V naslednjem naj podamo kratek obris političnega programa Slovenske Ljudske Stranke, kakoršen je bil sprejet na številnih zborovanjih ter predložen po naših poslancih v konštituanti. Ta program nam poda jasno sliko, kako hoče naša Slovenska Ljudska Stranka državo urediti. Ta program nam kaže tudi, kakšna bodi
Tu se ne bomo spuščali v podrobnosti, marveč hočemo označiti le glavne stvari.
Slovenija bodi del skupne države. K tej skupni državi pripadajo ne le Slovenci, Hrvatje in Srbi, ampak tudi Bolgari.
Ta skupna država naj bi imela skupno državljanstvo, skupno zunanje zastopstvo ter pravico sklepati za celo državo skupne pogodbe. Tudi obramba države naj bi bila skupna, če ne v celem obsegu, pa vsaj deloma, enako naj bi bil skupen denar in najvažnejša prometna sredstva. Za pokritje skupnih financ naj bi se uvedel en skupni državni davek, medtem ko bi vsi ostali davki bili prepuščeni avtonomno samostojnim deželam.
Ureditev teh skupnih zadev bi opravljal osrednji parlament. ta bi moral biti sestavljen iz dveh zbornic: iz politične in socialno-gospodarske zbornice.
Politična zbornica naj rešuje politične zadeve; gospodarska zbornica stanovske in socialno-gospodarske.
Politična zbornica bi se sestavljala iz poslancev, ki bi se volili na podlagi splošne volilne pravice.
Gospodarsko zbornico pa bi sestavljali odposlanci stanov (kmetijskih, delavskih, obrtniških itd. zbornic) ter odposlanci deželnih zborov.
Tak parlament, ki bi bil čisto nekaj drugega ko sedanja zmeda, bi lahko veliko pomenil in bi upravljal skupne zadeve države.
Avtonomni Sloveniji na čelu mora stati vlada, ki je izvoljena od domačega slovenskega parlamenta in le temu odgovorna v vseh avtonomnih zadevah. Belgrajska vlada bi se tedaj v avtonomne posle slovenske vlade ne smela vtikati.
Slovenski parlament bi prav tako ko belgrajski obstajal iz politične in gospodarske zbornice. Vsak bi zboroval zase in reševal svoje zadeve. Skupno bi le volila vlado ter reševala proračun (davki).
Slovenski politični parlament bi moral delati zakone v sledečih zadevah: v razmerju cerkve do države, cerkvene pravice in dolžnosti, vzgoja mladine in šolstvo vobče, organizacija politične in finančne uprave ter sodstva.
Slovenski gospodarski parlament pa bi se pečal: 1. Z zakonodajo o stanovsko pravnih zadevah. Sem spadajo stanovska prava ter organizacija stanovskih zbornic, n. pr. kmetijske, delavske, obrtne zbornice v okrajih in deželi. 2. Ta parlament bi se pečal s socializacijo, nadzorstvom tovarn, produkcije in konsuma. 3. Sklepal in ustanavljal bi strokovne šole (za kmete, delavce in obrtnike). 4. Skrbel bi za zdravstvo (bolnišnice, invalidi itd.) in se pečal s socialno politiko. 5. Končno bi skrbel za socialno zavarovanje.
To je kratek in površen pregled dela in nalog, ki bi jih opravljal slovenski parlament neodvisno od Belgrada. Važno je, da vlado voli parlament sam ter da ta slovenska vlada ni za svoje avtonomno delo odgovorna nikomur drugemu kot le svojemu slovenskemu parlamentu.
S tem pa naše avtonomistično načelo še ni popolno. Naša stranka stoji na stališču popolne samouprave ljudstva. Tej zahtevi pa s samo avtonomijo Slovenije še ni popolnoma zadoščeno. Zato morajo tudi okraji dobiti svoje samoupravne okrajne zastope, ki rešujejo zadeve svojega okraja. Tudi okraji morajo dobiti svoje okrajne stanovske zastope. Občinska avtonomija se mora razširiti. Država naj varuje avtonomne pravice občine, ki naj se ne omejujejo, ampak celo razširijo. Kakor pa ima avtonomna občina pravico voliti si svojega župana, tako naj ima tudi samoupravni okrajni zastop pravico, soodločati pri izbiri okrajnih glavarjev ali načelnikov. Razume se, da morajo na mesta okrajnih glavarjev priti sposobni in za to šolani ljudje. Zato bi okrajni zastopi imeli pravico, izbirati izmed treh predloženih sposobnih kandidatov tistega, ki ga hočejo. Prav tako naj bi okrajni zastop imel pravico, zahtevati, da se okrajni glavar, ki bi ne bil na svojem mestu, odpokliče.
S tem bi tudi v birokracijo prišlo več ljudskega duha. Okrajna glavarstva bi ne bila več tako visoko nad ljudstvom in daleč izven ljudstva, kakor so sedaj.
Tako si misli Slovenska Ljudska Stranka avtonomijo. To ni samo avtonomija celokupne Slovenije, marveč tudi avtonomija stanov, okrajev in občin. To je potem res ljudska avtonomija.
S tem je za slovensko samostojno-avtonomno deželo rešeno tudi vprašanje republike. Slovenskemu ljudstvu ne gre toliko za to, kdo bo vladal v Belgradu, nam mora iti za to, kdo bo vladal na Slovenskem. Po načrtu SLS pa bi na Slovenskem vladalo slovensko ljudstvo samo s svojo izvoljeno vlado.
Mi zahtevamo, da bodi naša zunanja politika politika miru in sprave med narodi. Danes še vedno dviga vojna pošast svojo glavo. Narodi se oborožujejo, sklepajo se vojaške pogodbe za obrambo in napad. Le malo držav ima tako pametne može na krmilu, ki bi odkrito delali za mir. Zato zahtevamo mi od svoje države, da dela na to, da se osnuje mednarodna zveza vseh držav na načelu popolne narodne enakopravnosti. Ta zveza naj bi med državami bila tisto, kar je sodišče pri ljudeh. V okviru te zveze naj bi se osnovalo mednarodno razsodišče, ki bi razsojalo spore med državami. Ta mednarodna zveza vseh držav bi morala imeti na razpolago dovolj moči, da bi svojim razsodbam in ukrepom pripomogla do veljave. Zato bi se morale vse države obvezati in podati potrebna jamstva, da se ne bodo več oboroževale, marveč vedno bolj razoroževale. Na vsak način pa se mora odločiti, koliko oborožene sile največ sme imeti vsaka država. S tem se bodo izdatno zmanjšali ogromni stroški za oboroževanje tudi pri nas. Militarizma bi bilo konec.
Kar se naše države tiče, zahteva naša stranka še posebej, da se zbližamo z Bolgarijo in Rusijo, ki sta naši naravni zaveznici in prijateljici; samo odbijati jih ne smemo od sebe, kakor se je to godilo doslej.
Militarizem je maloh, ki žre neprestano. Militarizem, strašno oboroževanje, pomeni nevarnost za mir med narodi, pomeni pa tudi ogromne finančne žrtve. Več kot polovica vseh davkov v državi gre za oboroževanje. Pri tem pa naši sinovi pri vojakih dostikrat moralno in telesno propadajo, stotisoči so odtegnjeni koristnemu delu.
Iz vseh teh razlogov je naša stranka nasprotnica militarizma. Le veliki kapital ima interes na tem, da se militarizem obdrži. Militarizem in kapitalizem hodita vedno skupaj. Mi pa pravimo, da imej država le toliko vojaštva, kolikor ga je potreba za mir na znotraj. Službena doba naj se skrči. Vojaki naj služijo doma v svoji domovini.119 Odpravi naj se ves zunanji lesk za parade. Kasarna naj postane šola za poštene fante, ne pa pokvarjevalnica poštenih src!
Proč z militarizmom!
Kdor ne dela, naj ne je! Ta svetopisemski izrek se mora uresničiti tudi v naši socialni zakonodaji. Odkod zlo kapitalizma? Ker stoji svet na stališču, da je denar sveta vladar. V resnici pa je blagostanje le sad dela človeških rok in uma, orošenega z blagoslovom od zgoraj. Zato moramo delo spoštovati. Ne le v besedah, marveč tudi v dejanju!
Zato zahteva naša stranka kot krščanska stranka: Uvede naj se splošna dolžnost dela za vsakogar! To so naši poslanci tudi zahtevali, da pride v ustavo, pa so velesrbi in slovenski kapitalisti to preprečili. Po našem programu je dolžan delati vsak državljan, ki je za delo zmožen, in sicer koristno delati, četudi je bogataš ali kapitalist. Kdor ne dela, tudi nima pravice, uživati sadove, ki mu jih donaša njegovo imetje. To je ena reč. Druga pa je tale:
Kdor pa dela, ima pravico, da ga država pravično oskrbi z vsem, kar potrebuje za človeka vredno življenje zase in družino. Skrbeti mora država zanj ne le, da bo imel primerno plačilo za svoje delo, marveč tudi takrat, ko ne more delati. zato zahtevamo za vse delavce, ročne in duševne, brez razlike stanov, tudi za kmete, enotno in popolno socialno zavarovanje.
Zasebna lastnina se mora omejiti. Ne gre namreč, da bi tisti, ki ima velika premoženja, lahko poljubno razpolagal ž njimi, ne glede na svojega revnega bližnjika. Krščanska vera nas uči, da je treba imeti usmiljenje do revežev, da naj se krščanska ljubezen do bližnjega izkazuje v dejanju. Toda današnji svet je materialističen. O ljubezni, pravičnosti in usmiljenju v svetu velikega kapitala ni skoro več govora. Zato mora priti državna oblast s svojimi zakoni. In zato zahtevamo:
Da se prepreči in onemogoči brezmejno kopičenje premoženja v rokah maloštevilnih kapitalistov, naj se določi primerna najvišja premoženjska mera. Toliko in toliko premoženja sme imeti, da ne škoduje splošnosti. Vpoštevati pa je pri tem zahteve in potrebe modernega gospodarskega življenja. S tem bi bil zadan kapitalizmu, ki danes izsesava kmeta, delavca in obrtnika, smrtni udarec.
Kratko naj omenimo še, da program naše stranke zahteva: Velika podjetja, ki proizvajajo stvari, ki so važne za splošnost, naj se podružabijo. To naj se po našem mnenju izvrši po občinah ali zadrugah. – Agrarna reforma naj se izvede, da bo zemljo dobil tisti, ki jo obdeluje ali bi rad obdeloval. – Špekulacija z zemljišči naj se zatre. – Davčna politika naj se spremeni. Indirektni davki, trošarina itd. naj se odpravijo.
Šola ne sme biti le učilnica, marveč predvsem vzgojevalnica. Vzgoja otrok je mogoča le na verski podlagi. Kako naj se katoliški otroci v šoli vzgajajo, o tem naj odločajo Cerkev in starši. Na vseh javnih ljudskih in zasebnih šolah se mora poučevati krščanski nauk. V te stvari se država nima pravice vtikati.
Pouk na vseh ljudskih in srednjih šolah se mora tako uravnati, da bo v prvi vrsti odgovarjal potrebam življenja ter otroke in učence navajal k umevanju kulturnega, gospodarskega in socialnega življenja.
Šole na kmetih naj bodo drugačne ko one po mestih in tovarniških krajih. Šola mora otroku vcepiti ljubezen do stanu in spoštovanje do dela.
V državi naj se zajamči svoboda in enakopravnost katoliške Cerkve. Mi za katoliško Cerkev ne zahtevamo nobenih predpravic, toda vzgoja katoliških otrok je v prvi vrsti stvar katoliških staršev in katoliške Cerkve. Država se v to nima vtikati. – Zakon je za katoličane zakrament. Zato država nima pravice s svojimi postavami posegati v svetost zakona. Zakon je po katoliških postavah nerazdružljiv. Zato se bomo borili zoper vse poskuse, v tem oziru katoličanom delati krivico. – Duhovniki in škofje imajo nalogo, katoličane poučevati in vzgajati. Država nima pravice, s “kancelparagrafi”120 to njihovo sveto nalogo kontrolirati ali celo preprečevati.
To je naš program v kratkih besedah in glavnih obrisih. Ni vse povedano, pa glavno je omenjeno v teh besedah.
In še besedo o vzajemnosti delovnih stanov! Mi dobro vemo, da delavec more živeti samo ob strani kmeta, kmet samo ob strani delavca; vemo, da je duševni delavec, izobraženec, potreben obema, da je obrtnik potreben vsem trem in vsi trije njemu. To so delovni stanovi, ki žive od svojega dela! Zato velja načelo in dolžnost skupnosti in vzajemnosti v znamenju krščanske pravice in ljubezni! Temelje na delu, združuje jih pravica, vodi ljubezen!
Kakor pa se morajo med seboj podpirati v delu in življenju, tako morajo tudi skupno iti v boj proti krivici in nasilju, ki ga narekuje nad vsemi moč kapitalizma. Razcepljeni so žrtev kapitalizma, združeni so zmagovalci nad njim. Slovenska Ljudska Stranka s svojim krščansko-socialnim programom, združuje vse delovne stanove v boju za gospodarske, socialne, politične in kulturne pravice. SLS je stranka celokupnega slovenskega krščanskega delovnega ljudstva!
Samo v znamenju teh krščansko-socialnih načel dr. Kreka121 je mogoča zmaga vseh delovnih stanov.
Pisani programi ne pomenijo nič. Podprti morajo biti z dejanji. Ta knjižica nam kaže dejanja nasprotnikov krščanskega slovenskega ljudstva, kaže nam pa tudi načela in dejanja Slovenske Ljudske Stranke.
Dejanja govore jasno in glasno!
Naj ta dejanja odpro oči in ušesa vsem, ki so doslej bili gluhi za besede resnice. Naj ta dejanja pripomorejo, da bo 18. marca122 slovensko kršč. delovno ljudstvo stalo kot ena nepremagljiva armada za svojo pravico.
118. Sodite po delih! Vsem, ki so dobre volje! : kažipot slovenskim volivcem v boju za slovensko samostojnost. Ljubljana : samozaložba, 1923, str. 70–76.
119. Mišljeno je v Sloveniji.
120. T. i. kancelparagraf je bil vključen v ustavo Kraljevine SHS, sprejeto leta 1921.
121. Dr. Janez Evangelist Krek.
122. Mišljen je dan volitev v Narodno skupščino Kraljevine SHS 18. 3. 1923.