Meni

Dok. št. 37
Pozdrav dr. Janeza Evangelista Kreka ustanovnemu shodu Vseslovenske ljudske stranke 17. oktobra 1909 v Ljubljani50

Lep dan bo jutri, lep za vse, kar jih stoji pod našo zastavo. Ali ga pozdravljaš v prekipevajočem navdušenju kot manifestacijo naše narodne edinosti, ali se ga veseliš kot logične posledice dolgoletnega premišljenega in potrpežljivega dela, je vseeno. Dobro denejo srcu prizori, ko dobe nezavestna stremljenja ljudske duše zavesten izraz, ko se logičnemu umskemu zaključku v življenja polni čuvstveni formulaciji vzame takorekoč vse njegovo filozofsko ozadje, ko v drznem skoku stopi volja mas na plan moško in neizpodbojno s svojim: Hočem, bodi!

Ni jih malo, ki so klicali ta dan izza megla, ki so koprneli po njegovi zarji in ki vsklikujejo utešeni v svojih srčnih željah: Hvala Bogu! Misel politiško zedinjene slovenske domovine se porodi jutri v dejanje. Naše ljudstvo se iz svoje lastne moči in z lastnim sklepom, z mečem svoje volje jutri udari za viteza, ki prevzame dolžnost braniti pravico naše domovine, bojevati se proti nasilnikom in varovati slabih, ogroženih svojih bratov.

Ne bomo brez prič pri tem slovesnem dejanju. Hrvaška domovina pošlje zastopnike svojega ljudstva. Ti so nam več nego priče. Pozdravljamo jih kot brate, ki nam s svojo navzočnostjo stavijo pred oči eno veliko, novo vprašanje: Kdaj se raztegne politiška edinost po vsi lepi zemlji, kar nam je je dal Bog, od Triglava do Balkana? Ni več nikogar med nami, ki bi vpraševal, ali naj se to zgodi. Odgovor na to je že rešen. Gre samo za kdaj. Sila tega vprašanja nateza vse naše sile in razširja punčice našim duševnim očem, ko v temni bodočnosti iščejo zlate zarje drugega, večjega dne v naših prihodnjih zgodbah. Z zastopniki hrvaškega ljudstva, s srci zavednih hrvaških kmetov vred kliče tudi naše ljudstvo: Bog daj!

Kraljestvo sv. Vaclava nam tudi pošilja priče izmed naroda, ki je po svojem napredku prvi v naši državi, po krvi brat, po srcu drug naš v veselih in žalostnih dneh. Prisrčno jih pozdravljamo! Ne prihajajo k nam kot posamniki, marveč kot zastopniki velikih in silnih ljudskih organizacij. Češko ljudstvo prihaja. Slava mu!

Pomenljivejša pa je tretja priča našemu slavlju, zastopnik poljske ljudske stranke, poslanec Stapinski. Čeh in Hrvat sta domača na naših tleh. Prvič pa prihaja Poljak, zastopnik demokratiške, ljudske organizacije svojega naroda pogledat med nas, pozdravit nas. Njegov prihod ne pomenja samo ljubeznive uljudnosti, marveč nov program, novo dobo v našem javnem življenju. V polni zavesti tega pomena zvežimo svojo ž njegovo roko, ne za kratek pozdrav, nego neločljivo, za vedno. Slovensko ljudstvo sklepa s poljskim ljudstvom to sveto zvezo, ki je nihče več razdreti ne more. Živel Stapinski!

Priče našega politiškega zedinjenja so znamenite, a skoraj smem reči, da jih je naša reč tudi vredna. Ogromna večina enega celega naroda si osnuje enotno politiško stranko; kar je bilo dozdaj samo po duhu edino, postane tudi po telesu, ko si ustvari enoten politiški organizem s skupnim vodstvom. To dejstvo se zvrši v klasični državi strank in strančic, v politiško atomizirani Avstriji, med ljudstvom, ki je organiški del jugoslovanskega naroda, kateri se še prav posebno odlikuje s svojo strankarsko plodovitostjo. Provincializem in kampanilizem51 združen s protisocialnim individualizmom ubija vse naše javno življenje. Nebrojno strank, in še te slabe! Večina izmed njih v praktiškem življenju ubija svojo avtonomijo, ker ne zvršuje s svojo lastno močjo zase zakonodaje, marveč si jo da diktirati od zunaj, od drugih strank. Najnovejše delovanje krščanskosocialne stranke ni pač nič drugega, nego priznavanje nemškonacionalne legislative nad njo. Ravno tako vemo, kako si nekatere stranke zakone jemljejo od socialnih demokratov in pri tem smešijo sebe, ubijajo vrednost parlamentarnega življenja in s tem utrjujejo moč birokracije v državi. Jutri da slovensko ljudstvo slovo tisti politiki, ki si svoje meje dela s farnega zvonika in v javnem obratu krčevito stoji na stališču majhnih parcelic. Zvrši se politiška komasacija v velikem slogu in namestu politiškega kajžarstva se prične izključno veliki obrat.

O slogi in edinosti se je govorilo pri nas za časa mnogo. Najpriprostejši politiški abecedniki so znali to pesem in so velikrat dosegli ž njo velike trenotne uspehe. Tudi raznih tekočin se je spilo v tem duhu ogromna količina. Dobro pomnim, kolikrat so se dobrim ljudem razigravali živci v imenu sloge, in kako je često marsikako pošteno oko gledalo v ogorčenju proti bratomornemu prepiru z zaničevanjem na vse, ki niso hoteli odložiti bojnega kopja. Juteršnji dan dokazuje, kje je bila edina pot do sloge. Samo široka demokratiška misel oplojena z enotnimi etiškimi načeli je tlakala to pot. To pa ni šlo brez boja, kakor tudi ohranjenje te poti ne pojde brez njega.

Vkljub neštetim čuvstvenim izrazom za slogo in edinost trdim s polnim prepričanjem: Naša slovenska politiška edinost je imela dozdaj samo akademiški značaj; realno je vladal pokrajinski separatizem. Odslej pa postane pokrajinsko stališče naši politiki samo akademiškega pomena; politiška enotnost pa realno dejstvo.

Ta reč ima silno važne in za našo politiko neprecenljive posledice. Ne zdi se mi pa potrebno, da bi jih razglabljal danes na tem mestu. Za to bo časa in priložnosti za vsakogar dovolj. Nečem se spuščati v te posledice že zavoljo tega ne, ker se mi zdi, da bi se s tem odvrnile naše misli od poglavitne reči, ki jo pomenja juteršnji dan.

Ne posledice, marveč temelj, na katerem se zasnuje vseslovenska ljudska stranka, ki potem s svojo lastno silo sproži nekako avtomatiško nebrojno koristnih reči, – ta temelj stoji v ospredju mojih misli. Pred njim se vstavljam kot pred veliko, občudovanja vredno stvarjo. Ime mu je: politiška zrelost in zavednost slovenskega ljudstva. Velike stranke so sad velikih idej med kulturno visoko stoječimi narodi. Naš narod, ki je po številu majhen, štejejo nasprotniki med majhne, da med najmanjše tudi v kulturnem oziru. Take očitke morejo razpršiti samo velika dejstva. Juteršnji dan poda svetu dokaze, da nasprotni očitek ni resničen. Dozdaj smo se po številu majhni s svojim separatizmom delali še manjše in smo s tem podpirali sovražnike pri njihovih napadih. Odslej vzrastemo. Politiško zedinjeno slovensko ljudstvo lahko samozavestno stopa pred avstrijske narode z vprašanjem: kje imate vi kaj enakega, kaj podobnega? Da more zastaviti to vprašanje, to je zame največja pridobitev juteršnega dne in najboljše zagotovilo, da se z zoro juteršnjega shoda zasnije beli dan svobode in moči naše in vsega slovanskega juga v naši državi.

Opombe

50. Slovenec : političen list za slovenski narod, leto XXXVII, št. 237, Ljubljana, 16. 10. 1909, dr. [Janez Evangelist] Krek, Zora zori …

51. Lokalni patriotizem.