I.

“Avtonomist” je v svoji zadnji številki z dne 1. julija¹⁴³ priobčil sklepe, ki jih je napravilo pomnoženo načelstvo “Združenja slov. avtonomistov” na svoji vidovdanski seji dne 28. junija¹⁴⁴ glede konkretnih smotrov naše organizacije. Ti sklepi so splošni; treba je, da jih pojasnimo nekoliko podrobnejše in sicer v trojni smeri: glede notranje, socialne in zunanje politike.

Ves dosedanji zgodovinski razvoj, ko Srbi, Hrvati in Slovenci do leta 1918 niso imeli vsi nikoli skupnega državnega življenja, dokazuje njih svojstvene posebnosti, ki se kažejo v verstvu, jeziku, kulturi in civilizaciji, t. j. v načinu mišljenja in delovanja na duševnem in gospodarskem polju. Ako primerjamo Srbe, Hrvate in Slovence z Nemci ali Italijani, pozabljamo na važno dejstvo, da so se začeli duševno združevati Italijani z istim književnim jezikom od XIV. stoletja, od Dantejevih časov dalje, Nemci pa od XVI. stoletja, od Luthrove reformacije. A mi? Slovenci imamo (od XVI. stoletja) svoj književni jezik, Hrvati in Srbi pa svojega, dasi smo si sorodni; Slovenci in Hrvati smo zapadnjaki v svojem mišljenju in nastopanju, a Srbi so se razvijali pod vplivom grškega vzhoda. Naša plemenska imena so postala narodna; Jugoslovan je bil doslej zemljepisni pojem.

Po državnem združenju dne 1. decembra 1918. leta¹⁴⁵ smo začeli skupno politično življenje; zato dobiva zemljepisno ime Jugoslovan tudi političen pomen. Kaj se to pravi?

Srbi so imeli svojo narodno državo – Srb ni bil samo narodno, ampak tudi politično ime; Hrvati so nekdaj imeli svojo narodno državo, a so pozneje stopili v državno zvezo z Madjari, vendar je ostalo ime Hrvat ne le narodno ampak tudi politično, ker so celo v zvezi z Madjari uživali Hrvati kos državnosti, dasi so Madjari hoteli Hrvaško izpremeniti v navadno pokrajino; Slovenci smo zgodaj izgubili svojo politično samostojnost, da je pomenjal Slovenec samo narodno ime; končno je bila sporno jabolko med hrvaštvom in srbstvom bosenska kraljevina,¹⁴⁶ kjer so danes jeziček na tehtnici mohamedanci,¹⁴⁷ ki se v svoji večini še niso odločili, ali hočejo biti Hrvati ali Srbi.

Ko smo se združili s Srbijo v novo državo, je bilo po danem položaju jasno, da odstopa vsak nekaj od svoje državnosti v korist skupnosti. Slovenci doslej sicer nismo zahtevali svoje države; toda po prirodnem pravu, t. j. po samoodločbi narodov bi bili imeli načelno pravico tudi do samostojnega državnega življenja. Upoštevajoč pa dejanske razmere, ki smo v njih živeli, smo mogli misliti le na državno zvezo v prvi vrsti s svojimi najbližnjimi sorodniki Hrvati in Srbi, v kateri bi uživali svojo avtonomijo, t. j. del državnosti. To naj bi bila Jugoslavija, kjer naj bi bili posamezni jugoslovanski narodi enakopravni člani te državne zveze. Tako bi doslej zemljepisni pojem Jugoslavija dobil tudi državen političen pomen; toda o kakšnem jugoslovanskem narodu v duševnem ali kulturnem smislu še ne moremo govoriti, ker ta pojem označuje za sedaj našo državno ali politično zvezo, da smo en narod v političnem ali državnem smislu.

Ne le zgodovinski razvoj in iz njega nastale dejanske razmere, marveč tudi pozitivni sklepi vsebujejo zahtevo, da se uredi naša država po sporazumu. Krfska deklaracija, ki se smatra kot naš prvi državotvorni akt, je namreč zahtevala, da se mora sprejeti ustava s kvalificirano večino. Značilno je, da je npr. Pašič ¹⁴⁸ predlagal tripetinsko večino, kar se pa ni sprejelo. Tudi dr. Vošnjak,¹⁴⁹ ki je postal pozneje duševni vodja “samostojnih kmetov”,¹⁵⁰ je bil za kvalificirano večino, da se izpodbije vsako preglasovanje. In ko je prišel polom Avstro-Ogrske, je soglasno sprejel hrvaški sabor dne 29. okt.[obra] 1918. leta predlog, da mora ustavotvorna skupščina s kvalificirano večino brez vsakega majoriziranja sklepati o vladni obliki in notranji ureditvi naše države; zakaj po besedah predlagatelja Pribičeviča ¹⁵¹ se ne smejo posamezni narodni deli majorizirati, ali nulificirati, ker bi vsak strah ali sumnja, čeprav najmanjšega dela našega naroda, da nima v skupni državi enake zaščite ali enake suverenosti, izzvala stanje, ki bi značilo slabost naše države, da bi jo izkoriščali tuji narodi za svoje imperialistične namene. Končno so dobili ob združitvi s Srbijo delegati “Narodnega Viječa” v Zagrebu navodilo, po katerem naj izdela konstituanta ustavo z dvetretjinsko večino.¹⁵²

Vidovdanska ustava ni upoštevala jasno izražene volje po sporazumu: odločevala je navadna večina, ki so jo sestavljali Srbi ter peščica Hrvatov in Slovencev. Rojstvu naše prve ustave sta kumovala zavedno nasilje in neresnica, kar je vir državne nesreče. Ako se jugoslovansko ljudstvo v svoji večini svobodno izreče za centralistično urejeno srbsko državo – dobro dokler vlada parlamentarizem; toda pri nas so se na umeten način, t. j. z oktroiranjem teorije o enem narodu v kulturnem smislu te besede, majorizirali kljub vsem slovesnim sklepom in izjavam Hrvati in Slovenci s pomočjo hrvaško-slovenske manjšine,¹⁵³ pri čemer je dobro došla pasivnost Radičevcev,¹⁵⁴ ki je indirektno omogočevala sprejetje vidovdanske ustave.

Slovenci smo narod, ki hoče skupno politično življenje s Hrvati in Srbi; zato priznavamo državno združenje z dne 1. decembra 1918. leta. Na tej podlagi zidajmo dalje v duhu sporazuma kot enakopravni bratje! Geslo slovenske politike mora biti:

Nazaj k prvemu decembru 1918. leta za revizijo vidovdanske ustave v smislu avtonomne Slovenije v federaciji s Hrvati in Srbi!

II.

Avtonomistično-federativno urejena Jugoslavija mora imeti sebi primerno vsebino.

Slovenci, Hrvati in Srbi smo po ogromni večini kmetje, delavci in obrtniki; industrijsko-trgovski kapital predstavlja pri nas neznatno plast prebivalstva, ki izginja v morju malega človeka. Zato bi se morala gibati vsa gospodarsko-socialna politika v tej smeri. Z drugimi besedami: v boju med delom in kapitalom, ki zlasti sedaj po svetovni vojni pretresa svet, da se maje v svojih temeljih, je treba, da osvobodimo delo od zasužnjenja po kapitalu. Duh mora gospodovati nad stvarjo, ideja nad materijo, človek nad zemljo in strojem. S tem ni rečeno, da mora izginiti kapital, marveč se mora le vrniti svojemu pravemu namenu, da služi človeku v pridobivanje gospodarskih, za življenje potrebnih dobrin. Kapital se mora podrejati produktivnemu delu, dočim je sedaj narobe, ko gospoduje mrtvi kapital nad živim delom, kar označujemo z besedo kapitalizem, ki žanje, kjer ni sejal, da sejavcu ostanejo samo paberki. Kaj storiti?

Družbo in njen doslej najvišji organizem: državo je treba postaviti na nova tla. V boju med srednjeveškimi absolutnimi vazali se je rodila t. zv. ustavnost, ki je omejevala vladarsko oblast na korist posvetnega in duhovnega plemstva. Tak je bil začetek leta 1215. na Angleškem.¹⁵⁵ Na Francoskem se je ob veliki revoluciji 1789. leta dvignil tretji stan, t. j. meščanstvo, proti absolutnemu vladarju in fevdalnemu plemstvu, da si izvojuje udeležbo pri državni vladi. Od tod se je kakor val širil t. zv. parlamentarizem po Evropi in ž njim gospodarstvo meščanstva. Parlamentarna vladavina – monarhistična ali republikanska – je germansko-romanska politična tvorba; njen oče je liberalizem.

Parlamentarizem se je v današnji obliki preživel, ker razkraja prebivalstvo na drobce brez medsebojnih vezi razen strankarske pripadnosti, ki postaja sama sebi namen. Parlamentarna politika vzgaja špekulante, ki love stranke in mandate; ona ustvarja umetne večine, podkupuje volilce in dela v imenu države nasilje verstvu, narodnosti, gospodarstvu, znanosti, umetnosti, kakor pač ugaja trenutni stranki, ki je na krmilu; ona namenoma razpihuje strasti, ker jih potrebuje za osebno ali strankarsko politiko: dejanske koristi širokih ljudskih množic ostajajo v ozadju. Parlamentarizem vsebuje – kakor se je bil razvil po načelih liberalizma – veliko korupcijo in veliko laž.

Nasproti germansko-romanskemu parlamentarizmu je postavila ruska boljševiška revolucija 1917. leta¹⁵⁶ t. zv. sovjetski sistem. Ni to sicer nekaj čisto novega, slovansko-ruskega, ker imamo vzporeden pojav v francosko-italijanskem revolucionarnem sindikalizmu in angleškem “cehovskem” socializmu, vendar je ruski človek že od nekdaj (n. pr. slavjanofili¹⁵⁷) uvideval slabe strani zapadnega parlamentarizma, kar je potem boljševizem praktično izvedel.

Podlaga sovjetskemu sistemu je marksistična misel o proletarski diktaturi, ki se ni tako obnesla, kakor je bila zamišljena, ker je preveč enostranska. Ruska revolucija je plod svojevrstnih političnih in socialnih razmer; zato je ne moremo slepo posnemati, dasi so nam njene izkušnje dragocena dediščina. Človeštvo išče potov, da se reši kapitalizma: po 128 letih,¹⁵⁸ ko je s francosko revolucijo zavladal liberalizem s svojim parlamentarizmom, prihaja ruska revolucija, da se uveljavi socializem. Njene zmote nas ne smejo varati: socialna misel zmaguje, smer razvoja je dana. In zato gre.

Bilo bi utopično, ako bi pričakovali, da pade z enim udarcem kapitalizem s parlamentarizmom vred, kakor tudi kapitalizem ni zamenjal srednjeveškega fevdalizma hipoma; pač pa se da družabni razvoj s smotrnimi sredstvi pospeševati in upravljati.

Na Slovenskem je bil že dr. Krek, ki je uvideval škodljivost dosedanjega parlamentarizma; zato je n. pr. predlagal, da bi imel centralni parlament v Jugoslaviji dve zbornici: narodno-politično za t. zv. pragmatične posle in socialno-politično za stanovske interese. V čem je bistvo vprašanja?

Današnja družba je razbita v drobce, ker ne pozna skupnosti: vsak naj dela, kar in kakor hoče; od tod divje tekmovanje in zatiranje šibkejših. Liberalizem je razglasil formalno enakopravnost, a odvzel možnost dejanske enakopravnosti. Polastil se je države, da z njeno pomočjo vlada: slučajna parlamentarna večina odločuje o pravici in resnici po matematičnih pravilih. Vse je mehanizirano. In vendar ni človek gola številka ampak živo bitje, ki ima določeno razmerje do sočloveka po verstvu, narodnosti, poklicu, kot konzument, producent itd. O vsem tem bi moral odločati sam s svojimi somišljeniki in sotrudniki v samoupravnih korporacijah, a sedaj prepušča političnim strankam in njih vodjem, da skrbe za njegovo duševno in telesno zdravje. Posledica je vedno več strank in volitev, a na drugi strani vedno težje življenje. Odpomoč je potrebna. Država ne sme mehanično absorbirati vsega duševnega in gospodarskega življenja državljanov. Ona naj ščiti in podpira splošno blaginjo z določevanjem pravnih odredb za vse v državi organizirano prebivalstvo, a prepušča posameznim socialnim skupinam njih kulturno-gospodarsko samoupravo, pri čemer je treba s primernimi sredstvi izločevati dobičke brez dela, kakor tudi številne posredovalce med producenti in konsumenti. Važna vloga pripada kmečkemu zadružništvu in delavskim strokovnim zvezam, ki naj bi bile v organični zvezi med seboj. Ne more se kratko in malo pripraviti za vse primere veljavna formulacija, marveč se le da načelno določiti smer. In ta je, da je treba po gospodarsko-stanovskih skupinah samoupravno organizirati produktivno delo z izločitvijo parasitstva, a država bodi zaščitnica in izvrševateljica skupne volje delavnega ljudstva. Duševne posle opravlja izobraženstvo, ki postaja voditelj vse kulture in vsega gospodarstva.

To so temeljna načela naše socialne politike.

III.

Notranja politika Jugoslavije je v ozki zvezi z njeno zunanjo politiko, ker ni vseeno, po kakšnih načelih se vlada; zakaj stališče v notranjosti razsvetljuje tudi naše razmerje do “neodrešene domovine” v Primorju in Korotanu¹⁵⁹ ter nastopanje nasproti Bolgarom.¹⁶⁰

Ako so se dne 1. decembra 1918. združili Srbi, Hrvati in Slovenci v skupno državo, je bila to posledica zgodovinsko danega položaja, kakor ga je bila ustvarila svetovna vojna. Jugoslovanstvo je pa slovenstvo, hrvaštvo, srbstvo in bolgarstvo, ki si tako slede po svoji zemljepisni legi in zato tudi jezikovno-duševno. Mimo tega prirodnega dejstva ne bi smeli iti nikoli, ker Slovenca vodi pot do Srba po Hrvatu, a ne preko njega in proti njemu. Kjer sta hrvaštvo in srbstvo pomešana med seboj n. pr. v Erceg-Bosni,¹⁶¹ tam moramo zlasti mi zagovarjati sporazum, ker Slovenci nimamo narodnih prepirov z nobeno slovansko skupino. Isto velja glede srbsko-bolgarskega spora v Macedoniji.¹⁶²

Kakor je bila in je še Erceg-Bosna sporna pokrajina med Hrvati in Srbi, tako so se vršili in se vrše boji med Srbi in Bolgari zaradi Macedonije, ki je tudi mešana dežela. Glede njenih prebivalcev, ki tvorijo prehod med srbstvom in bolgarstvom, se bližamo objektivnosti, ako smatramo večji jugovzhodni del za bolgarski, dočim se nagiba manjši severozapadni del srbstvu. Ko se je pred prvo balkansko vojno leta 1912. dosegel sporazum med Srbijo in Bolgarijo,¹⁶³ so se priznali Bolgarom oni kraji Macedonije, ki leže južno-vzhodno od črte Kriva Palanka – Struga, t. j. nekako vsa druga Macedonija razen Skopeljskega.

Ti spori se morejo trajno rešiti le v sporazumu, t. j. z avtonomijo v federalistični Jugoslaviji, a nikakor ne s centralističnim nasiljem. Dokler tega ne bo, dotlej ne zavlada mir v naši državi. Konsolidiranje vsega južnega slovanstva, ki je naravnost zgodovinska potreba, vsebuje pogoj, da pride najprej do sporazuma in končno do združenja z Bolgari. Prvi korak do tega je ureditev macedonskega vprašanja v smislu sprave. V srbsko-bolgarskem vprašanju se je treba vrniti k tradicijam Bolgara Karavelova ¹⁶⁴ in Srba Markoviča ¹⁶⁵ iz 60. let, ki sta širila misel medsebojne zveze obeh narodov. Združena Jugoslavija, ki bi po svoji notranji uredbi odgovarjala ne le zgodovinskemu razvoju, ampak tudi prirodnim in življenjskim zahtevam sedanjosti, bi bila kos zunanjemu položaju ter rešiteljica bratov v Primorju in na Koroškem. Ona bi bila kristalizacijsko jedro, da bi se okrog njega zbral ostali Balkan, in most do Rusije ¹⁶⁶ – svojega hrbtišča v zvezi narodov in držav. Takšna Jugoslavija “od Triglava do Balkana” bi bila porok miru, ker bi z odstranjenjem medsebojnih bojev uspešno odbijala vsak poskus kapitalističnega izigravanja in izkoriščanja za namene tujega imperializma. Jugoslovan bi postal sam svoje sreče kovač.

Kdo naj izvede federalistično Jugoslavijo? Meščanske stranke in njih priveski prostovoljno tega ne store, ker jim to ne koristi. Potrebujemo kruha in miru, potrebujemo pa tudi duševnega očiščenja in pomlajenja, kakor ga je oznanjal Ivan Cankar.¹⁶⁷ Združiti se morajo kmetje, delavci in izobraženci, da pribore veljavo teoretičnemu in praktičnemu delu v duhu pravičnosti. Svetovna vojna nas je postavila pred nove naloge, ki zahtevajo za svoje uresničenje novih ljudi; zakaj “o domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v duši” (Župančič).¹⁶⁸ Ali napoči za Slovence tisti Župančičev “vseh živih dan”, da postane verska, narodna in socialna misel prosta vsake osebne ali klikovske špekulacije ter zavlada med nami v javnem življenju – načelnost, kateri bi moralo strankarstvo služiti?