I.
Nacijonalizem, svoboda prepričanja, nesebični idealizem.

Ne nameravamo priobčiti tega programa od točke do točke, kakor je bil na zboru zaupnikov sprejet⁹³ po poročilu podpredsednika NNS dr. Vladimirja Ravniharja. Bilo bi preobširno. Vendar se nam vidi vredno, da seznanimo širšo javnost s poglavitnimi smernicami tega programa. Vidijo se nam toliko pomembne in za današnji politični položaj toliko aktuelne, da ne more mimo njih noben resen človek, ki bi ne zaustavil svojega koraka ter razmišljal o njih. Ne silimo nikogar v NNS, zakaj eno njenih vrhovnih načel je svobodomiselnost, svoboda prepričanja, ki je spoštujemo v pripadniku druge stranke, druge narodnosti, drugega veroizpovedovanja prav tako kakor zahtevamo isto pravico za se. Svoboda prepričanja, ki ni podrejena nikakim dogmam. Toda ne more biti dvoma, da je program NNS sprejemljiv in vabljiv za vsakega poštenega državljana ter da je v njej prostora za vse široke plasti našega naroda. Z enim pogojem, da se priznajo brezpogojno k oni čisti nacijonalni misli, ki je bila od nekdaj last narodno-napredne stranke. Zato je ta temeljna načela bivše narodno-napredne stranke priznala brez pridržka v svoj novi program – oživljena narodno-napredna stranka.

Nastala v osemdesetih letih pretečenega stoletja, bi praznovala matica naših političnih naprednih strank danes petdesetletnico svojega obstanka. Lepo tradicijo ima za seboj: Rodila se je v borbi za pravice svojega naroda, za njega svobodo, duševno in telesno. Neustrašeno je stala na braniku te svobode. Neprestano je revolucijonirala duhove, vzgajajoč jih v duhu narodnem, v duhu Slovanstva. V nadčloveški borbi na več front je vzdržala svojemu narodu njegove, z lastnimi kulturnimi silami pridobljene pozicije. Narodov napredek, kakor njeno ime pove, je hotela v vseh njegovih plasteh in v vseh panogah na gospodarskem, kulturnem in socijalnem polju. Utirala je pot do njegove svobode. Da smo bili ob prevratu⁹⁴ kolikor toliko pripravljeni, da vskočimo v nove razmere, je predvsem zasluga bivše narodno-napredne stranke.

Zato je še danes v našem narodu ohranjeno splošno spoštovanje in naši starejši se ozirajo s ponosom nazaj na dobo, ko je kot prva in edina orala narodno ledino ter pred strnjenimi vrstami idealnih narodnih borcev visoko dvignila prapor v ljuti borbi proti narodnim nasprotnikom, proti vladi, proti bivši državi in proti klerikalizmu. Zlasti prosvetno delo med narodom je našlo v njenih pristaših navdušene in požrtvovalne pospeševatelje. S prosveto do svobode – jim je geslo. Nastale so čitalnice, naša sokolska, bralna, pevska, glasbena društva, da ne pozabimo naših narodno-obrambnih organizacij. Društva, ki sicer niso bila neposrednem stiku s politiko, a ki so bila vsaj resnični nacijonalni politiki njen nerazdružen fundament.

Da, bili so idealni narodni borci. Sreča in bodočnost narodova sta prevzemala njihovo mišljenje in čustvovanje. Brez vseh strankarskih namenov. Toliko nesebičnega idealizma ne najdemo v nobeni drugi stranki. Niti niso hlepeli po časteh, še manje po materjelnih dobrinah. Grenak kruh opozicije proti vladujočim mogotcem kaj takega ni mogel obetati. Pač pa jih je čakalo preganjanje in zapostavljanje, zaničevanje in trpljenje. Toda zadovoljno so prenašali vse, tudi najtežje materijelne žrtve.

Kolika izprememba je bila v tem pogledu, ko je takozvana “radikalna” mladina vstopila v stranko ter prevzela njeno vodstvo. Zanesla je v stranko čisto nov mentalitet, da rabimo ta že obrabljen izraz, ki se mu večina stranke nikdar ni mogla privaditi. Začutila je, da je zašel v stranko tuj duh, ki ga doslej ni bila vajena, duh materijalizma. Mladi mož je jedva stopil v javno življenje, pa ne da bi pričel svojo karijero z vztrajnim prosvetnim ter s podrobnim političnim delom med narodom, ki bi ga šele kvalificiralo za političnega voditelja, marveč je zahteval takoj najvišje časti, ki ž njimi razpolaga stranka. Rekrut je takoj hotel postati general. Brezobzirno. Kar mu je na poti v tej njegovi pohlepnosti, se mora umakniti. In istega mladega moža vidimo lezti v razne banke in denarne zavode, zahtevajoč iz naslova udejstvovanja v javnem življenju uplivna mesta in mesta upravnih svetnikov v teh zavodih ter v raznih industrijskih podjetjih. Quo titulo?⁹⁵ Ljudje so se začeli spogledovati in z glavo majati. Bolj in bolj je izgledalo, da morajo te razmere roditi reakcijo.

Ena izmed reakcij je – oživljenje narodno-napredne stranke. To pa poglavitno zaradi tega, ker JDS kot naslednica narodno-napredne stranke v sebi ni več dobila moralne sile, da bi odvrnila od sebe kvarljive elemente. Tu leži njena tragična krivda.

Nazaj k idealom in idealizmu – je klic, ki ga pošilja v slovenski svet naša narodno-napredna stranka – rediviva.⁹⁶ Zategadelj je odjeknila njena ustanovitev tako lep odmev na vsem ozemlju od Soče pa tja do poljan prekmurskih. Pozdravljamo v ime ozdravljenja našega javnega življenja, da si je naša sedanja narodno-napredna stranka osvojila ona temeljna načela njene čestite prednice.

II.
Neločljivo državno edinstvo, bratska enakost, narod slovenski – kulturna edinica, narod jugoslovenski – politična edinica.

Program bivše narodno-napredne stranke bi nam danes ne zadoščal. Prišli smo v tako docela nove razmere, da je potrebna ne samo izpopolnitev programa, ampak povsem nova orijentacija.

Opredeliti je naše stališče napram naši edinstveni državi, napram ujedinjenemu narodu v tej državi, napram socialnim in gospodarskim razmeram. Stranka, ki je v živem stiku s svojim narodom, mora živeti. Še več, stranka je pozvana. da daje svojemu narodu smernice za razvoj in napredek. Biti mora vedno za nekaj korakov pred njim. To zvanje se mora zrcaliti v programu. Stranka zapade mrtvilu, ako pusti program petrificirati.⁹⁷ Postaviti si jasen cilj, četudi idealiziran, določiti točen delovni program, kako približati se cilju, porazdleliti delo za izvršitev programa – to je bistvena naloga stranke.

Naše stališče napram naši državi je nedvoumno odpredeljeno, je po vsej preteklosti naše stranke in njenem zgodovinskem razvoju dano samo po sebi.

Brezpogojno priznavamo eno in nerazdeljivo kraljevino jugoslovensko. Ako to še posebej poudarjamo, storimo samo zategadelj, ker so v naši kraljevini struje, ki zanikujejo tako kraljevino, kakor njeno nerazdeljivost. To točko naše ustave, ki jo priznavamo kot svojo magnam chartam, branimo do skrajnosti, pa naj pride do še tako temeljite revizije ustave. Samo v neločljivem državnem edinstvu je zagotovljena bodočnost tako Slovencev kakor Hrvatov in Srbov – to – in onstran naših državnih meja. To zavest moramo vcepiti slehernemu državljanu. Budno stojimo na braniku svoje s tolikimi žrtvami pridobljene države proti vsakemu pokretu, ki neposredno ali posredno ogroža državno edinstvo, kakor smo tudi proti vsakemu rušenju narodne sloge, s katero se to edinstvo slabi.

Je pa na drugi strani naša zahteva, da bodi naša država osnovana na pravičnosti, bratski enakosti in svobodi. Je to zahteva prave in resnične demokracije, ki izključuje vsakršni poizkus hegemonije enega plemena nad drugim, pa tudi nadvlado kake kaste. Ako si osvajamo temeljno načelo naše ustave, ki pravi, da so vsi državljani brez razlike plemena ali vere enakopravni, tedaj velja to načelo tembolj za razmerje od plemena do plemena. Vemo prav dobro, da narod srbski, kakor se mu hoče natveziti, niti ne misli na kako hegemonijo. So pa poedini politiki, ki imajo to namero v svojem konceptu. Vsako tako namero je v kali zatreti. Rodila je že mnogo zla, pa ga utegne še več. V interesu dobre stvari bi bilo, da merodajni činitelji ne samo izjavijo, da odločno odklanjajo vsako tako misel marveč da to pokažejo tudi z dejanji. Pripuščamo, da so javne službe v centrali dostopne državljanom no gotovem plemenskem razmerju – dasi v principu tako porazdelitev zanikujemo, kajti odločevati bi morala le zmožnost in sposobnost – toda sprijazniti nas ne more misel, da se gotove urade, na primer ministrstvo za vnanje zadeve ali diplomacijo, smatra za nekako domeno enega plemena. Tako so nas tretirali v Avstriji.

Vseskozi mora vladati bratska enakost. V tem znamenju pridemo do narodnega ujedinjenja, ki je naravna posledica našega državnega edinstva, ako je to edinstvo logična posledica vsega zgodovinskega razvoja. Tu nas srečata dva pojma: narod in ujedinjenje, ki ju je treba razložiti raz stališče našega programa. –

Ločimo narod slovenski kot kulturno edinico in narod jugoslovenski kot politično edinico. Slovenski narod, ki je iz lastne svoje kulturne sile iz malega rodu ali plemena vzrastel v narod, je tu, in nihče ga ne more zanikati. Kot kulturna edinica ima svoja naravna in privzgojena mu svojstva ki ga opredeljujejo od naroda hrvatskega in od naroda srbskega. Na prvem mestu je njegov jezik, Prešernov jezik, ki smo si ga vzgojili v književni jezik do take popolnosti, da ga nemoteno uporabljajo ne samo pesniki in leposlovci, ampak tudi znanstveniki. Ni povoda. da bi zanemarili to svojo kulturno edinico. Nasprotno, svoboda nam daje možnost, da jo gojimo in negujemo do čim višje popolnosti – na korist one višje edinice, političnega naroda jugoslovenskega. V srečni zakon vseh treh kulturnih edinic naj vsaka kot doto prinese najboljše in najlepše, kar ima. V tem naravnem razvoju postane sčasoma tudi vsa naša nacija enotna kulturna edinica, ki se bo kot taka častno reprezentirala pred zunanjim svetom.

Mnogi si ujedinjenje predstavljajo kot jezikovno ujedinjenje. Napačno. Saj je naravno, da si bo milijon Slovencev skušal priučiti jezik dvanajst milijonov Srbo-Hrvatov. Že iz praktične potrebe. Iz lastnega nagona, in tem prej čim manj bo v tem pogledu sile in pritiska. Ali zaradi tega še ni treba zanemariti lastnega jezika.

Naše ujedinjenje mora biti duhovno in čuvstveno. Zato pravi naš program pregnantno: medsebojno spoznavanje, umevanje, iskreno bratsko sporazumljenje naj pred vsem služijo misli ujedinjenja Slovencev Hrvatov in Srbov v en politični narod. Tako ujedinjenje bo vzgojilo v narodu ono enotno državno in nacijonalno zavest, ki naj sta temelj naši državi. Ponosni vsklik: civis Romanus sum!⁹⁸ – naj se glasi po naše: sem Jugosloven!

III.
Notranja konsolidacija, dobra državna uprava, samouprava, uradništvo, državne finance.

Ako že pravilno umevamo, da na bratski enakosti, pravičnosti in svobodi zasnovano državno edinstvo in narodno ujedinjenje vodita do naše notranje konsolidacije, je le tej posvečati še posebno pozornost. Kaj ovira konsolidacijo? Nekaj razlogov smo že v zadnjem članku obrazložili. Njim je prišteti kot eden glavnih razlogov: slabo administracijo, zlasti naših centralnih uradov. Kakšno hočemo, da bodi dobra državna uprava?

Uprava bodi demokratična in enostavna, da more s čim manjšimi stroški vršiti svoje naloge. Hočemo vestno in napredno upravo, osvobojeno od strankarstva in samovolje. Pod neposredno narodovo kontrolo naj v duhu zakonitosti in socijalne pravičnosti skrbi za spoštovanje zakonov. Čuvati mora mir in red v državi, ščititi državljanske svoboščine, pospeševati prosvetne in gospodarske interese vsega naroda.

To je pozitivna stran naših zahtev do dobre uprave, ki že vsebujejo svoj negativum, namreč da dosedanji upravi še mnogo, mnogo nedostaje, da bi jo smeli nazvati “dobro”. Državljani nimajo občutka, da so v pravni državi. Pravna varnost nam še ni zagotovljena. Morda bo v tem pogledu kaj bolje, ko pričnejo delovati državni svet⁹⁹ in upravna sodišča. Bila je velika napaka, da niso bila upravna sodišča upostavljena takoj po prevratu. Preprečila bi bila marsikatero nepostavnost in nerednost v upravi. Pa seveda, “režim” ni maral imeti nobenega nadzorstva in pregledništva. Hotel je vladati po svoji nebrzdani volji.

V svrho izboljšanja uprave je izpremeniti njen sistem. Dosedanji centralistični sistem, kakor vlada že peto leto, je poražen na celi črti. Izkazal se je vseskozi za nesposobnega ali bolje rečeno, za nezmožnega, da bi obvladal položaj. Upravo 14 milijonskega prebivalstva so položili v Prokrustovo posteljo, pripravljeno za mnogo manjše ozemlje z jedva 4 milijoni prebivalstva. Naravno in umevno je, da ni šlo in da ne gre. Ta eksperiment bi bil morda uspel ob roki celega štaba, sijajno izvežbanega in vseskozi usposobljenega uradništva. Čim takega uradništva niso imeli, ne prostorov za nje, niti sredstev, je bil eksperiment brezpogojno opustiti. Posledice napačne in kratkovidne te politike se kažejo danes. Ne samo, da je centralistična misel popolnoma in za nedogleden čas docela kompromitirana, ta politika je mati vseh separatističnih in federalističnih misli, ne naposled tudi republikanstva.

Tu moramo z vso odločnostjo, dokler je še čas, kreniti v drugo smer. Potrebno je, da se centralni organi državne oblasti razbremene poslov, ki tičejo posebne interese poedinih krajev, okrajev ali pokrajin. Na ta način se centralne oblasti lahko popolnoma posvetijo večjim vprašanjem državnega interesa; izvrševanje krajevnih poslov pa postane narodu bližje in pristopnejše. Zato je treba, da se razširi narodna samouprava tako, da bo ona v resnici omogočevala sodelovanje naroda v vodstvu poslov svojega okraja ali pokrajine. Za ustvarjanje take samouprave je neobhodno potrebna nova razdelitev države v oblasti, večje in sposobnejše za življenje, sestavljene po narodnih potrebah, socijalnih in gospodarskih razmerah, v skladu z narodovo voljo. Oblast mora biti tako velika, da more načelno samouprave priti do polnega svojega izraza z ene strani, a z druge strani, da s svojo veličino in kompetenco ne spravlja v nevarnost edinstva države. Temelj državni organizaciji pa je avtonomna velika občina, v koje delokrog spadajo javno-upravna opravila najnižje instance. Delo občine naj posveča posebno pozornost občekoristnim gospodarskim in socijalnim napravam, ljudski izobrazbi in zdravstvu.

Eto, to je naš “avtonomistični” program. Avtonomija – kolikrat in kako po nemarnem imenujejo to ime! Marsikaterega glasnika avtonomije bi spravili v največjo zadrego, čim bi ga pozvali, da točno definira ta pojem ter opredeli njen delokrog. Ali narodovo ali teritorijalno avtonomijo? Kričijo po popolni avtonomiji, pa dopuščajo centralni parlament ter ministrstva. Mnogo fraze in demagogije je skrite za tem pojmom, in mnogo – neodkritosrčnosti. Govore o avtonomiji, pa mislijo – republiko, Z barvo na dan, hinavci. Kdor imaš v mislih res samo teritorijalno avtonomijo, povej to iskreno in razloži nam nje obseg – sporazum potem ne bo težak.

Predpogoj dobri upravi je sposobno in dostojno plačano uradništvo. To je tako naravna zahteva, da bi bilo odveč izgubljati besedi. Uradnik bodi politično neodvisen, njegove pravice zajamčene v službeni pragmatiki.

Proti uvajanju prakse, da politične stranke nastavljajo in odstavljajo uradnike, moramo kar najodločneje protestirati. Izobrazba in sposobnost bodita edino merilo za sprejem uradnika v državno službo, s pogoji, kakor jih točno določa pragmatika. Njegovo nameščenje je potem stalno, in samo pragmatika naj zopet odloča njegovo premestitev ali upokojitev.

Za dobro javno upravo pa je sporedno treba, da se urede državne finance z uravnoteženjem državnega proračuna, njegovo strogo kontrolo ter z vestnim polaganjem računa po vsaki proračunski dobi. Štedljivost na pravem kraju, bodi vrhovno načelo na samo vsakokratnega finančnega ministra, ampak tudi parlamenta samega. Poslanci se morajo brzdati v licitiranju zahtev do države. Vsemu naj odpomore država! Država smo vendar – mi sami. Breme pade zopet na nas, treba je potem povišati davke, davki se prevale na konsumenta, draginja raste itd. Circulus vitiosus!¹⁰⁰

Zahtevamo demokratsko reformo obdavčenja, zlasti pa s progresivnim obdavčenjem osebnih dohodkov vseh državljanov brez razlike tega ali onega stanu. Nujno je potrebno izenačenje davčne zakonodaje, da odpravimo enkrat za vselej očitke, češ da ta ali ona pokrajina plačuje drugačne in višje davščine nego druga, da je en stan bolj obremenjen nego drugi. To napravlja hudo kri, vzbuja zavist, ovira sporazum in spodkupuje bratstvo.

Izdatke naj država uporablja racionelno v prvi vrsti v produktivne, gospodarske in kulturne svrhe. Od take ureditve državnih financ pričakujemo učvrščenja našega mednarodnega položaja in s tem izboljšanje in ustaljenje naše valute. S tem pa smo že na potu do ublaženja povojne bede in draginje.

Vse, kar je našteto v tem poglavju našega programa, je sposobno pripraviti našo notranjo konsolidacijo. Kakor vidimo, ni nedosegljiva. Treba je samo dobre volje, mnogo energije – še več pa resnične ljubezni do naše edinstvene države. Treba je manj samopašnosti in manj strankarskega egoizma. Treba brezobzirne stvarne kritike vseh pogreškov in nedostatkov, sporedno z njo pa strokovno usposobljenjega stvarjanja. Vprezimo ta svojstva v naš državni voz in gladko ga zapeljimo po lepi, beli cesti naše od narave tako bogato obdarjene domovine.

IV.
Prosveta, gospodarsko in socijalno vprašanje.

Naslednja poglavja programa so posvečena prosveti ter gospodarskemu in socialnemu vprašanju.

NNS postavlja za temeljno načelo svobodo prepričanja, vsakdo naj je svobodno izraža in uveljavlja. Nikake sile v tem pogledu, ne pri tebi, ne – dosledno – pri tvojem političnem ali narodnem nasprotniku. Ako si drugega rodu nego jaz, izpovej to svobodno. Kakor zahtevam od inorodca,¹⁰¹ da spoštuje v meni moj nacijonalni čut, isto pravo mu dajem tudi jaz. Ne bi užival mojega spoštovanja, ako bi meni na ljubo, bodisi voljno, bodisi prisilno, hotel zatajiti svojo narodnost. Svoboda prepričanja v vsakem pogledu. Nobene podrejenosti kakim dogmam. Spoštujemo verstvo kot naraven činitelj v človeškem čustvovanju. Stojimo na stališču verske strpnosti in enakopravnosti verskih naziranj; smo pa zoper vsako strankarsko zlorabljanje verstva in cerkve.

V umski zmožnosti posameznika, v njega strokovni in moralni sposobnosti vidimo temelj in izhodišče vsakega zdravega napredka. Zato naj šola, ki bodi vseskozi državna institucija, izobraža državljana, da bo duševno in telesno pripravljen za praktično življenje, da bo svoboden po duhu in željan napredka. Vzgaja naj ga v demokratičnem duhu zdrave človečnosti, socijalne odgovoronosti in narodne zavednosti, ki naj v človeku rode čut socijalne pravičnosti, ljubezeni do dela in plemeniti samozavest. Šoli ob strani stoji vseh nas dolžnost, da širimo ljudsko izobrazbo in dvigamo njega moralne sposobnosti s pospeševanjem lepih umetnosti, z ustanavljanjem knjižnic, čitalnic, sokolskih, pevskih, glasbenih in drugih izobraževalnih društev, dalje s predavanji, razstavami. To je delo naše inteligence od dijaških let dalje.

Socijalno vprašanje obravnava program v tesni zvezi z gospodarskim vprašanjem. V poglavjih, ki govore o kmetijstvu, obrtništvu, o trgovini in o delavstvu, so vpletene socijalne misli. Te strani program ne samo, da ne zanemarja, marveč jo najkrepkejše podčrtava. Poseben odstavek razpravlja o socijalni zakonodaji. Kakor vsi zakoni, naj se tudi ti dobro in temeljito pripravijo. Zakonov ni sklepati samo pri zeleni mizi. Treba je krepko poseči v življenje samo. Zakonski osnutki naj se predlože vsem interesiranim krogom v svrho izjave in sodelovanja. Le na ta način dobimo zakone, odgovarjajoče resničnim potrebam ljudstva. V tem pogledu se je doslej mnogo grešilo. Doživeli smo zakone, skovane med štirimi stenami učenjakovimi, pa so se izkazali skoz in skoz za nepraktične. Večkrat se strelja preko cilja. Angleške socijalne zakonodaje, prilagojene ondotnim visokim kulturnim odnošajem, ne gre kratkomalo prenesti v naše kmetske razmere. Da so nam prezentirali tudi tehnično pogrešne zakone ali naredbe tega si zaradi svojih sosedov niti ne upamo povedati na glas.

Naši nacijonalni ekonomiji bodi temeljno načelo, da je vse gospodarstvo podrediti interesu celote (družbe). To je važno načelo, ker nam pove, da se mora interes poedincev vedno umakniti koristim celote. Kdor vstopi v našo stranko, se mora tega zavedati. Zato daje program tolike važnosti zdravemu zadružništvu, ki je priporoča zlasti pri srednjem in malem kmetijstvu ter pri obrti.

Narodno-napredna stranka stoji na stališču, da se more narodna celota uspešno razvijati le, če se enakomerno dvigajo vsi stanovi naroda in zlasti šibki sloji. Narodu kot takemu so potrebni vsi stanovi in sloji. Stremimo za koncentracijo sil in njih izravnavanje v prid skupnemu smotru. Zategadelj smo proti vsaki politiki, po kateri naj živi en stan na stroške drugih stanov, zlasti pa tudi odklanjamo izigravanje enega stanu proti drugemu. Le demokratska politika, ki ima pred očmi vse stanove in celoto naroda, more preustrojiti državo ter dvigniti poedince. NNS hoče v gospodarskem in socijalnem pogledu posredovati med obstoječimi stanovi in razredi na ublaženje interesnih nasprotstev – pa v smeri socijalne pravičnosti. Smo proti razrednemu boju, nasprotno, je razvijati čut solidarnosti med razredi, ker je na njenem temelju edino mogoče osnovati trdno narodno in državno stavbo. Tej nalogi ne nasprotuje snovanje stanovskih strokovnih organizacij. Hočemo podpirati ustanovitev takih organizacij, ki so najuspešnejše sredstvo za okrepitev gospodarsko šibkega delavstva, obrtništvta in kmetijstva.

Segalo bi preko okvira te razprave, ako bi podrobno navajali vse programatične določbe, ki jih gospodarska politika NNS pripušča poedinim stanovom. Svobodna je sleherne reakcijonarnosti in konservativnosti. V njih okviru je možno zdravo gospodarsko življenje i kmetu i trgovcu i obrtniku, kakor tudi delavcu, duševnemu in ročnemu. Vsakemu svoje, brez pretiravanja, brez izkoriščanja – vse pa v korist oni celoti, ki ji je namenjeno delo Narodno-napredne stranke – narodu in njegovi organizaciji – državi.