Govorim zgolj v svojem imenu; vendar pa opozarjam, da je bila 21. in 22. nov. 1909. v Ljubljani prva konferenca delegatov jugoslovanskih socialno demokratičnih strank, ki je naš problem precej globoko načela. Ta konferenca je načrtala nekakšen program, – vendar pa ni rečeno nikjer, da pristaš stranke ne bi smel imeti v posameznostih tudi malce drugačnega naziranja.

Jugoslovani smo baje enoten narod; Slovenci, Srbi, Hrvati in Bolgari smo njegovi deli. Ali se s to konštatacijo nismo morda prenagnili? Enega rodu smo, – toda enoten narod? Samo radi tega? Oh, koliko nam do te enotnosti, do enotne narodnosti še manjka! Ali mislite, da bi nam enotni jezik že vtisnil neizbrisno znamenje enotnega naroda? Četudi bi bila zgodovina in preteklost posameznih jugoslovanskih rodov, ki naj bi tvorili ta narod, različna, življenski in eksistenčni pogoji različni, kultura in kulturna stremljenja različna?

Ne gre mi za to, da bi sebe poviševal, da bi bili ponižani drugi; dovoljeno pa mora biti, da dvomim o tej enotnosti, ker so razlike prehude, in sicer takšne, da se Slovencem ni treba sramovati biti Slovenec.

Ali tendenca sploh gre k enotnosti? Nočem biti pesimist in nočem kar zanikati tega vprašanja.

Toda druga stvar je: ali je res praktično, da se ženemo za približevanjem našega jezika srbohrvaščini, že sedaj in v prvi vrsti? Ali nimamo potov, ki bi se po njih prej in večji praktični uspeh dosegel v našem stremljenju po jugoslovanskem edinstvu? Ali ni sploh sila nepraktično, sedaj in predvsem pospeševati to edinstvo s približevanjem jezikov? Ali se Vam ne zdi ta procedura nekoliko protinaravna? Ali Vam ni prišlo še na misel, da bi zbliževanje moralo roditi rezultat, da se slovenščina stopi s srbohrvaščino, da bi Slovenci morali sami ubiti svoje kulturno delo in stremljenje, in da bi Srbohrvatom in Slovencem s tem samoubojstvom Slovencev ne bilo prav nič pomagano? Če Slovenci kot taki ne moremo vzdržati in obstati, – kaj niste pomislili, da tudi kot Jugoslovani brez svoje narodne individualnosti nič prida ne bodemo mogli pomeniti?

Ali je res treba, da uganjamo to približevanje jezikov? Saj nam vendar to ni cilj? In tudi ni prav nič treba, da bi nam bilo sredstvo! Če bi si bili jugoslovanski jeziki res tako tuji, da se drug drugega ne bi razumeli, potem bi morda tako umetno zbliževanje imelo smisel, kakor ga ima esperanto; ker pa te odtujenosti med jeziki ni, marveč nas loči v tem oziru samo indolenca, se mi zdi, da je trud zaradi zbliževanja jezikov nepotreben, ako imamo pred seboj cilj, da dosežemo jugoslovansko edinstvo.

S tega stališča se mi zdijo vsi pomisleki in ugovori, češ, da se književnost in kultura sploh posameznih jugoslovanskih narodov ne bi mogla spraviti do veljave, neutemeljeni. Naš problem ni toliko problem književnih vprašanj ali jezikovnih, marveč v prvi vrsti političen, gospodarski in socialen. Ni res, da bi že v sedanjih razmerah ne mogli ali ne smeli stremiti za uresničenjem tega problema: saj ni treba, da smo zaradi tega stremljenja veleizdajniki in iredentisti!

Iz tega posnemate, da zame približevanje slovenskega jezika srbo-hrvaščini ni noben problem, in še celo ne eden naših temeljnih problemov. Za svoje življenje si praktično uredim razmerje med jugoslovanskimi jeziki in njih odnošaji so mi potem dani: izkušam, da ovladam, če že ne vseh, vsaj večino teh jezikov; prav nobenega razloga pa ne vidim, zakaj naj bi se to godilo na škodo moji slovenski materinščini; nasprotno: če se smatram za kulturnega delavca in če prav ocenjujem svoje sile in sposobnosti, bom skrbel za povzdigo kulture doma in si želel, da drugi drugod tudi tako storijo. Kdor pa misli, da more in mora več, – njegova stvar!