4. Vseslovenski in istrsko-hrvatski shod v Ljubljani, priznava:

• da se Slovencem na Goriškem, osobito v mestu in okraju goriškem, kratijo v državnih temeljnih zakonih zajamčene državljanske pravice; da se v nasprotju z naravnim pravom ter z državnimi in deželnimi zakoni Slovenci na Goriškem siloma ovirajo v svojem kulturnem razvoju; da vlada prezira dosledno in čedalje očitneje slovensko narodnost na Goriškem, ki šteje v mestu nad jedno tretjino, na deželi pa dve tretjini prebivalstva; da je vladino postopanje nasproti goriškim Slovencem rodilo v njih prepričanje, da jih vlada smatra za pleme manjše vrednosti in veljave;
• protestuje najodločneje proti tem odnošajem na Goriškem, ki so zakrivili, da je v tamošnjem slovenskem ljudstvu izginila vera v temeljno načelo naše države;
• zahteva: naj visoka c. kr. vlada uvede na Goriškem zakonite razmere v vsakem oziru; naj omogoči goriškim Slovencem uživanje državljanskih pravic in tak kulturni razvoj, kakoršni zahteva naravno pravo ter ga jamčijo obstoječi zakoni; naj tirja od sebi podrejenih uradov in uradnih oseb strogo in dosledno, da postopajo popolno nepristransko, uljudno in zakonito tudi nasproti slovenskemu prebivalstvu na Goriškem v smislu svoja uradniške prisega; ter
• pričakuje: da bo visoka c. kr. vlada zahtevala jednako postopanje, kakor od svojih uradnikov, nasproti slovenskemu prebivalstvu na Goriškem tudi od mestnega urada v Gorici in njegovih organov ter od kupčijske in obrtnijske zbornice goriške, in to tem bolj, ker gospodujoča, Slovencem sovražna stranka v Gorici in sploh na Goriškem se vzdržuje jedino le z vladino pomočjo.