Delavski razred Jugoslavije, vsled najbrutalnejšega nasilja, ki ga je vršil in še vedno vrši nad njim kapitalistični razred in njegov reakcionarni režim, po večini danes nima več svoje stranke, ki bi čuvala njegove gospodarske, politične in druge interese. Ogromni večini delavskega razreda, kakor tudi velikemu delu ostalega delovnega ljudstva mest in vasi, je buržuazija z nasiljem vzela možnost, svobodno izražati misli. Oni, ki se hočejo svobodno politično organizirati, niti ne smejo povedati tega, kar mislijo. Za socialnodemokratično stranko, ki se je izneverila tako socializmu, kakor interesom delavskega razreda in njegovi borbi, se ne more trditi, da govori in dela v imenu večine delavskega razreda Jugoslavije, ampak nasprotno: ona je s svoje strani naredila vse, da razcepi edinost delavskega razreda in da s svojim delom podpre še bolj protidelavsko politiko vladajoče buržuazije.
Zavedajoč se svojega današnjega težkega položaja, zavedajoč se, da brez organizirane politične borbe potom svoje razredne stranke ne more niti poboljšati svojega težkega položaja, niti uspešno delovati za svoje končno osvobojenje od vsakega izkoriščanja ter za zmago socializma, je delavski razred Jugoslavije na državni konferenci, ki se je vršila 13. in 14. januarja t. l. v Beogradu, ustanovil svojo Neodvisno Delavsko Stranko Jugoslavije s programom in štatutom na teh načelih.
Današnja uredba človeške družbe se nahaja pod vlado kapitala. Najvažnejša sredstva za proizvodnjo, izmenjavo in razdelitev dobrin in največji del teh sredstev pripada maloštevilnim bogatašem, kapitalistom. Vsa bogastva: zemljo, surovine, rudnike, gozdove, tovarne, prometna in transportna sredstva, skladišča, hrano in robo ima danes v roki mala peščica kapitalistov, ki tvorijo v primeri z delavnim ljudstvom v Jugoslaviji le neznatno manjšino. Kapital pa nima le neomejenega monopola na gospodarskem polju, ampak ima kapitalistični razred – buržuazija – tudi politično oblast v državi. Ona si s pomočjo politične oblasti še bolj utrjuje svojo gospodarsko vlado. Vladajoči kapitalistični razred izkorišča državno organizacijo in celokupen državni aparat zato, da bi obdržal delavski razred v večnem podrejenem stanju. Nasproti tej neznatni manjšini vladajočega kapitalističnega razreda stoji ogromna večina delavnega ljudstva, stoje delavci – proletariat, poluproletarci in mali ljudje mest in vasi, ki nimajo nobenega bogastva razen svoje delovne moči, katero morajo bogataši[em] prodajati pod najgršimi pogoji. Ker se pa vsa bogastva in vse vrednosti ustvarjajo le z delom, in se to delo nahaja v rokah delavnega ljudstva mest in vasi, služi delavski razred za neizčrpljiv vir profitov za vladajoči kapitalistični razred, ki skuša na vse mogoče načine čim bolj oropati delavski razred.
In tako je, gospodarsko potlačen, politično oropan vseh pravic, kulturno in duhovno zaostal, delavski razred v Jugoslaviji suženj kapitalu, suženj vladajočega kapitalističnega razreda. Dočim je na eni strani peščica posestnikov in kapitalistov, ki ne delajo in ne proizvajajo ničesar koristnega, ki zidajo svojo moč na tujem delu, na tujem znoju, na tuji bedi in gladu, ki žive razkošno, sijajno, besno življenje v vsakodnevnem izobilju in razkošju – imamo na drugi strani milijone delavcev, ki morajo celo življenje prenašati stalno izkoriščanje svoje delovne moči, kojih življenje je vedno ogroženo od brezposelnosti, gladovanja in bolezni, polno trpljenja in pomanjkanja.
*
Ampak vsled te nepravične in surovo izkoriščevalne družabne uredbe ne trpe samo delavci po tovarnah in rudnikih, pri prometu in po obrtniških delavnicah, ampak trpe tudi stotisoči in milijoni malih ljudi, malih proizvajalcev, obrtnikov in malih posestnikov, ki, v neenaki konkurenčni borbi z velikim kapitalom, poskušajoč ohraniti sebi posest, ne izkoriščajo surovo le delavcev, temveč tudi sebe same s tem, da vlačijo v neomejeno delo vse člane svoje rodbine. Ampak ta njihov obupen in neenak boj se končuje z njihovim porazom. Naposled jim ne ostane nobena druga možnost več, in ti mali posestniki posta[ja]jo proletarci in večajo število delavskega razreda.
Kapital se danes vedno bolj in bolj osredotočuje v vedno manjšem številu rok in dočim propadajo mali in srednji kapitalisti, rastejo na njihovem mestu velike industrijske akcijske družbe, karteli in trusti, v katerih so naložene stotine in tisoči dinarjev kapitala in vrednosti, in prejšnji lastniki delajo v teh velepodjetjih kot sužnji.
*
Kapitalizem s svojo brezobzirnostjo in s svojim dovršenim aparatom za eksploatacijo delavnih množic ne izžema v svoji stiskalnici za ustvarjanje čim večjih profitov le delavcev samih, temveč sili v tlako tudi cele delavske rodbine, ženo in otroke, mater in hčer, očeta in sina, ne vprašajoč niti po starosti niti po mladosti, ruši tako delavčevo rodbino. Kapitalizem vedno bolj in bolj trka tudi na duri rodbin malih posestnikov in malih ljudi, obrtnikov, nižjih uradnikov ter državnih nameščencev s tem, da sili v svojo tlako njihove žene in otroke, ker le tako je mogoče, da si te rodbine v današnjih težkih časih zasigurajo vsaj golo življenje.
*
Kapitalizem s svojim strašnim delom obobužavanja in upropaščanja delavnih množic, trka brezobzirno tudi na trhla vrata majhnih kmetov, kajžarjev in bajtarjev, ki ne morejo niti živeti niti umreti s svojim pičlim kosom slabe zemlje, brez živine in brez dovoljnega orodja in inventarja, z nesigurno žetvijo, v današnjem času ogromne draginje in pod pritiskom surove državne finančne politike, izropani od strani špekulantov in bank tako kakor producenti (proizvajalci) kakor tudi kot konzumenti (potrošači). In mnogi izmed njih zapuščajo svojo vaško domovje in gredo v mesto v službo, v rudokope, tovarne, k železnici, v pristanišča, na veleposestniška in bogataška posestva delat za malenkostne mezde kakor navadni dninarji. Taka kapitalistična družabna uredba, ki sloni na najraznovrstnejšem izkoriščanju in oropavanju večine ljudstva po majhni peščici bogatašev, ustvarja dva razreda, ki stojita eden proti drugemu v bojni vrsti, razred kapitalistov in razred delavcev, ustvarja buržuazijo in proletariat. Neizbežen boj teh dveh razredov izpolnuje zgodovino te družabne uredbe. Ta boj postaja danes vedno ostrejši in vedno bolj nepomirljiv. Kapitalistični razred ustvarja svoje močne, centralizirane organizacije, utrjuje svojo državno moč in izpreminja organizacijo te države v odprto diktaturo s pomočjo oborožene sile. Ampak tudi delavski razred, ki se vsled posebnosti kapitalističnega načina proizvajanja vedno veča in izenačuje, si tvori svoje lastne organizacije, ki se prej ali slej izpreminjajo v bojna sredstva proletarijata v borbi proti buržuaziji in njenim trdnjavam.
Osnovan na najrazličnejšem izkoriščanju tuje delovne moči kaže s kapitalizem pa še celo vrsto karakterističnih potez. Med samimi kapitalisti se vrši oster konkurenčni boj, ker si hoče vsak konkurent zasigurati čim večji profit. Ta konkurenčni boj ima za posledico propad majhnih podjetij in malih kapitalistov. Velekapital požira mali kapital, velepodjetja požirajo mala podjetja. Bančni in industrijski kapital se združujeta in ustvarjata ogromna velepodjetja. Obstoji torej med kapitalisti ene in iste države vzajemna, nemilosrčna borba, in ta boj je spremljan od težkih gospodarskih kriz (homatij).
Ta konkurenčni boj v krilu kapitalizma ima mednarodni značaj. Na mesto boja s pomočjo manjših cen, stopa boj z odprto uporabo sile, bojkot in druge oblike pritiska v državi sami; visoke carinske postavke, carinske vojne in uporaba oborožene sile v internacionalnih odnošajih. Ta poostritev konkurence v krilu mednarodnih gospodarskih odnošajev se kaže predvsem v dveh dejstvih: na eni strani v splošni razdelitvi kolonij med največje kapitalistične države, na drugi strani v izvanredno povečanem izvozu kapitala, ki hoče popolnoma okupirati pokrajine, pri katerih se hoče ta kapital udejstvovati.
V teh okoliščinah dobivajo državna moč in njena oborožena sila poseben pomen za buržuazijo. Politika finančnega kapitala razvija mrzlično in skrajno intenzivno delovanje v svrho izrabljanja. Imperijalistična politika kapitala je vzrok ogromnega oboroževanja ter produkcije orožja in vseh sredstev za uničevanje. Silni, neomejeni razvoj militarizma postaja eden glavnih vzrokov, ki poostrujejo vedno bolj mednarodni konkurenčni boj in vodijo uničujoče vojne zapletljaje. Manjše buržuazne države, ki žive od milosti kapitalističnih velesil, med katere spada v prvi vrsti tudi Jugoslavija, so odvisne od tega konkurenčnega boja velesil popolnoma, ker so dejansko od teh velesil gospodarsko, in zato tudi politično, zasužnjene.
Ta poostritev boja največjih kapitalističnih velesil za kolonije in za obvladanje tržišč v manjših državah je bila vzrok svetovne vojne l. 1914. Ta vojna je omajala temelje kapitalističnega gospodarstva v taki meri, pogoršala položaj delavskega razreda tako močno in temu proletarskemu razredu jasno pokazala, kakšne laži se skrivajo pod masko takozvanih vojska za osvobojenje domovine – da ustvarja ta vojska novo zgodovinsko obdobje razpada kapitalističnih temeljev proizvodnje.
Ta svetovna vojna je prinesla s seboj tako uničevanje produktiv, kakor ga svet doslej še ni videl, ona je povzročila neposredno uničenje ogromnih količin sredstev za proizvodnjo in najboljših človeških delavnih moči. Ta vojska je povzročila razpad svetovnega prometa, kaos v proizvodnji, vratolomen padec denarne vrednosti, brezposelnost, neizmerne državne dolgove, nova neznosna davčna bremena in vse silnejše jačanje militarizma.
Ta imperialistična vojna, ki predstavlja višek brutalnosti kapitalističnega družabnega reda, ima za posledico tudi ogromno znižanje dohodkov ogromne večine delavnega ljudstva, dočim je bil za kapitalistične in finančne kroge vir za neizmerno obogatenje.
To znižanje dohodkov vodi k poostritvi boja za novo razdelitev dohodkov; kakor v konkurenčni borbi raznih finančnih magnatov, tako vodi tudi do borbe kolonij proti vladajočim deželam. Vedno bolj se poostruje tudi razredni boj proletariata proti buržuaziji, pri čemer srednji razredi, mali ljudje, ki so tudi v vojni silno trpeli, kažejo težnjo, pridružiti se proletarskemu boju za svobodo proti kapitalizmu.
Z eno besedo, povojni položaj kapitalizma se more označiti za položaj popolne negotovosti in nesigurnosti v vseh panogah življenja: v gospodarskem, političnem, družabnem, da, celo v kulturnem in ideološkem pogledu.
Imperijalizem, kakor končna faza kapitalistične vladavine, je s svetovno vojno l. 1914. pokazal popolno nemožnost, da bi se kapitalistična vladavina ne samo obdržala, temveč tudi kolikor toliko zopet utrdila. On je sam izzval socialne spopade v najširših mejah, nemire po kolonijah; vrenje med potlačenimi narodi ter s tem pokazal nesposobnost vladajočih klik za nadaljno vodstvo ljudske usode. Njegove mirovne pogodbe56 so se izkazale za mrtve besede, ki so le na papirju; ker so sami tvorci teh kapitalističnih in imperijalističnih pogodb, jih že prve dni začeli rušiti in trgati kakor kose ničvrednega papirja. Vsled neuspešnega truda kapitalističnih velesil, da bi obdržale tako stanje, kakor so ga ustvarile po pogodbah, je prišlo do novih vojn,57 do novih svetovnih kapitalističnih konferenc, ki so se pokazale [nesposobne] popraviti tudi vsaj nekaj tega, kar so porušile kapitalistične oligarhije. Kapitalistični družabni red se nahaja danes v taki krizi, ki je ne bo mogel preboleti. On se mora zrušiti sam pod težo svojih grehov, ko je stvoril tudi že žive sile, ki ga bodo nadomestile z novim družabnim redom, v katerem bodo zasigurani vsem ljudem, ki delajo, predpogoji za srečno življenje.
Proti močno organiziranim silam kapitalističnega razreda in proti tej makiavelistični politiki buržuazije se organizirata dve glavni sili: na eni strani delavci, na drugi pa zasužnjeni narodi v kolonijah. Obe ti sili imata isti cilj, priti potom korenite preobrazbe današnjega družabnega reda do svojega osvobojenja.
Pred našimi očmi se v vse hitrejšem tempu v krilu kapitalistične družbe sami ustvarjajo pogoji za oživotvorjenje socialističnega gospodarstva, za prenos sredstev proizvodnje v roke cele družbe. Ker kapitalizem ni v stanu organizirati proizvodnje, razdelitve in uporabe dobrin tako, da bi zasigural vsakemu koristnemu članu družbe blagostanje in napredek v vsakem pogledu.
Ta mednarodni položaj kapitalističnega družabnega reda odseva tudi na Jugoslavijo, ki je, kakor kapitalistično urejena prišla v kapitalistični svetovni sestav. Posledice imperijalistične vojne, iz katere je Jugoslavija vznikla, so za delavski razred in za ostale delavne množice Jugoslavije silno težke: zmešnjava in negotovost v gospodarskih odnošajih in v finančnem pogledu draginja, vratolomni padec denarne vrednosti in kupne zmožnosti ljudskih množic, najbrutalnejše davčno izžemanje ljudstva, ogromni državni dolgovi, popolnoma neproduktivno zapravljanje ljudskega denarja, vedno hujše oboroževanje, vedno brezobzirnejša socialna in politična reakcija. Delavski razred je gospodarsko in politično preganjan in vržen v brezpravje. Okradanje državne imovine, najgnusnejše afere, v katerih so zapravljene vrednosti večih milijard dinarjev, zapravljen vojni plen, nerešeno agrarno in invalidsko vprašanje, plemenski boji. Cela dežela je posejana z mržnjo, in čaka kakor smodnišnica le iskre, da eksplodira; polna bede, anarhije v javnem in gospodarskem življenju; korupcija, ki kakor živa rana razjeda deželo, splošna nezadovoljnost širokih ljudskih množic. Diktatura kapitalističnih in veleposestniških klik, ki vrše beli teror58 v deželi in z največjo vnemo napadajo zavednost ljudstva in njegova politično svobodo. Vsemogočnost neodgovornih klik. Pomaganje in protežiranje ruskih kontrarevolucijonarnih band,59 ki tvorijo državo v državi in ki so še bolj podprle že itak reakcijonarni kurz v Jugoslaviji.
*
Z ozirom na razložena dejstva, sedanjo mednarodno situacijo in položaj, v katerem se nahaja Jugoslavija, posebno pa v tej delavski razred, si je postavila Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije za končni cilj: potom razrednega boja nadomestiti kapitalistični družabni red s socijalističnim. S prevzetjem sredstev proizvodnje materijalnih dobrin iz rok kapitalističnega razreda v last družbe, to je v roke delavnega ljudstva, ki bo organiziralo človeško družbo na temelju obveznega dela za vsakogar in koje proizvodnja bo zasnovana, ne na špekulaciji za profitov voljo, temveč na načelu proizvodnje dobrin za potrebe družbe in za omogočenje srečnega življenja za vse, ki delajo – se bodo uničili tudi razredi, uničilo se bo izkoriščanje človeka po človeku, uničilo se bo nasilje. Ko se bo izvedlo načelo: delo več ne bo delo v službi drugega, – tedaj se bo prenehala razlika med reveži in bogataši. Samo tako urejena družba bo v stanju omogočiti tako rast produktivnih sil, povečati usmerjeno in po načrtu urejeno proizvodnjo ter tako povzdigniti blagostanje in kulturo vseh.
Ampak, čeprav je uverjena, [da] se njen končni cilj more ustvariti in da se je že začela perijoda tega stvarjanja, se Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije tudi zaveda tega, da se ta cilj ne doseže kar tako z lahkoto. Ona ve, da leži med današnjim kapitalističnim redom in njenim končnim ciljem obdobje proletarskega razrednega boja, izpolnjeno z zmagami in porazi, obdobje, ki ne bo izpolnjeno samo z ljutimi socijalnimi boji, ampak tudi z novimi vojnami, ki bodo le nadaljevanje imperijalistične svetovne vojne l. 1914.
Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije se pa tudi zaveda položaja, v katerem se nahaja danes delavski razred Jugoslavije. Ona ve, da se nahaja danes delavski razred v obrambnem položaju pod napadi brutalne socijalne in politične reakcije kapitalističnega razreda. Zato smatra, da je njena prva, glavna in neposredna naloga v sedanjem trenotku boj proti tej politični in socijalni reakciji, boj za opetno vpostavitev uničenih, najosnovnejših občanskih, političnih in gospodarskih pravic delavskega razreda, da se bori za obrambo delavstva pred brezobzirnim izkoriščanjem. V to svrho bo N. D. S. J. delovala na organiziranju delavskega razreda v razredne, borbene organizacije, bo delovala na to, da dobi delavski razred možnost, da se bori v sedanjem trenotku za obrambo svojih interesov, širila bo v delavskem razredu zavest, da se mora nadomestiti kapitalistični družabni red s socijalističnim in da bo v to smer, imajoč vedno pred očmi vse objektivne in neobjektivne pogoje, pod katerimi vodi delavski razred svoj razredni boj, usmerjevala ta razredni boj. Vodeč boj organiziranih in discipliniranih množic, smatra N. D. S. J., da se s pučizmom in z individualnimi akcijami60 ne more doseči osvobojenje delavskega razreda od kapitalističnega izkoriščanja.
Ta svoj boj bo N. D. S. J. vodila samostojno. Ona ne bo nikdar vodila politike služenja vladi in buržuaziji, ona se ne bo udeleževala nobene buržuazne vlade niti skupnega delovanja z buržuaznimi klikami. Danes se nahaja vsa politična moč v Jugoslaviji v rokah peščice težkih kapitalistov, bankirjev, denarnih magnatov, veleposestnikov in neodgovornih, mračnih klik in z njimi ne more prava proletarska stranka imeti nobene skupnosti.61 Nasprotja med delavskim razredom in ostalimi revnimi množicami na eni ter med kapitalističnimi in posedujočimi klikami na drugi strani so danes tako velika in globoka, da jih noben most ne more premostiti. Interesi delavskega razreda v vseh deželah s kapitalističnim načinom proizvodnje so enaki; in kakor so vsled širjenja svetovnega prometa, vsled produkcije za svetovno tržišče in vsled imerijalistične politike neposredno ogroženi interesi delavcev celega sveta in kakor tudi njihov položaj v posameznih državah postaja vedno bolj odvisen od položaja delavcev v drugih državah, tako je postalo tudi osvobojenje delavcev od izkoriščanja po kapitalu delo delavcev vseh dežel, in zato se čutijo tudi delavci Jugoslavije solidarni z delavci ostalih dežel. Zato bo N. D. S. J. delala na to, da se te vezi solidarnosti ohranijo in učvrstijo.
V cilju pobijanja šovinističnih mrženj med balkanskimi narodi ter pobijanje vojnih izzivanj, bo N. D. S. J. obdržavala vezi s tistimi strankami proletarijata balkanskih dežel, ki vodijo razredni boj in se bore za ustvarjenje federacije socijalističnih republik na Balkanu. V nasprotju z zakulisno mračno in agresivno politiko jugoslovanskih vlastodržcev, v nasprotju s tajno diplomacijo in s tajnimi dogovori, v nasprotju z Velikimi in Malimi Antantami,62 bo N. D. S. J. delala za pobratenje delavnega ljudstva vseh dežel, predvsem pa na Balkanu in na evropskem jugu.
N. D. S. J. stoji na stališču, da je eden glavnih vzrokov plemenskih63 sporov v Jugoslaviji še nerešen gospodarski boj raznih pokrajinskih plemenskih središč. V težnji za narodnim edinstvom se bo borila proti vsakemu nasilnemu in hegemonističnemu centralizmu, za samoodločbo delovnega ljudstva, s polnimi notranjimi svobodami. Stoji na stališču samoodločbe narodov tako, da zahteva, da se tudi vprašanje meje more rešiti le po svobodni volji (plebsicit) ljudstva.
Za narodne manjšine, ki se milom ali silom nahajajo v sestavu države, zahteva N. D. S. J. popolno politično in kulturno svobodo.
Sredstva, ki se jih bo N. D. S. J. posluževala v svojem boju, so: organiziranje proletarijata in siromašnega ljudstva mest in vasi po načelih, razloženih v tem programu; z vodenjem propagande med temi množicami z živo in pisano besedo; z razvijanjem njihove razredne zavesti, solidarnosti in volje za boj za osvobojenje iz kapitalističnega suženjstva; z udeležbo v zastopniških sporih: v parlamentu, v pokrajinskih skupščinah in v občinah.
Na podlagi načel, ki jih obsega prvi del programa z obzirom na to, da se nahaja delavski razred Jugoslavije v obrambnem položaju pred brezobzirnim navalom kapitalističnega razreda in reakcijonarnega režima, si postavlja N. D. S. J. te praktične naloge za sedaj:
V to svrho se bo borila:
Izvrši naj se socializacija celokupne zdravstvene službe.
Namesto stalne armade naj se uvede način oboroževanja ljudstva (milica). Boj proti vsakemu imperializmu, pa naj si že bo od katerekoli strani.
Brezplačno pravosodstvo in brezplačna pravna polnoč za vse občane, ki ne plačajo davkov. Sodnike naj voli ljudstvo. Odškodnina za po nedolžnem obsojene, zaprte ali obtožene, zavoljo kateregakoli vzroka. Ukinjenje smrtne kazni.
Skrb za celokupno vzdrževanje revne šolske dece naj prevzame država. Brezplačen pouk. Izdržavanje v visokih šolah za vse nadarjene revne učence.
Finančna politika današnjega režima je vratolomna. Obdavčenje popolnoma nepravično in krivično. Danes obstoji taka finančna uredba, da bogataši valijo od sebe vsa davčna bremena na ramena gospodarsko šibkih slojev ljudstva mest in vasi. V državni proračun se vnašajo milijarde dinarjev, ki se izžemajo iz delavnega ljudstva, a porabljajo se za vzdrževanje ogromnega birokratično-militarističnega aprata. To neproduktivno zapravljanje povzroča poleg drugih vzrokov ne le strašni padec denarne vrednosti, kar vzdiguje vedno bolj in bolj draginjo ter širi vedno bolj in bolj pomanjkanje in nesigurnost med delavnim ljudstvom, ampak povečuje tudi državne dolgove, ki znašajo danes že preko 20 milijard dinarjev in je vzrok vedno novih in težjih davčnih bremen. Za druge potrebe, za gospodarsko, kulturno, socialno in duhovno povzdigo ljudstva pa današnji režim uporablja malenkost, takorekoč ničesar.
Proti tako zapravljivi in brezumni finančni politiki kapitalistično-birokratsko-militaristične Jugoslavije se bo Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije borila najenergičnejše in bo zahtevala:
Invalidska podpora mora biti popolno nadomestilo za izgubljeno delavno sposobnost in mora odgovarjati eksistenčnemu minimu. Vse potrebe invalidske ustanove se morajo vzdrževati z denarjem, iz obdavčenja kapitala in posestva. Vse te ustanove morajo voditi invalidi sami.
Skrb za vzdrževanje vojnih sirot mora prevzeti država. Dohodke za to vzdržavanje mora dobiti z obdavčenjem kapitala in posestev ter iz zaplenjenja cerkvenih in vakufskih veleposestev.
Za vzpostavitev politične, prometne in gospodarske zveze s sovjetsko Rusijo. Vse ruske kontrarevolucionarne bande se morajo izgnati iz teritorija Jugoslavije.
Delati za zbližanje vseh balkanskih narodov in pripravljati pot za ustvaritev federacije svobodnih socialističnih republik balkanskih narodov.
Zavoljo uspešne borbe proti ofenzivi kapitala, zavoljo borbe proti vojni in v boju za vse vsakdanje zahteve delavskega razreda bomo delovali za vzpostavitev enotne fronte proletariata. Smo za to, da se ustanove v svrho izvedbe enotnih akcij sveti obratnih zaupnikov brez ozira na njihovo politično ali strokovno orijentacijo. Delali bomo na to, da se izvede organizacijsko edinstvo strokovnih organizacij na načelih delavske demokracije, svobode političnega prepričanja in čuvanje discipline in solidarnosti strokovnega pokreta v boju proti buržuaziji.
Državna konferenca65 poziva vse delavce, revne občane mest in vasi in vse tiste, ki v tej ali oni obliki trpe vsled današnjega neznosnega stanja, naj se zberejo okoli svoje Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije in naj pri vsaki priložnosti podpirajo njeno borbo za svobodo.
Ta program in statut je začasno, do I. rednega kongresa stranke, veljaven
55. Glas svobode : glasilo Nezavisne delavske strranke Jugoslavije, leto I, št. 1, 21. 4. 1923, Program N. D. S. J. – Slovenski del NDSJ je bil ustanovljen 15. 4. 1923 v Ljubljani.
56. Mišljene so mirovne pogodbe, sklenjene v letih 1919–1920 med antanto in članicami v svetovni vojni poraženih centralnih sil.
57. Mišljena je vojaška zasedba Porurja, ki so ga zaradi neplačevanja nemških reparacij francoske in belgijske čete zasedle 11. 1. 1923, tj. dva dni pred ustanovno konferenco NDSJ v Beogradu.
58. Mišljeni so politični in policijski ukrepi proti delavskemu razredu in KPJ, ki so se začeli z Obznano 30. 12. 1920 in so se stopnjevali po sprejemu Zakona o zaščiti države 2. 8. 1921.
59. Glej op. 50.
60. Mišljena sta atentat, v katerem je komunist Spasoje Stejič 29. 6. 1921 poskušal ubiti prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića, in atentat, v katerem je komunist Alija Alijagić na Delnicah 21. 7. 1921 ustrelil notranjega ministra Milorada Draškovića. Zaradi teh atentatov je Narodna skupščina Kraljevine SHS 2. 8. 1921 sprejela Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi (Zakon o zaščiti države). Po tem zakonu je bila KPJ prepovedana in s tem izključena iz političnega sistema Kraljevine SHS.
61. Nič skupnega.
62. Z Veliko Antanto sta mišljeni najmočnejši evropski politični sili po koncu prve svetovne vojne – Francija in Velika Britanija, z Malo Antanto pa je mišljena zveza med Kraljevino SHS, Čehoslovaško in Kraljevino Romunijo, oblikovana neposredno po koncu svetovne vojne zaradi zaščite njenih članic proti revanšistični politiki Avstrije in Madžarske.
63. Nacionalnih.
64. Podržavljenje.
65. Mišljena je ustanovna konferenca NDSJ 13. in 14. 1. 1923 v Beogradu.