Celjski pokrajinski kongres v januarju 1923 je v smislu sklepov na prejšnjih kongresih ponovno naglasil, naj posamezni socialisti in organizacije ne zahtevajo le od države, da ugodi tem zahtevam,31 temveč naj jih v svojem delokrogu predvsem sami izvrše, v kolikor je mogoče.
Predvsem je že od leta 1921. uveden v naši pokrajinski organizaciji za vse člane obvezen progresivni davek,32 s čimer je vsaj v naših vrstah odpravljen krivični davčni sistem, obenem pa na našem zgledu tudi nezavedno ljudstvo lahko mnogo hitreje spoznava, da je ta socialistična zahteva res pravična, za družbo koristna in z malim trudom izvedljiva.
Dalje je celjski kongres leta 1923. radi nevarnosti, ki preti proletariatu od alkoholizma sklenil, naj posveti stranka več pažnje abstinenčnemu gibanju. Kdor spozna škodljivost alkohola, ta naj se tega strupa popolnoma odreče.
Isti kongres je dalje sklenil pospeševati esperantsko gibanje, da bo s pomočjo mednarodnega jezika hitreje rasla mednarodna solidarnost, ki je danes med proletariatom samo zato tako majhna, ker se drug drugega ne razumemo. Učeni diplomati nas s svojo tajno umetnostjo le še bolj hujskajo drugega na drugega. Tega bo konec, kadar bomo vsi govorili le dva jezika: materinskega in esperantskega.