je raznesel klic, zatirani in brezpravni so se ga oprijeli, razrasel se je v mogočno gibanje, vstale so socijalistične stranke, predbojevnice socijalizma, ki so dvignile politiko iz močvirja osebnih koristi in dnevnih uspehov, ji dale znanstveno podlago, začrtale velike in široke cilje.

Ali socializem je več nego veroizpoved politične stranke, socializem je postal socijalno in kulturno gibanje, življenjski nazor modernega človeka, ki se priznava k demokratizmu v gospodarskem in političnem življenju posameznika, rodbine, razredov, narodov, vse človeške družbe.

Vendar ne zadostuje golo priznavanje k demokratizmu; moderni človek mora tudi živeti demokratično – doma in zunaj. V tej točki pa postane demokratični problem na ta način problem značaja, problem nravne sile posameznika.

Vsled tega zahteva demokratizem mnogo več nego to, da se ustvarijo samo vnanji predpogoji za boljše in lepše življenje posameznika in širokih mas. Res je sicer, da je družbeno življenje v razsežni meri odvisno od vnanjih materijalnih okolnosti, ali pri tem ni prezreti, da tvori i duševna stran človeške narave zelo važno, če ne odločilno vlogo v družbenem razvoju.

V socialno-demokratičnih, t. j. v socijalističnih vrstah, ki se priznavajo k nemškemu socijalizmu, se duševna stran človeške narave skoro popolnoma prezira, naziranje o družbenih problemih je čisto mehanično, materijelno: od izpremembe samo vnanjih okolnosti se pričakuje rešitev demokratičnega problema.

Vsled našega psihofizičnega naziranja o družbenih problemih zavračamo nazor, da oblikujejo človeka le razmere, zavračamo zgodovinski materijalizem, ako bi hotel biti edina razlaga za vse izpremembe v razvoju človeštva. Prepričani smo namreč, da igrajo v življenju i duševni činitelji odločilno vlogo, da poleg materijenih okolnosti i ti določajo smer družbenega razvoja.

Demokratizem in socijalizem zahtevata vsled tega tudi visoko duševno, zlasti srčno kulturo posameznika, trdne značaje in medsebojno strpnost. Le nravno visoko stoječi ljudje morejo udejstvovati visoke cilje demokratizma in socijalizma. Zato je potrebno na eni strani vztrajno podrobno prosvetno in socijalno delo, katerega cilj mora iti za tem, da se vzgoje trdni značaji, na drugi strani pa, da stoje na čelu socijalističnega gibanja ljudje čistih rok, neoporečnih značajev in neomahljivih načel.

Vzgojevalno, prosvetno in socijalno delo pa je ravno polje, kjer je poklicana inteligenca, da zastavi svoje sile, da izpolni svoje kulturno poslanstvo.

Vsled našega naziranja o družbi ne moremo prezreti dejstva, da tvori versko čustvovanje bistveni del duševnega življenja pri pretežni večini naših ljudi, in da pomeni vsled tega važno kulturno gibalo. Versko čustvovanje je prepojilo narodovo dušo tako, da je postalo bistveni del njegove osebnosti. Ker smo prepričani, da se čuvstvovanje ne da nikomur vsiliti, stojimo na stališču verske strpnosti in medsebojnega spoštovanja tako med verskimi družbami kakor med posamezniki. Da morejo verske družbe izvrševati svoje kulturno poslanstvo in da more i država zadostiti svojim nalogam, je popolna in vsestranska medsebojna neodvisnost obeh neobhodno potrebna; zato stojimo na stališču ločitve cerkve od države.

* * *

Slovensko-jugoslovanski socijalizem se do danes še ni razrasel v krepko gibanje, ki bi vsaj soodločilno vplivalo na življenje slovanskega juga. Vzroka sta predvsem dva: malo razvita industrija, trgovina in prometna sredstva, ki ustvarjajo delavca, predbojevnika socijalistične misli – in pa dejstvo, da jugoslovanska socijalno-demokratična stranka, ki je do danes edina pri nas propagirala socijalizem, ni vedno in povsod dovolj globoko in široko zajemala iz naroda. Propagatorji in voditelji stranke se ne zavedajo tega, da so sicer socijalistične ideje mednarodne, vsemu človeštvu skupne, ali da se te ideje oblikujejo in udejstvujejo pri različnih narodih različno, odgovarjajoče pač mišljenju in čustvovanju posameznih narodov, medsebojnemu razmerju družbenih slojev ter višini politične in gospodarske organizacije, ki so jo dosegli. Idejno zajemajoča iz nemškega socijalizma je enostransko posnemala delovanje nemške socijalno-demokratične stranke in njene naprave. Vsled tega se tudi ni moglo krepko razvijati lastno produktivno, duševno delo. Posledica tega je nejasnost v načelih in nedoslednost v taktiki. Tako koleba stranka med radikalizmom in oportunizmom: načeloma, teoretično hoče biti radikalna, v dejanju, praktično je oportunistična.

Da je torišče stranke tako majhno in da so njeni uspehi tako neznatni, je vzrok tudi v tem, da se je stranka pri svojem delovanju omejevala le na industrijalno delavstvo.

Naravno je, da se opira nemška socijalna demokracija skoro izključno na industrijsko delavstvo. Njen delokrog se razteza po visoko razvitih industrijskih in agrarnih ozemljih, kjer je socijalna diferencijacija že daleč napredovala. Delavcu stoji nasproti visoko razvit in razredno zaveden razred velikih posestnikov, mogočnih industrijskih in finančnih podjetnikov. Takšen položaj napravlja boj proletarskih mas enostavnejši in omogočuje izrazit razredni boj.

Pri nas sta industrijski in finančni kapital šele v razvoju in se nahajata v pretežni večini v rokah tujcev. Isto velja o veleposestvu, ki je vrh tega še monopolizirano v cerkvenih in plemenitaških fidejkomisih. Zgolj industrijskega delavstva je malo. Tuj kapital uvaža tujerodno delavstvo, nasilno raznaroduje domače, ki je še večinoma nekvalificirano. Tuj kapital stremi po tem, da vtelesi jugoslovanska ozemlja svojemu imperijalizmu, da nas tako oropa vsake svobode ter uniči našo narodno individualnost. Iz tega vzroka mora naše delavstvo izvojevati še boj za narodni obstoj. Narodni in socijalni boj proti tujemu kapitalu in podjetništvu se strneta v eno in vsled tega je obrnjen naš razredni boj v prvi vrsti navzvèn, pri čemur pa je samoumevno, da je treba bojevati vzporedno razredni boj tudi na znotraj.

Razrednega boja pa ne pojmujejo v tem smislu, da proletarijat premaga in podjarmi nasprotnika, da najpopolnejše zagospoduje nad njim in vso družbo. Razredni boj gre marveč za tem, da izruje razlike, da uniči gospodstvo enega razreda nad drugim in nad vso človeško družbo. Razredni boj tvori sredstvo pri demokratizaciji družbenega življenja.

Socijalne diferencijacije v velikem obsegu pri nas še ni, ker je narod po svoji pretežni večini kmetiški. Vsi drugi sloji pa, ki izhajajo po svoji večini iz našega kmetiškega življa, še nimajo samonikle osebnosti, njihovo naziranje je še vkovano v predsodke kmetiškega človeka. Naše industrijsko delavstvo, prepojeno z nazori kmetiškega človeka, je še zelo konservativno in stremi iz odvisnosti tovarniškega delavca po samostojnem življenju malega kmeta. Naš industrijski delavec je deloma še dvoživka. Na Slovenskem imamo malo buržvazije v pravem pomenu besede, ta se šele poraja in postane samozavestnejša šele takrat, ko bosta domača industrija in finančni kapital vse višje razvita nego danes. Mesto razvite buržvazije imamo pri nas le malomeščanstvo s svojim ozkosrčnim obzorjem. To malomeščanstvo je brez večjih političnih ciljev, vsled česar je politično manj zanesljivo, razredno pa skoro indiferentno.

* * *

Prosta, vsem pristopna je naša tribuna. Ne vprašamo po strankinem in stanovskem pripadništvu. K sodelovanju v naznačenem zmislu vabimo vse, ki mislijo in čutijo demokratično in socijalistično: teoretike in praktike; vse, ki imajo kaj povedati svojemu proletarskemu narodu v teh usodnih dneh.

Opombe

161. Demokracija : socijalistična revija, 1, 1918, št. 1–2, str. 1–4.