Resolucija o političnem položaju in taktiki.

Jugoslovanska soc. dem. stranka izreka na svoji vseslovenski konferenci dne 19. januarja glede svojega bodočega delovanja sledeča vodilna načela:

Pozdravljamo in zahtevamo narodno popolnoma ujedinjeno in notranje konsolidirano državo SHS, ker smatramo tako državo kot predpogoj uspešnega boja za socializem in demokratizem. Mislimo pa, da naj se v kulturnem oziru vsak jugoslovanskih rodov razvija na svoji prirodni podlagi ob vednem upoštevanju in naslanjanju na celotno Jugoslavijo.

Glede “ločitve cerkve od države”, pa stojimo na stališču, da naj bo svobodna cerkev v svobodni državi. Cerkev naj izvršuje svoje versko poslanstvo nemoteno od države pri onih, ki jo potrebujejo in si žele njenega poslanstva, a država naj brani versko svobodo posameznikov in cerkve proti vsakršnemu nasilju. V kolikor nastopajo cerkveni služabniki politično, naj veljajo za nje iste pravice in dolžnosti, kakor za vsakega drugega državljana. Razlastitev cerkvenega veleposestva vseh veroizpovedovanj je izvršiti v tem zmislu, da je urediti gospodarske strani cerkvenih organizacij tako, da bo vsaka gospodarsko neodvisna od države.

V političnem oziru smo republikanci in stojimo na stališču političnega demokratizma s svojim večinskim načelom in parlamentaričnim sistemom, odklanjamo pa v dnevnem boju vsako nasilje manjšine proti večini.

Združitev vseh socialističnih strank v državi SHS je nujno potrebna. Z ozirom na posebnosti, v katerih smo dosedaj živeli, je začasno urediti skupen organ, ki naj vodi enotno socialistično politiko v državi SHS in ki naj pripravlja enotno delavsko gibanje ter spojitev obstoječih soc. dem. strank v Jugoslovansko soc. dem. stranko.

V svrho konsolidiranja razmer na Balkanu ponavljamo zahtevo po balkanski federaciji v zmislu belgrajskih sklepov iz leta 1910.² Nujno je, da pridemo na Balkanu le tako do trajnega miru, ki ga za gospodarski in socialni razvoj krvavo potrebujejo.

V gospodarskem oziru bomo nastopali vedno in povsod za socializacijo, v prvi vrsti za razlastitev veleposestev, podržavljenje rudnikov, fužin in železnic ter sploh veleindustrije. Socializacija se mora vršiti v soglasju z danimi pogoji, mi povdarjamo zadružno obliko gospodarstva, ki naj direktno veže proizvajalca in uživalca.

Veliko važnost polagamo na radikalno socialno zakonodajo, ki naj zabrani izkoriščanje ubožnega ljudstva po kapitalistih. Zato pozivljamo delavsko ljudstvo, da se intenzivno peča z dogodki v socialnem in gospodarskem boju med delavskim na eni in izkoriščajočim razredom na drugi strani.

Z ozirom na dejstvo, da je nastal v naši vasi velik socialni prepad med posestniki-kmeti ter med bajtarji in kmetskimi delavci z ozirom na to, da mnogo malih kmečkih ljudi želi priti v soc. dem. stranko, izreka konferenca potrebo, da izvrševalni odbor izdela program za kmetsko ljudstvo, da ga pritegnemo v naše vrste.

Konferenca dalje ponovno protestira proti italijanski okupaciji jugoslovanskih pokrajin ter obsoja njene nečloveške metode. Konferenca ne prizna samovoljnega okupacijskega čina kot pravno veljavno činjenico ter pozivlja strankino vodstvo, da naveže stike v svrho razgovora in sporazuma z onimi strujami svetovnega in italijanskega socializma, ki so pripravljene rešiti vprašanje spornih ozemelj brez ozira na izvedeno okupacijo. Konferenca ponavlja svojo izjavo glede razmer v Koroški³ ter zahteva, da se uredi narodnostna meja v zmislu pravičnosti in da se čim prej konča to žalostno krvoprelitje, konstatira pa, da je sedanji odpor z naše strani izzvan po nemških vojaških četah, ki so udrle v čisto slovenske kraje – obžaluje obenem dejstvo, da so nemški soc. demokratje⁴ pritrdili imperialistični težnji nemških nacijonalcev, da ves slovenski del Koroške – izvzemši občine Jezersko – pripada pod nemško republiko kot nemško ozemlje.