Zbor zavüpnikov i čelo správišče zahteva, da se zrnje pripovano na grofovskoj (veleposestnikovoj) zemlji, koliko je ešče sami obdelavajo, sme samo za Prekmurce vporábiti (ponücati).
Ne sme se dovoliti izvoz (vövožnja) zrnja, dokeč je vsaka hiša v Prekmurji ne preskrbljena z potrebnim zrnjom do žetve k leti 1921.
Vse, ka je više v Prekmurji, živina, zrnje itd. naj se sme prosto (slobodno) tržiti po celoj Jugoslaviji.
Za živino štere se vsaki tjeden više 80 gláv zvozi v Ljubljano, naj se dá zadosta podplatov i ledra (usnje) to je, naj se kože odegnane živine pošljejo zadrugi, štera je da pri domačih küžnárah za potrebčine Prekmurja zdelati.
Odločno i zburkano zahteva, naj se Prekmurje, čeravno samo začasno (za kračiši čas) jedino krščansko misleči vučitelji i vučitelice pošljejo, da ovak ma podlago trditev naših protivnikov, ka vučitelstvo potom šolske vozgoje, i z slabim vzglédom (példov) jemljé prekmurskomi ljüdstvi štero popolnoma po krščanskom čüti, vero.
Z zburkanostjov protestira proti nešterim uradnikom (čestnikom) v Prekmurje poslanim, šteri zavirajo vtrditev i okrepitev državne misli, ar prisiljavajo zvüna svoje slüžbe na ljüdstvo svoje protikrščanske misli i veri sovražne časopise (novine, cajtünge), da je krščansko prepričanje tü tesno zdrüženo z zdržavnov miseljov. Voditelje ljüdstva so to ravno z tem pridobili za Jugoslavijo, ka so vidili proti madjarskim vero preganjajočim pravdam posebno proti bolševizmi veliko versko sloboščino v njej. Tei uradniki naj mislijo, ka iščejo slobodno i naj bo njihovo mišljenje, prepričanje, a če z našim krščanskim ljüdstvom neščejo čütiti, naj se ne mešajo v politiko, štera žali krščansko prepričanje ljüdstva; ki bi pa to li delao, naj se odrédi preiskáva proti njemi.
Protestira proti razširjevanji našemi krščanskomi prepričanji sovražnih časopisov, šteri na najbolje nesrámi náčin blátijo naše dühovnike, naše voditele, naše vučitelstvo, naše zadruge i zavode, zahteva od vlade, da vsakoga, šteri pride v Prekmurje, z namenom da dela rázdor stem, da nástavlja i razširjava našemi krščanskomi prepričanji nasprotne (sovražne) časopise (novine cajtünge) na pazki ma i njegovo delo v tom pogledi z vsemi vladi na razpolago stoječimi sredstvi (škéri) onemogoči. Protestira posebno odločno proti začetoj nesramnoj gonji i hujskariji proti nešterim gospodom dühovnikom, šteri so bili svojčas jedini širitelje i nositelje jugoslovanske ideje i slovenske misli v Prekmurji pa so ešče dnesden voditelje ljüdstva, ár se stem, če se to pregánjanje nemoteno me vršiti, podkápa pri ljüdstvu zavüpanje od svojih slovenskih voditelov.
Iz železniške slüžbe so vrgli postáje načelnika, našega domačega človeka v Mačkovcih ar je brš párkrát madjarski gučao z županom domačim i z drügimi ponávljao guč: Vogri [Madžari] pridejo. To so itak vsi gučali. Da je te uradnik na veliko pomoč bio vsemi prebivalstvi v celoj krajini, zahteva, naj se njegova zadeva ešče ednok preišče i či drügoga zroka nej, naj se nazaj v slüžbo postavi.
Ednoglasno se zahvali vladi, ka nam je poslala v gimnazijo takšega ravnatela (ravnitela), šteri odločno zahteva, naj se dijaki v krščanskom dühi vzgajajo i protestira odločno proti tomi, ka njemi v tom teškoče delajo od ráznih strani z ednim pa prosi, da vlada podpira našo namero pa iskreno želo, ka se pri toj državnoj gimnaziji ustanovi že v začetki novoga šolskoga leta zavod (konvikt) da pode siromaškim a nadarjenim (bistre glave) i drügim prekmurskim dijakom mogočeno obiskavati té za Prekmurje velevážen (nagyfontosságu) závod.
111.Novine : glasilo Prekmurskih Slovencev, leto VII, št. 27, 4. 7. 1920, Določila „kmečke zvéze za Prekmurje“ v Beltincih jun. 20. – KZP je bila ustanovljena 5. 1. 1920 v Murski Soboti.