Na željo novih somišljenikov, ki niso čitali vseh številk našega glasila, podajemo v naslednjem glavne obrise programnih zahtev Slovenske Republikanske Stranke kmetov in delavcev, ki se glase:

1. Hočemo republikansko vladavino države, to je popolno vlado ljudstva, v kateri edinole more biti zajamčen nemoten gospodarski razvoj vsacega posameznika in cele države. Ta republika naj bo urejena federativno, to se pravi, da se posamezni narodi glede svoje državne skupnosti med seboj bratski sporazumejo in to ne pod kakoršnim koli pritiskom od zgoraj, marveč na podlagi pravega izraza ljudske volje.
2. Hočemo zadružno državo, kar pomeni toliko, da so v državni upravi zastopani vsi razredi in sicer vsak po svojem številu. Iz tega sledi, da se državna oblast odvzame iz rok dosedanjih vlastodržcev, – bogatinov, bank, doktorov in visokih cerkvenih dostojanstvenikov ter odda v roke tistega razreda, ki tvori po svojem številu narod in državo, to je kmetsko-delavski sloj. Na ta način morejo dobiti kmetje in delavci večino in bodo v stanu izvesti svoj program v celoti, brez nevarnosti, da bi bili preglasovani ali ogoljufani od voditeljev gosposkih ali meščanskih strank.

3. Hočemo zamenjati in preurediti današnjo državo krivice, nasilja in najstrašnejšega militarizma v državo družabne pravice, bratske sloge, narodne ravnopravnosti in razredne enakosti tako, da ne bodo imele pravice samo banke in bogatini, ki izkoriščajo delovne plasti naroda. V novi državi hočemo uvesti povsod pošteno upravo, ki bo ščitila pravice večine naroda, – kmeta in delavca.

   Trgovina, ki je danes v rokah nepoštenih veletrgovcev in verižnikov se mora zamenjati z zadružno trgovino, ki jo mora država podpirati. Današnja država pa zadružnim ustanovam dela še ovire ter ščiti krivično in nepošteno trgovino različnih bank v škodo kmeta in delavca.

4. Hočemo, da denar, katerega izdaje država in jamči zanj, ne služi samo 10% gospode, temveč vsemu narodu v korist. Kmet mora dobiti posojilo za običajne obresti neposredno od države, ne pa od bank in zasebnih podjetij za pretirano visoke obresti. Na ta način bi bilo ustreženo ne samo posojilojemalcu, ampak tudi državi sami, ker bi denar ne cirkulirao skozi mnogo vmesnih rok, ki hočejo pri tem obogateti. Kmet bi dobio posojilo za nižje obresti, država sama bi pa pobirala obresti od posojil, ki jih danes požro različne banke.
5. Hočemo, da se vojnim dobičkarjem in vsem osebam, ki so med vojno izkoriščevali kmetski narod ter obogateli, odvzame to imetje. Pusti naj se jim samo toliko, kolikor bi mogli med tem časom na pošten način zaslužiti ali prigospodariti. Kot merilo naj služi svota, ki jo je srednji kmet v istem času zaslužio. Z oddajo premoženja mora država pokriti vse tiste izdatke, za katere tirja pokritje potom zmirom večjih davkov od kmeta in obrtnika. S to oddajo bi se vršila samo božanska pravica proti nepravici, da so morali nekateri za časa svetovne vojne trpeti, drugi pa so na račun prvih obogateli. Velika družabna krivica je, zahtevati od tistega, ki je največ trpeo, da nosi največ bremen na svojih ramah ter strada še povrhu. To pripominjamo zlasti zategadelj, ker vemo, da so vodilni klerosi¹⁸⁵ in ž njim vred vsi gosposki politiki proti oddaji premoženja.
6. Hočemo, da se agrarna reforma izvede doslovno brez odškodnine po načelu: zemlja pripada tistemu, ki jo obdeluje sam. Nepravično je, da posedujejo mnogi poleg svojih podjetij in trgovin še obsežne komplekse zemlje, kmetska sirota pa nima niti toliko svojega zemljišča, da si pridela najpotrebnejšega kruha. Kmet ne mora pripoznati trotov med družbo, ampak želi, da vsak dela in uživa sadove svojega, ne pa tujega dela. Odškodnine za razdeljeno zemljo ni treba dati in sicer iz razloga, ker je tudi današnji lastniki nikomur plačali niso, marveč so jo dobili kot darila od raznih cesarjev (n. pr. knez Windischgratz, ljubljanski knezoškof) zato, da so tlačili naše pradede. Pobirati bi se morala samo majhna odškodnina za prenosne pristojbine, stroške parcelacije in izvedbe agrarne reforme.
7. Hočemo, da se vsi zakoni, s katerimi so pooblaščeni odvetniki, da napravijo iz hudobije nedolžne stvar, ali ukinejo, ali pa spravijo v sklad z interesi kmetsko-delavskega naroda, v smislu družabne pravice, človečanske ravnopravnosti in poštenosti duše in vesti. Istotako naj se odpravijo bogati ministerski penzijoni, ki jih napredne države nimajo in ki so vnebovpijoča družabna krivica v sedanji prosvetljeni svetovni dobi.
8. Hočemo, da se vezani poslaniški mandat¹⁸⁶ odvzame tistemu, ki je grešio proti koristim vasi in malega človeka in na njegovo mesto postavi drugega sposobnejšega. Dokler ta vezani mandat ne pozakonimo, se mora vsak poslanec pismeno obvezati in priseči, da jamči s svojim poštenjem in imetjem, da se ne bo izneverio strankinemu programu in stavlja svoj mandat stranki vedno na razpolago.

V uresničenje teh kardinalnih točk našega programa, ki je jedro velikega programa Slovenske Republikanske Stranke je potrebno, da se združijo vsi potlačeni, vsi izkoriščani in ogoljufani –, sploh vsi pošteni kmetje in delavci – iz cele domovine in nadejamo se, da ga z vsestransko pomočjo mnogih vrlih sobojevnikov popolnoma izvedemo.

Za to je treba napornega boja, – vsled tega skupaj bratje! Strnite svoje vrste v predstoječem volilnem boju!¹⁸⁷ Pritegnite v krog vse vasi okoli sebe, razširite povsod svobodno republikansko kmetsko-delavsko misel in zmaga bo gotova.