Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev je politična organizacija, ki zasleduje kulturno politične in gospodarsko-socialne smotre na podlagi prirodnih in zgodovinskih dejstev slovenskega naroda.
Zato poudarja vse, kar stvori bistvo slovenskega človeka: 1. njegov jezik; 2. njegovo verstvo; 3. njegov način mišljenja in čustvovanja, s katerim gleda, pojmuje in si ureja svet. Poleg teh duševnih dobrin se oziramo zlasti tudi na gospodarsko stran življenja, ki nam kaže, da smo Slovenci kmečki in delavski narod.
Na podlagi teh prirodnih in zgodovinskih dejstev si gradimo politično in socialno stavbo v Jugoslaviji, ki naj bo zvezna država na zunaj, z avtonomnimi deli na znotraj. Zahtevamo federativno ureditev države, pri kateri stopajo posamezni deli (pri nas Slovenija) v svobodno zvezo za vse one posle, ki se sporazumno označijo za skupne ter se kot takšni zakonodajno skupno obravnavajo, a njih izvrševanje spada v območje posameznih zveznih držav. Vsa druga javna opravila spadajo zakonodajno in upravno v področje zveznih držav za sebe.
Izhajamo s stališča, da je narod izvir in nosilec vse politične moči, to je suveren: zato smo za republikansko državno obliko.
Slovenija je po svoji ogromni večini kmečka in delavska, zato mora biti zakonodajna in upravna organizacija v skladu s koristmi tega prebivalstva. Smoter mora biti: čim največ kmečkih gospodarstev s kolikor mogoče zadružno produkcijo. Ta se naj naslanja na obrt in industrijo, od katerih je odvisno gospodarsko uspevanje Slovenije. Industrija in prometna sredstva, ki služijo splošni blaginji, naj prihajajo v last družbe, oziroma obrtnih in delavskih produktivnih zadrug. Na družbo in državo gledamo s stališča kmeta in delavca, ki se jima morajo prilagoditi tudi meščani in izobraženci. Zavračamo današnji način družbene organizacije v državi, kakor ga je ustvarilo meščanstvo s svojim vojaštvom, uradništvom in političnim strankarstvom, kar vse služi za nadvlado nad kmečkim in delavskim ljudstvom ter svobodnim izobraženstvom. Prebivalstvo naj se samoupravno organizira, a pri političnih vprašanjih, ki zadevajo ves narod, odločaj vse prebivalstvo po svobodnem glasovanju.
Svetovna vojna je toliko časa ubijala človeštvo, da je ubila v posameznikih in narodih človeka. Naša naloga bodi, da dvignemo človeško zavest in človeško dostojanstvo slovenskega kmeta, delavca in izobraženca, da si zgrade – doslej nasilno na tri dele raztrgano – svobodno domovino Slovenijo v enakopravni zvezi s Hrvati, Srbi in po danih prilikah tudi z Bolgari na načelih socialne pravičnosti in mednarodnega miru (pacifizem).
Slovenska kmečka in delavska politika mora strmeti za tem, da zagotovi vsakemu prebivalcu sledeče pravice:
Zadnja svetovna vojna je pokazala potrebo, da si mora vsak kulturno zrel narod zagotoviti svoj obstanek s pravico samoodločbe v smislu lastne države in popolno nevtralnost pri mednarodnih sporih.
Zlasti malim narodom ogroža stalna vojska temelje nravnosti, omike in svobode. Zaradi tega mora biti politika slovenskega kmečkega in delavskega ljudstva miroljubna in nevtralna.
Po ustanovljenih načelih demokracije naj vedno in povsod obvelja volja večine izvoljenih ljudskih zastopnikov. V Sloveniji ima kmečko in delavsko ljudstvo nesporno večino v narodu. Zato imajo kmetje in delavci neizpodbitno pravico odločevati o njej, kakor hitro so pri splošnih političnih volitvah dosegli večino.
Ljudstvo je suvereno, to se pravi popolno neodvisno pri vseh odločitvah. Zato ima polno pravico izvrševati to svojo suverenost nepretrgoma in sicer:
Država bodi moralno združenje ljudi in pridobitna organizacija vseh. Pravo ljudsko blagostanje ni mogoče brez dela vseh, ki so telesno in duševno zmožni zanj. Vsakdo ima pravico do vseh sadov in polne vrednosti svojega dela in pridnosti.
Podlaga vsega družabnega in državnega življenja je družina, ki je prvi činitelj vzgoje, dela in omike. Družina je nekaka država v malem. Zato je država po naši misli svobodna zveza svobodnih družin in domačij.
Temelj gospodarstva je poljedelstvo, zato naj se zlasti varujejo svobodni kmečki domovi. Državni, cerkveni in veleposestniški gozdovi naj pridejo v ljudsko last. Načeloma zahtevamo tudi odpravo vseh državnih, cerkvenih in zasebnih veleposestev, a zemljiška posest posameznikov naj ne bo večja, kakor so največje kmetije v dotičnem kraju. Izvzeta naj bodo le tista posestva, ki so namenjena poljedeljskim šolam, zadružnemu obdelovanju in pridobivanju ter agrarnim industrijam. Država naj z vso svojo gospodarsko močjo pospešuje ustvarjanje lastnih domov za tiste, ki jih še nimajo, pa se bavijo z obdelovanjem zemlje.
Vsakdo imej pravico, da se udejstvuje v kateremkoli poklicu ali stroki hoče. Oblast naj nadzoruje strokovno usposobljenost le v tistih poklicih, ki zadevajo zdravje in življenje ali pa so za vse ljudstvo velikega pomena.
Trgovina bodi prosta v okviru zakonov. Država kot gospodarska organizacija naj skrbi za možnost pravilnega delovanja v vseh pridobitnih strokah, zlasti tudi s tem, da pospešuje obrtno in industrijsko – kolikor le mogoče zadružno – proizvajanje z uvedbo zakona o delovnem pravu, kakor bi ga določilo mednarodno delavsko strokovno gibanje.
Država bodi tudi kulturna organizacija. Skrbeti mora za kulturne potrebe svojih državljanov v duhu svobodoljubja. V tem pogledu postavljamo sledeča načela:
Izobrazba. – Napredek izobrazbe je skupna zadeva vsega ljudstva. Zato naj država pokriva vse izdatke za šolstvo, toda v okviru državne ustave bodi vsa šolska uprava avtonomna. Šolstvo naj se preuredi po načelih demokracije in po socialno-gospodarskem značaju slovenskega naroda. V šolah naj se mladina privaja praktičnemu delu ter se naj priuči še enemu svetovnemu jeziku, n. pr. ruščini, angleščini ali nemščini. Šolstvo naj poglavitno služi splošni izobrazbi in naj vodi do praktičnih zaključkov. Posebno važnost naj se polaga strokovnim šolam.
Vsakdo imej pravico v okviru državne ustave in šolskega zakon ustanavljati šole in učne kurze ter v njih poučevati.
Dosedanja politična uprava je zastarela, je birokratična in za vsako ustvarjajočo delo nesposobna.
Zato zahtevamo odstranitev sedanje razdelitve narodnega teritorija po političnih okrajih. Na mesto sedanje politično-policijske uprave naj stopi gospodarska in kulturna uprava. Prvotna edinica socialne organizacije je bila družina. Zveza posameznih družin se imenuje občina, ki je gospodarska in kulturno-socialna organizacija svojih pripadnikov. Njihov teritorijalni obseg se naj ravna po krajevnih in prometnih razmerah ter po želji prizadetega prebivalstva. Občine, ki naj imajo tudi svoje lastne finance, naj se upravljajo popolnoma avtonomno. Nadaljna organizacijska stopnja novega upravnega sistema bodi okrožje. Okrožje sestavljajo gospodarsko in prometno skupaj spadajoče občine. Njegove naloge naj izvirajo samo iz njegovega namena. Okrožje bodi zlasti višja stopnja pridobitne, socialno-gospodarske, kulturne, zdravstvene in socialno-skrbstvene organizacije. Vsa tista javna opravila in nalog, ki jih država ne pridrži za sebe, spadajo v območje okrožja. Tudi okrožje bodi avtonomno v okviru državne ustave.
Istotako naj bodo tudi mestne občine popolnoma avtonomne ter se jim ima to zagotoviti s posebnim zakonom; vendar se kmečke občine ne smejo priključevati mestnim občinam, ako po svojem gospodarskem ustroju ne spadajo skupaj. Tudi v mestih naj zavladajo ročni in duševni delavci, obrtniki in drugi socialno-gospodarski krogi po strokah sorazmerno po številu svojih pripadnikov.
Državna oblast naj upravlja zlasti sledeče javne zadeve: pravosodstvo, narodno gospodarstvo, narodno prosveto, socialno in zdravstveno skrbstvo, narodno obrambo, narodne finance, prometno in meddržavno politiko. Te upravne oddelke naj vodijo predvsem strokovnjaki, za katere ni treba, da bi bili člani parlamenta.
Tajna diplomacija in priznavanje tajnih mednarodnih pogodb naj se odpravi. Vsaka država je živ organ velike človeške družine, ki se polagoma spreminjaj v svetovno federativno republiko.
Stalna vojska naj se odpravi. Zato odpade tudi militaristična vojaška obveznost. Vse to zameni obvezna dolžnost, kadar bo treba braniti dom in domovino. Narodna obramba bodi sestaven del splošne delovne dolžnosti. Vsakdo, ki je telesno sposoben, naj se namesto v vojaški službi zaposli pri koristnem javnem delu. Izjem ne sme biti nobenih. Tako se bodo lahko izvrševala velika dela javnih zgradb, kakor ceste, uravnava voda, melioracije in podobno, a velik del državnega proračuna bo na ta način pokrit z delom. Del te javne zaposlenosti naj se uporabi za telesne vaje in za posebno izučitev obrambe. Za bolj kvalificirane stroke obrambe, naj se uporabljajo tudi najbolj spretni ljudje, ki so izučeni v teh ali sorodnih tehničnih strokah.
V slučaju potrebe je vsakdo obvezan braniti dom in domovino.
V okviru zakona o narodni obrambi se naj uredi tudi varnostna straža (orožništvo), v kolikor je potrebna za notranji mir in varnost.
Glavni vir dohodkov države za njene javne potrebe bodi dohodninski davek, čigar višino določaj vsako leto državni zbor pri odobritvi državnega proračuna. Dohodninski davek mora biti progresiven po načelu, da tisti več plača, ki ima večje dohodke; vendar pa se naj dohodek, ki je človeku neobhodno potreben za življenje in čigar višino istotako določaj le državni zbor, ne obdači više nego le z enim procentom.
Državne davke določaj samo parlament, a okrožne in občinske zopet le okrožje, oziroma občina.
Nihče se ne sme oprostiti davkov.
Na najvažnejše življenjske potrebščine se ne smejo nalagati javni davki ali doklade.
Javne državne, okrožne in občinske blagajne ne smejo ničesar izplačevati, kar ni označeno v veljavnih proračunih, ki se morajo pravočasno sestavljati in predložiti pristojnim zborom v odobrenje. Nihče ni obvezan plačevati davkov, dokler jih ni odobril državni zbor, oziroma okrožna ali občinska skupščina. Kdor bi predpisoval in iztirjeval postavno še ne odobrene davke, naj se kaznuje zaradi zlorabe uradne oblasti.
Monopol na posamezne predmete (n. pr. tobak) sme imeti in vršiti le država sama.
Vsi državni računi se imajo pregledati po državni računski kontroli, katere članom naj se zakonito zagotovi popolna neodvisnost, a istotako naj se uredi tudi njihova odgovornost. Letni obračun te računske kontrole mora pregledati državni zbor v javnih sejah in sicer istočasno, ko je v razpravi državni proračun za prihodnje leto.
Sodišča naj sodijo in razsojajo le v imenu zakona.
Sodniki naj bodo neodvisni, nepremestljivi – razen v slučajih disciplinarne kazni, – ter se pred dovršenim 65. letom starosti ne smejo niti upokojiti niti odstavljati.
Sodnike imenuje višje sodišče, a službe sodnikov pri rekurznih189 instancah, ter pri višjem sodišču se naj popolnjujejo s pravico izbiranja (opcija).
Sto neomadeževanih in doraslih državljanov lahko proti vsakemu sodniku zahteva disciplinarno preiskavo, ki se mora končati v enem mesecu. Razsodbo izreče za obtoženca pristojno višje sodišče. Ako pa je obtoženi sodnik član najvišje stopnje, potem sodi od državnega zbora posebej sestavljeno sodišče, čigar člani so poklicni sodniki.
Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev, ki zastopa zgoraj navedena družbena, državna in kulturna načela, razteza svojo delavnost na vse ozemlje slovenskega naroda.
Ona je v svojih odločbah popolnoma samostojna, more pa, ako to taktične razmere zahtevajo, stopiti tudi v zvezo s sorodnimi strankami drugih južnoslovanskih narodov pri doseganju svojih smotrov.