Dok. št. 7 Resolucija in praktični delovni program, sprejeta na prvem kongresu Delavske socialistične stranke za Slovenijo 11. aprila 1920 v Ljubljani

Dok. št. 7
Resolucija in praktični delovni program, sprejeta na prvem kongresu Delavske socialistične stranke za Slovenijo 11. aprila 1920 v Ljubljani⁴⁰

Resolucija.

I. STRANKIN ZBOR DELAVSKE SOCIJALISTIČNE STRANKE ZA SLOVENIJO izjavlja, da je nepretrgani razredni boj, ki ima za cilj odstranitev kapitalističnega družabnega reda nujni pogoj popolni zmagi socijalizma. V to svrho je treba usmeriti vzgojevalno in organizatorično delo stranke in sploh vse njene boje predvsem za tem, da se pokaže in ojači razredno revolucijonarno stališče in zavest proletarijata. Strankin zbor stoji na stališču, da je vsako sodelovanje proletarijata z meščanskimi strankami ob vsakem času, še posebno pa sodelovanje v sedanji revolucijonarni dobi za proletarijat škodljivo in zato ga načeloma odklanja.

Da se borbena moč proletarijata poveča, smatra strankin zbor takojšnje ujedinjenje s Socijalistično stranko Jugoslavije (komunistov) za absolutno potrebno, vsled česar proglaša, da se smatra od danes naprej za sestavni del te stranke na temelju resolucij in sklepov velikonočnega kongresa lanskega leta v Beogradu.⁴¹

PRAKTIČEN DELAVNI PROGRAM
Socijalistične delavske stranke Jugoslavije.⁴²

Politična organizacija. – Absolutna svoboda, tiska, zborovanja in združevanja. Popolna politična in pravna enakost vseh državljanov brez razlike spola. Aktivna in pasivna volilna pravica vsakega državljana in državljanke stare 20 let. Popolnoma svobodne volitve na temelju občne pravice glasovanja s proporcem za celo deželo in za vsako samoupravno telo. Samo narod je suveren. Vse oblasti morajo iziti iz zaupanja narodne volitve, tudi sodstvo in uradništvo. Materijelna in krivična odgovornost uradnika za vsako žalitev in neizvrševanje zakona ali omejevanja pravice državljanov. Zaščita nacijonalnih manjšin in popolna pravna in politična enakost nedržavljanov z državljani. Ena nacijonalna država z najširšo samoupravo županij, okrajev in občin.

Davčna politika. – Odprava vseh monopolov, carin, pristojbin in vsakovrstnih posrednih davkov. Odpraviti ravno tako ves današnji sistem obdavčevanja specijelnih dohodkov. Obči progresivni davek na dohodke. Osvoboditi [od] vsakega davka (...) dohodke, ki so brezpogojno potrebni za [osebni] obstoj. To so danes dohodki z 7500.– dinarjev (mesec junij 1919) letno. Poleg tega enostavnega davka na dohodke je vzeti v državne roke eksploatacijo vseh železnic, plovnih sredstev, rudnikov, in gozdnih kompleksov. Urediti je davek na zapuščine progresivno večji, kolikor je daljša stopnja sorodstva in kolikor je zapuščina večja. Vzeti je v roke ves vojni dobiček. Odreči plačanja vseh vojnih dolgov, notranjih in zunanjih. Denarni kaos ne sme ostati ena oblika denarja za celo državo. Uničenje vseh domačih bankovcev ki niso potrebni prometu in to tako da se da lastnikom denarja do davčnega minimuma (7500 din. junija 1919) zamenja stari denar za novi polno, a večje vsote je treba progresivno uničevati tako da izginejo iz prometa nepotrebni bankovci. Celo breme tega uničevanja naj pade izključno le na bogate lastnike bankovcev.

Socijalna politika. – Vzeti je hitro in popolnoma vse lastnine fevdalnega izvora brez kake odškodnine in jo dati na razpolago s potrebnim inventarjem kmetskim odborom, ki jih tvorijo vsi oni, ki dejansko obdelujejo zemljo. Za nacijonalno in internacijonalno delavsko zakonodajo.

Za varstvo delavskega razreda:

Nacijonalna in internacijonalna varstvena delavska zakonodaja na teh osnovah:
1. Normalni najdaljši delavni čas osem ur dnevno. Za otroke pod 16. leti, za rudarje in delavce [v] zelo zdravju škodljivi profesiji delavni čas 6 ur dnevno.
2. Prepoved produktivnega dela otrokom pod 14. leti.
3. Prepoved nočnega dela, razen za take industrijske panoge, ki po svoji naravi zahtevajo neprekinjen proces dela. A tedaj morajo zvišati plače za nočno delo in delovna doba ne sme biti daljša od 6 ur.
4. Neprekinjeni počitek, ki traja najmanj 44 ur vsako nedeljo za vsacega delavca (angleška nedelja).⁴³
5. Minimalna plača, ki odgovarja draginji življenskih potrebščin, določena sporazumno s strokovnimi organizacijami delavcev. S takim sporazumom se bodo uredili tudi vsi notranji odnošaji – in imajo moč zakona.
6. Prosto, brezplačno sodstvo za vse one spore, ki se rodijo iz odnošajov dela in kapitala.
7. Absolutna svoboda delavskega organizovanja. Zakonsko priznanje pravice štrajka in bojkota in priznanje strokovnih organizacij kot zakonitih predstavnic delavcev.
8. Delavce vsakega podjetja predstavlja pred podjetjem odbor izbran od njih. Ta odbor ima dolžnost, da kontrolira tarifni dogovor, ščiti delavce in kontrolira celokupno tehnično in financijsko manipulacijo proizvodnje. Delavski odbori so delegati vseh delavcev dotičnega podjetja in njihovo delo je podvrženo kontroli dotične strokovne organizacije.
9. Zagarantovati prehrano delavcev s tem, da se oni zadostno oskrbujejo iz gornjih javnih magazinov in kooperativ, v katerih so delavci organiziravani kot kooparativa. Obratni kapital in zgradbe mora dati podjetje a uprava je popolnoma v rokah delavcev.
Nadzorovanje nad vsemi industrijskimi in rokodelskimi podjetji vrše od delavskih strokovnih organizacij izbrana delavska komora in pripadajoča inspekcija organizovana za celo deželo, za poedine pokrajine in okraje. Prizadete inspektorje, kot organe delavske komore, ki imajo moč kaznovanja in neposredne izvršitve svojih naredb, izbirajo delavske organizacije. Higijena na naučni osnovi mora biti v vseh podjetjih izvedena do popolnosti.
Polkvalificirani delavci in sluge morajo biti pravno popolnoma enaki industrijskim in rokodelskim delavcem.
Izvesti obvezno državno zavarovanje vseh delavcev za slučaj bolezni, nesreče, smrti, poroda, brezposelnosti, onemoglosti in starosti na račun čistega dobička vrednosti in oddajo uprave v roke delavca.

Za zaščito in obvarovanje invalidov se mora storiti z občnim davkom na kapital in imetje samostojen invalidski fond, katerega bodo upravljali invalidi sami. Ta fond ima nalogo ustanavljati invalidske domove in kolonije v katerih bo omogočeno mirno življenje invalidov in bo izključena vsaka eksploatacija nad njimi. Za povzdigo, zaščito in za izučevanje mnogoštevilne vsled vojne nastale siročadi se mora ustanoviti posebni fond sirot. Za ta fond se naj konfiskujejo vsa imetja cerkev, samostanov in vakufov (imetje turških duhovnikov) in naloži trajen davek na imetje in na kapital. Obvezno vzdrževanje dece iz tega fonda do popolne sposobnosti za skozi preskrbno samostojnost. Do 14. leta se morajo otroci šolati, a potem uvajati jih po posameznih zmožnostih v naučne, umetninske in profesijonalne šole. Radi obvarovanja prehrane vsega naroda in nacijonalizovanja celokupne uvozne in izvozne trgovine se mora stvariti državno ali kumunalno autonomno organizacijo prehrane, ki jo bodo izvedli odbori izbrani od strani delavskih delodajalskih in korporativnih organizacij s pravico potrebnega odkupa in konfiskacije vseh življenjskih potrebščin in njih razdelitve po korporativnih in nekapitalističnih udruženj.

Kulturna politika. – Ločitev cerkve in države. Prekinjenje vseh javnih funkcij cerkve.

Svetovnost šole. – Obvezen pouk za oba spola na račun države do izpopolnjenega 14. leta. Celokupno izdrževanje siromašnih otrok mora prevzeti država. Brezplačen pouk in vzdrževanje revnih učencev v višjih šolah sposobnih za nadaljno šolanje.

Brezplačno pravosodje in pravna pomoč za vse državljane, ki so prosti davka. Vse sodnike izbira ljudstvo. Pravica pritožbe proti vsaki vrsti kazni. Odškodnino nedolžnim obsojencem po katerikoli oblasti zaprtih in obtoženih. Konec smrtni kazni.

Brezplačna in obvezna zdravniška pomoč za vse državljane brez razlike.

Končanje vojnih grozot. – Vsled popolnega upropaščanja najnujnejših potreb za življenje družin se morajo izplačati iz javnih sredstev popolne plače delavcem in revnim malim zasebnikom, ki žive izključno od svojega dela in to od začetka mobilizacije do stvarno izvršene demobilizacije.

Uničiti vse dolgove nastale vsled vojne revščine vsem družinam katerih dohodki so pod davčnim minimumom. Popolno uničiti plačevanje vseh obresti in najemnin.

Obvarovati povračilo vlog do iznosa največ 10.000 dinarjev vsem vložnikom, katerih dohodki so pod davčnim minimumom.

Proti zločinu vojne. – Vojna je velika zločinka človeštva. Zagroziti se morajo velike kazni za vsako propovedovanje mržnje med narodi in hujskanjem na vojno. – Vse organe, ki so krivi za žrtve prinešene v vojni postaviti takoj pod odgovornost.

Resolucija o agrarnem vprašanju.

Stavljena na I. strankinem zboru Socijalistične Delavske Stranke Jugoslavije (Komunistov) v Ljubljani, dne 11. aprila 1920. (...) Resolucija se glasi:⁴⁴

I. del

Obstoj fevdalnih ostankov in njihovo zadrževanje v družbi osnovani na kapitalistični proizvodnji je element, ki zapleta socijalne odnose in veže popolen ekonomski razvoj. Proletarijat se kot razred neizmerno težje počuti ko poleg kapitalistične proizvodnje obstojajo še fevdalni ostanki; tako on ne trpi samo od sedanjosti ampak tudi od preteklosti, ne nosi samo živega eksploatatorja ampak tudi mrtvega parazita. Fevdalni ostanki zadržavajo ekonomski razvoj, a proletarijat ima živ interes na tem, da se temu razvoju odstranijo vse ovire s poti, da bi se produktivne moči kar najhitreje razvile proti okviru sedanje proizvodnje in pripravile objektivne pogoje za zmago nove socijalistične oblike proizvodnje. Zato proletarijat zahteva, korenito odpravo vseh še obstoječih fevdalnih ostankov.
Če so ostanki fevdalnih anomalij v buržoazki družbi, tedaj se nasproti njim ne morejo imeti nikaki opravičeni obziri. Oni, ki se še sedaj z onimi⁴⁵ zaostanki okoriščajo so navadni uzurpatorji sedanjosti, ki zahteva brezodškodninsko in brezobzirno odstranitev vseh socijalnih zaostankov prošlosti, popolno definitivno ekspropriacijo poslednjih ostankov fevdalizma. Zato proletarijat ne priznava fevdalnim posestnikom nikake pravice za odškodnino.
Seljaki (kmetje in kolonisti) z raztrganjem fevdalnih odnošajev in s pridobitvijo zemlje, brez kake odškodnine, zemlje ki so jo dosedaj obdelovali kot tujo posest, ne bodo v stanu zasnovati produkcijo in o njej doseči mogoči maksimum rezultatov ampak bodo padli iz enega suženjstva v drugo, ako se jim ne pride nasproti, da dobe potrebne pogoje za organizacijo in razvoj proizvodnje. Radi tega proletariat zahteva, da se tem seljakom da na razpolago ves inventar za obdelavo polja in sredstva za zidavo hiš in kmetskih gospodarskih poslopij brezplačno in račun kapitalistov, kapitalističnih družb in bank.
Veleposestva, ki so fevdalnega izvora a niso postala v procesu kapitalizacije obdelovanja zemlje in z grupiranjem majhnih parcel proletarizovanih seljakov, morajo biti podvržena razdelitvi med kmeti ravno tako kakor tudi ostala fevdalna lastnina brez kake odškodnine. Odstraniti je zakup, na katerega se v izvestnih krogih pomišlja kadar gre za vprašanje razdelitve veleposestev, proletarijat jo odbija kakor demagoško in utopijsko parolo in kot mero socijalne in politične reakcije. Tudi predlogi za socijalizacijo poedinih veleposestev so čista utopija; proletarijat je prost zablode, da se socijalizem zamore deloma ustvariti še v okviru kapitalističnega reda. Samo z razlastitvijo politične in ekonomske moči buržoazije in s popolno likvidacijo kapitalističnega reda je mogoče pretvoriti socijalizem iz ideje v delo.
Vse delo pri razdelitvi in organizaciji dela na veleposestvih se mora poveriti delavskim odborom, ki jih tvorijo vsi oni, ki na teh imetjih faktično delajo.

II. del.

Ujedinjenje proletarijata in kmetov v en razred je nemogoče. Ali začasni razvoj vedno bolj deli kmetski stan na dva tabora; v enem se vedno bolj in bolj grupirajo kmetski proletarski elementi, ki se približujejo mestnemu proletarijatu; v drugem taboru pa nastopa ujedinjevanje kmetske boržuazije z mestno. Naloga proletarskih organizacij, strokovnih in političnih je, da na one prve razprostre svoj vpliv, da jih grupirajo okoli sebe in uvedejo v borbo proti kapitalizmu za ustvaritev socijalizma.
Po vaseh se bodo ustanovile strokovne organizacije poleg strankinih, v kolikor je v njih najemnih delavcev, a samo strankine organizacije ako ni nič delavcev ali pa samo v neznatnem številu.
V socijalistični propagandi in agitaciji med kmeti se ne sme zamolčati noben bistveni princip socijalizma in nobeno razredno zahtevo proletarijata. Vsako praktično vprašanje, ki ga povdarja kmetsko življenje se mora poučiti⁴⁶ skozi prizmo ekonomskega materijalizma in njegovo rešitev privesti v popolno soglasje s končnim ciljem proletarskega razreda. Vas in razmere na vasi je treba proučevati zavoljo pravilnejše orijentacije in vsako vprašanje obdelati v časopisih zaradi uspešnejše agitacije in propagande.

RESOLUCIJA.

Prvi zbor pokrajinske organizacije Socijalistične Delavske Stranke Jugoslavije (Komunistov) za Slovenijo, sklene, da se takoj odpokliče delavski zastopnik iz Stanovanjske Komisije ter ustanovi Delavski Stanovanjski Sovet, ki bo imel nalogo, da ščiti z vsemi sredstvi, ki so proletariatu na razpolago delavske interese v stanovanjskih vprašanjih. Ta delavski Sovet, ki naj si ustanovi v vseh mestih, kjer je to potrebno, svoje podružnice, bo imel za glavno nalogo, da pokaže našemu proletariatu, krivičnost stanovanjskih naredb in da obelodani vse brezstidne mahinacije buržujske vlade in Stanovanjskega Urada v stanovanjskih vprašanjih. Dalje bo odprl svojo lastno stanovanjsko pisarno, v katero bo delavstvo prijavljalo svoje slučaje in ki bo ugotavljala pravilnost teh slučajev ter tako zbirala materiale za akcije Stanovanjskega Soveta, ki bo potem vodil proletariat v boj za svoje stanovanjske pravice.

STRANKINO GLASILO.

Strankin zbor nalaga načelstvu stranke, da čimpreje ustanovi glavno strankino glasilo, katero naj izhaja pod imenom “Rudeči prapor”⁴⁷ v znak, da se je slovensko delavstvo napotilo [na] prejšnjo in jasno začrtano pot strogega, neizprosnega razrednega boja.

Glasilo naj, če ni trenotno mogoče dnevno, potem izhaja vsaj trikrat na teden pod jasno označbo “Glasilo SOCIJALISTIČNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE (KOMUNISTI)”. Glavnim urednikom lista (...) imenuje strankin zbor sodruga Rudolf Golouha.⁴⁸

Da se pa spravi ves strankin tisk v enotno smer naroča strankin zbor strankinemu načelstvu, da vzpostavi iz svoje srede poseben tiskovni odsek, ki se ima pečati z vso strankino publicistiko.

Sedaj izhajajoči list “Ujedinjenje” naj ostane tudi v bodoče kot tednik in naj se peča predvsem s kmetskim vprašanjem in s komunalno politiko in naj bo informativnega značaja za vse strankine organizacije.

Krajevne organizacije naj skušajo, da ga pri strankinih članih vpeljejo obvezno in je v to svrho gledati, da mu ostane cena kolikor mogoče nizka.

Opombe

^40. Viri za zgodovino Komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919–1921, ur. Marjeta Adamič … [et al.]. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1980, dok. št. I, 37, str. 90–95. Besedilo objavljenega dokumenta se na posameznih mestih od objave v Virih za zgodovino KSS razlikuje v nekaterih manjših vsebinskih podrobnostih, ki so posledica popravka očitnih tiskarskih napak. – Delavska socialistična stranka za Slovenijo je bila ustanovljena 2. 3. 1920 v Ljubljani in je obstajala do 11. 4. 1920, ko se je na svojem I. strankinem zboru v Ljubljani združila s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov).

^41. Mišljen je združitveni kongres jugoslovanskih socialističnih strank 20.–23. 4. 1919 v Beogradu, na katerem je bila ustanovljena SDSJ(k).

^42. Besedilo do razdelka Resolucija o agrarnem vprašanju je povzeto po programu SDSJ(k), sprejetem na njenem ustanovnem kongresu 20.–23. 4. 1919 v Beogradu. Glej Istorijski arhiv Komunističke partije Jugoslavije : tom II : kongresi i zemaljske konferencije KPJ 1919–1937, ur. Moša Pijade. Beograd : istorijsko odeljenje Centralnog komiteta Komunistične partije Jugoslavije, 1950, str. 14–16.

^43. Mišljen je 44 urni počitek delavcev ob koncu delavnega tedna, ki je trajal od ponedeljka do petka po 8 ur dnevno, v sobodo pa 4 ure. Delavcem je tako ostalo v sobodo 20 ur počitka, v nedeljo pa 24, skupaj 44 ur. Štiriinštirideset urni počitek ob koncu delovnega tedna je bil najprej uveden v Angliji, zato se je zanj uporabljal tudi izraz angleška nedelja.

^44. Besedilo Resolucije o agrarnem vprašanju je povzeto po programu SDSJ(k), sprejetem na njenem ustanovnem kongresu 20.–23. 4. 1919 v Beogradu. Glej Istorijski arhiv Komunističke partije Jugoslavije : tom II : kongresi i zemaljske konferencije KPJ 1919–1937, ur. Moša Pijade. Beograd : istorijsko odeljenje Centralnog komiteta Komunistične partije Jugoslavije, 1950, str. 21–23.

^45. Temi.

^46. Preučiti.

^47. Rdeči prapor.

^48. Urednik Rdečega prapora je bil Vladislav Fabjančič.