Meni

Dok. št. 2
Peticija gosposki zbornici državnega zbora na Dunaju za versko šolo na podlagi materinega jezika, sprejeta na prvem shodu Katoliškega političnega društva v Ljubljani 9. marca 18902

Visoka gosposka zbornica!

1. Ko je bil sedaj veljavni zakon za državne ljudske šole sklenen, obetali so si od zakona najboljših vspehov za splošno ljudsko omiko. A kar so upali in pričakovali, ni se izpolnilo in se tudi ni moglo izpolniti.

Nekaj teh napak je sicer odstranjenih vsled šolske novele za ljudske šole od 2. maja 1883, ostale so pa še druge in sicer najbolj pomenljive in odločilne in treba jih je odstraniti toliko hitreje, kolikor očitneje se kažejo dan za dnevom žalostni nasledki, vsled katerih previdni krogi s skrbjo gledajo v prihodnost.

Visoka naučna uprava je sama uvidela potrebo, da se spremeni državni zakon za ljudsko šolo; zato je predložila tak predlog visoki gosposki zbornici, kateri sedaj razpravlja v to odbrani odsek.

Toda tudi ta državni predlog naučnega ministerstva se nič ne ozira na najbolj pomanjkljive in bistvene nedostatnosti sedanjega državnega zakona za ljudske šole.

Že pri prvem posvetovanju o tej šolski predlogi v visoki gosposki zbornici poudarjalo je poročilo manjšine odsekove, odbrane za pripravljajoča posvetovanja, da nravno prepričanje, ki je neobhodno potrebno za vrejeno družbeno življenje, ima le v veri stalno poroštvo in trdno podlago, na kateri stoječ se človek vzdrži v vsakem viharju strastij in pohlepnosti.

Ni pa dovolj, vzbujati in pospeševati to nravno čutilo v človeku le s tem, da se v ljudski šoli poučuje veronauk, marveč treba, da se ta nauk ne loči od drugega pouka, ker ljudska šolanima samo naloge, človeka seznanjati s koristnimi vednostmi, marveč prav posebno tudi ljudi vzgojevati. Da, skušnja vseh stoletij dokazuje, da je v letih, ko se človek razvija, najvažnejša vzgoja, ki mora prešinjati ves pouk, ker vzgoja določuje, kako bo človek vporabljal svoje vednosti v življenju. Vsi pa, ki poznajo natoro človeško, edini so v tem, da je ta vporaba vednosti odvisna od nravnega prepričanja, ki človeku ni prirojeno, marveč po vplivanju drugih, dobro vzgojenih ljudij pridobljeno. Enako gotova je resnica, da je neizogibna podlaga nravnega razvoja vera, katere odločilni vpliv na vzgojo je človeški naravi vtrjena in neizogibna potreba.

To načelo priznavajo tudi naši postavodajalni krogi, ker zaznamujejo v našem sedanjem državnem zakonu za ljudske šole nravno-versko omiko kot izrečen, določen namen ljudske šole. Tega edino pravega načela niso mogli in niso smeli zatajiti, toda opustili so izvesti tudi njega posledice. Kajti ako se izraža, da je versko-nravna vzgoja vrhovno načelo pri vzgojevanju mladine opomni prav primerno zgorej omenjeno poročilo manjšine – tedaj sledi naravnost, da se šoli ohrani oni verski značaj, ki je last občinam, za katere so šole zgrajene, ker ta verski značaj šole edin je zmožen, da se versko-nravna vzgoja krepko razvija za življenje; zato pa nimajo samo katoliki pravice, da se vzgoja njih mladine vrejuje po načelih njih katoliške vere, isto pravico imajo vse druge vere, da hranijo isto podlago vsake prave vzgoje.

Toda ako morajo stariši pošiljati svoje otroke v šole, ki jim ne dajejo poroštva, da se bodo otroci vzgojevali po načelih svoje vere, tedaj tako postopanje ne prekrši samo zgoraj omenjenega edino pravega načela, marveč krši tudi starišem po postavi zagotovljeno svobodo vesti, ki jim daje pravico, vzgojevati svoje otroke v oni veri, katero spoznajo kot edino pravo in zveličalno.

2. Nadaljna zeló občutljiva nedostatnost pri sedaj veljavnem državnem zakonu za ljudske šole je v tem, da se ne izraža tako jasno in določno o učnem jeziku, da bi bila izključena vsaka samovolja; kajti § 6., ki govori o učnem jeziku in o poduku v drugem deželnem jeziku, ni se potrdil vkljub raznim ondi nahajajočim se oprezilom. Sicer je res, da so deželna šolska oblastva po besedah istega paragrafa pri svojih odlokih vezana na mejo odločeno jim po zakonih, s čemer se misli na § XIX. Temeljnega državnega zakonika o splošnih pravicah državljanov; kljub temu se vendar v mnogih jezikovno mešanih deželah niso ménila za ta določila in so poskušala posebno na Štajarskem, Koroškem in Primorskem omejevati pravice materinega jezikav ljudski šoli, ali ga celó popolno izpodriniti iz osnovnih šol. To samovoljno in zlorabno vporabo zakona je v mnogem pospeševal omenjeni paragraf veljavnega državnega zakona za ljudske šole, ker se ne izrazi o tem dovolj natančno. Treba torej tudi vtem oziru nujne premembe.

Dostojno podpisano katol. politično društvo v Ljubljani misli, da je nepotrebno in celó razžaljivo za razumnost in modrost odličnih članov gosposke zbornice, da bi hotelo še le dokazovati vsestransko in od vseh pedagogov priznano načelo: da je le tedaj pričakovati v ljudski šoli vspešnega in sadonosnega poduka, ako se isti vrši na podlagi vsem otrokom umevnega, torej materinega jezika.

Kvarijo se talenti, pregreši se hudo na ljudski omiki, kdor iz strankarsko-političnih ozirov preganja materin jezik iz ljudske šole in svoje poskuse napravlja s kakim tujim učnim jezikom. Nujno je tedaj in treba, da se ljudsko-šolski zakon v svojih besedah popolno in izrečno ozira na to potrebo in da dotičnemu določilu gledé učnega jezika dá tako jasne besede, da ne bo sploh mogoče dvomiti o njih pomenu, da mora v ljudski šoli izključljivo le materin jezik veljati kot učni jezik.

Ker se pa predloga izročena visoki gosposki zbornici ne ozira ne na potrebe verstva in ne materinega jezika kot učni jezik, zato stavi vdano podpisano katol. politično društvo v Ljubljani, ki si je stavilo nalogo pospeševati slovenskega naroda duševni in gmotni napredek v verskem, narodnem in državnem oziru, zbrano na društvenem shodu v Ljubljani dné 9. marca 1890, skromno prošnjo:

Visoka gosposka zbornica izvôli predloženi postavni načrt vis. c. kr. vlade gledé nekaterih prememb državnega zakona za ljudske šole odkloniti in skleniti tako ljudsko-šolsko postavo, ki bo popolno vstrezala veri učencev in določevala jasno materin jezik kot učni jezik v šoli.

Opombe

2. Slovenec : političen list za slovenski narod, leto XVIII, št. 60, Ljubljana, 13. 3. 1890, Prvi shod katol. polit. društva.