Družba, v kateri živimo in ki se imenuje narod, se kljub raznim poklicom in stanovom deli končno le v dva tabora: v enem so oni, ki imajo gospodarsko nadvlado in zato razne politične in kulturne prednosti, in v drugem ti, ki so napram prvim v podložnem razmerju. Temelj obeh taborov ali razredov je zasebno kapitalistična last produkcijskih sredstev, ki ima za posledico hegemonijo. kapitalistov na eni ter podrejenost in izključitev delavskega ljudstva od nadvrednote gospodarskega sodelovanja na drugi strani. Na eni strani bogastvo, na drugi strani revščina.
Narodno socijalistična stranka hoče delati na to, da postane bogastvo last teh, ki ga ustvarjajo; nihče naj ne bo gospod in nihče hlapec, temveč vsak sodelavec in solastnik. Današnja kapitalistično-gospodarska organizacija se mora izpremeniti v socijalistično, današnje mezdno razmerje pa v solastninsko. Sredstvo za dosego tega cilja je vsestransko pripravljena. socijalizacija kapitalističnih podjetij, kar ni ničesar drugega, kot lastninski prenos od privilegirancev na upravičence.
Privilegiranci se pa svojemu današnjemu ugodnemu položaju ne bodo odrekli dobrovoljno. Delavstvo si mora biti svesto, da se bo za svoje pravice moralo bojevati, za kar je treba, da se strokovno in politično organizira. Narodno socijalistična stranka hoče organizirati vse, ki se čutijo izkoriščane, tlačene in brezpravne, in sicer brez ozira na njihov poklic in namestitev; vse, ki čutijo nedostojnost in stalno socijalno nevarnost mezdnega delavnega razmerja; vse, ki jim trdo delo ne prinaša druzega, kot življenski minimum, medtem ko kapitalisti žive v izobilju; končno tudi vse tiste, ki so za svoje delo, sicer dobro plačani, toda živo čutijo krivičnost obstoječega družabnega reda, v katerem velika večina naroda gmotno in duševno strada, ti vsi spadajo v našo politično organizacijo.
Ta široki sloj izkoriščanih, tlačenih in brezpravnih tvori večino naroda, in zato sme organiziran v politično stranko stremeti za tem, da prevzame državno moč v svoje roke, ne da bi kršil demokratični princip večine.
Vsa preureditev gospodarske organizacije v smislu socijalizma pa bi narod niti za korak ne pripeljala bližje k sreči in zadovoljnosti, če se ne bi obenem delalo na notranje prerojenje človeka v znamenju humanitete, človečanstva, ki mora postati vrhovni princip delovanja in nehanja posameznika in naroda. V to svrho je pa potreba sostavne izobrazbe vseh do zadnjega v državi. Izobrazba je neobhoden pogoj za dosego ideala socijalistične družbe, ki se more trajno uresničiti le v narodu, ki stoji na kulturni in nravni višini.
Zato Narodno socijalistična stranka za začrtana načela ne bo le agitirala, temveč ljudstvo tudi vzgajala. Narodno socijalistična stranka ne bo le politična, temveč tudi kulturna stranka, ne samo agitatorka, temveč tudi vzgojiteljica naroda. Naziranja smo, da le z mislečega ljudstva zrase socijalistično gibanje zmožno za politično vodstvo naroda in za velike emancipačne naloge socijalizma. Le misleče ljudstvo bo imelo na čelu značaje in le značaji so v resnici zmožni bojevati se za ljudstvo.
Smer naše kulturne politike bo ta, da z najsplošnejšo izobrazbo odstranimo vse razlike, ki obenem z drugimi činitelji povzročajo neenakost v narodu. Tako preprečimo, da bi mogla biti izobrazba sredstvo za obvladanje in izkoriščanje proletarijata; izobrazba naj ne bo privilegij.
V to svrho je neobhodno potrebna reforma vzgoje sploh in šolstva posebej.
Šolstvo se mora reformirati tako, da bodo državljani, ki bodo obiskovali vse stopnje skupne šolske vzgoje, z enako splošno izobrazbo poleg strokovne stopali v poklice.
Poučevalna metoda vseh šol mora biti prilagodena praktičnemu življenju in idejam, ki vodijo človeštvo. Šola ne sme vzgajati naroda konservativno, temveč napredno in v ljubezni do dela ter mora skrbeti za to, da bo duševno kar najbolj usposobljen za gospodarsko in kulturno tekmo narodov.
Da preneha biti višja šolska izobrazba privilegij bogatejših, je treba, da država omogoči tudi nadarjeni revni mladini najvišji študij iz javnih sredstev.
Gojitev ved mora biti zajamčeno svobodna, ne smejo je ovirati niti oziri na državo, niti oziri na cerkev.
Roko v roki z izobrazbo mora iti umetniška vzgoja naroda.
Umetnost ima vzgojno moč v najširšem in najlepšem smislu besede. Umetnost ni luksus, okras, temveč večna potreba naroda v njegovem življenskem boju, vzmet njegovih kulturnih teženj. Umetnost je narodu pot k humaniteti. Zato je treba zagotoviti umetniški tvorbi najugodnejše pogoje in izrabiti ves njen vzgojevalni vpliv. Učenec naj se vzgaja tako, da bo sposoben razumeti delo umetnika in da bo mogel iz njegovega daru pridobivati za lastno življenje. Takšna bodi umetniška vzgoja. Uživanje umetnin se mora torej socijalizirati. Čut za lepoto in plemenitost mora postati del našega notranjega bistva.
Premembe kapitalistične družbe v socijalistično ne bomo vršili šablonsko, temveč notranjim (kulturnim, socijalnim, gospodarskim) in zunanjim razmeram naroda primerno, ker smo utemeljeno prepričani, da se družabni red ne da namah izpremeniti in narodu diktirati. Tudi v socijalnem svetu veljajo razvojni zakoni, zato Narodno socijalistična stranka ne odklanja postopne socijalizacije sedanjih podjetniških oblik potom premembe mezdnega delavca, nastavljenca, uradnika v družabnike z vsestransko vpeljavo udeležbe dela na dobičku, solastništvu in upravi podjetja tako, da se bo celo gospodarsko življenje stopnjema osvobodilo iz področja špekulačnega kapitala.
Kot nadaljna sredstva za postopno socijalizacijo gospodarskega reda služijo podpiranja zadružništva, posebno delavskega, potom zakonodaje. Zadružne organizacije se morajo postaviti na stroga narodno-gospodarska načela, da postanejo zmožna za vse vrste podjetij.
Zadružništvo naj se poučuje v nižjih in višjih šolah kot obvezen predmet. Treba je, da se ustanovi stolica za višje zadružniško izobrazbo.
Podpirati se mora organizacija preskrbe prebivalstva potom konsumnih in poljedelskih zadrug s prispevki občine. Podjetja, ki predstavljajo monopolizacijo izjemnega prirodnega bogastva (ruda, premog, gozdovi) se morajo proglasiti za javno last. Isto velja za veleposestva, v kolikor bi se jih ne razdelilo med male poljedelce.
Podružabljeni kompleksi veleposestev naj se dajo v posest in obdelovanje poljedelskim zadrugam malih poljedelcev, invalidov in delavcev.
Tem potom se pripravijo tla za socijalistično organizacijo narodnega gospodarstva in socijalnega življenja sploh. Tako se omogoči zdravi in nemoteni razvoj naroda.
Pogoj za zdravi razvoj naroda je predvsem zdrava delavska moč. Brez nje je gospodarsko življenje naroda stavba na trhlih temeljih. Beraško, nravno in fizično degenerirano delavstvo ni sposobno organiziranega osvobojevalnega boja in je tudi narodna nevarnost. Zato hoče Narodno socijalistična stranka posvečati veliko pažnjo socijalni politiki t. j. med drugim zakoniti ureditvi minimalne mezde, delavskih pogojev, popolno bolniško, nezgodno, invalidno in penzijsko zavarovanje, zavarovanje za slučaj nezaposlenosti, izvedba osemurne maksimalne delavne dobe, ureditev ženskega dela, prepoved dela otrok, skrb za ljudsko higijeno, popolno preskrbo vojnih invalidov, skrb za vojne vdove in sirote, boj proti alkoholizmu. Bolniška zavarovanja se morajo odbirokratizirati in njihova uprava napraviti cenejša, da se bodo zavarovanemu delavstvu lahko nudile večje ugodnosti. Pod gotovimi pogoji se mora pustiti zavarovancem svobodna izbira zdravnikov. Nad higijeničnimi in varnostnimi napravami v delavnicah, premogo- in rudokopih se mora vršiti kar najstrožji nadzor. Najboljše potom posebne institucije, sestavljene iz zastopnikov bolniških blagajn in nezgodnih zavarovalnic.
V kmetijstvu je treba varovati pred posledicami težkih slučajnih nezgod ne samo sedanji, temveč tudi bodoči rod s tem, da hišno in gospodarsko poslopje z gotovim kompleksom zemlje ne sme biti predmet kupčije, niti se ne more izvršilnim potom prodati.
Uspešno socijalno skrbstvo in socijalno politiko more razvijati le narod, čigar gospodarstvo se razcvita. Gospodarsko razcvitanje prispeva tudi k zboljšanju življenskega nivoja najširših ljudskih vrst. Zato je naravno, da ima socijalizem interes na gospodarskem razvoju. Principi gospodarske politike Narodno socijalistične stranke so: tehnična izpopolnitev industrijske in poljedelske produkcije, ustanovitev strokovnega šolstva, podpora izvoza, združevanje malih poljedelcev in obrtnikov, podpore iznajditeljem in dobre trgovske pogodbe. Priznavamo potrebo varovanja mlade, nerazvite industrije in intenzivnega poljedelstva pred uničujočo inozemsko konkurenco, odločno se pa upiramo taki carinski politiki, ki združuje neobhodne življenske potrebščine in podpira kartele. Prenapeta carinska politika povzroča tudi mednarodno nevarnost.
Naš socijalistični program se bo uresničeval v mejah države. Zato Narodno socijalistična stranka ni brezbrižna pri vprašanju, kako naj bo naša edinstvena država organizirana, in bo delala na to, da se postavi na najširši demokratični temelj. Pri delu v tej smeri jo vodijo sledeči principi:
Državna moč temelji na suverenosti naroda, ki je pravni vir državnega gospodarstva in še izraža v volji večine državljanov brez razlike spola in stanu.
Iz nje izhaja parlament temeljem splošne, enake, direktne in tajne volilne pravice izpolnjene s sorazmernim zastopstvom manjšin.
Državna moč ni sama sebi namen in se ne sme zlorabljati za notranji ali zunanji imperijalizem. Njene funkcije naj ne bodo militarističnega, imperijalističnega ali policijskega značaja, temveč gospodarskega, socijalnega in kulturnega. Pri tem pa povdarjamo, da dela za ujedinjenje neodrešenega naroda ne smatramo za imperijalizem, temveč za socijalno delo, ker smo prepričani, da more narod le v svoji lastni narodni državi doseči pogoje za obstanek, do katerega ima vsak živ organizem neomejeno pravico.
Državna uprava mora služiti gospodarskim, socijalnim in kulturnim težnjam naroda in naj bo zato močno decentralizirana.
Vse državljanske pravice do svobode morajo biti zajamčene vsem državljanom. Sem spada: enakost pred zakonom, osebna svoboda, svoboda zasebnega bivanja, svoboda prepričanja, verska svoboda, društvena, zborovalna, peticijska in izobraževalna svoboda, svoboda tiska in kolportaže. Tudi versko prepričanje je popolnoma svobodno, in država mora izvesti enakopravnost vseh verstev. Verstvo se mora odpolitizirati.
Odpravi naj se smrtna kazen; kazensko zakonodajstvo se mora sploh reformirati in modernizirati.
Najvažnejši del državnega aparata je uradništvo. Vlada je uprava; večji del uprave pa je v rokah strokovnega uradništva. Jasno je, da moramo posvečati veliko pozornost uradništvu. Iz birokracije je treba odstraniti sramotno lakajstvo in delati z vsemi silami na to, da se službeno razmerje v njih humanizira in delo poduševni z vpeljavo in strogim izvajanjem principa osebne odgovornosti napram javnosti in prizadetim posameznikom, kakor je odgovoren zasebni uradnik, zdravnik, odvetnik itd.
Kot narodna stranka zastopamo narodnostno načelo v duševni kulturi, politiki in gospodarstvu. Narodnost nam ni ideologija kapitalistične družbe, temveč narodnost je bistvo socijalnega življenja, ki se izraža v skupni plemenski76 zavesti, v čustvu narodne solidarnosti in v skupni življenski volji, ki vodi narod iz sedanjosti v bodočnost in je njegova najvažnejša kulturna sila. Narodnost je nad posamezniki in razredi. Interesi in politika le teh se morajo podrejati splošnim interesom naroda, sicer bi ne bil narod sposoben državne eksistence. Zato je delo Narodne socijalistične stranke posvečeno celemu narodu. Svoj socijalistični cilj politično, gospodarsko in kulturno ureditev. družbe v naši državi na temelju enakopravnosti vseh državljanov brez razlike poklica in spola, hoče doseči za ves narod.
Praksa je pokazala, da mora biti delavsko ljudstvo narodno organizirano, ako hoče doseči realnih uspehov v politiki. Internacijonala je mogoča samo kot solidarnost med enakovrednimi in enakopravnimi delavskimi organizacijami posameznih narodov. Le k taki internacionali se priglaša Narodno socijalistična stranka.
Predvsem bomo pa skušali navezati stike s socijalisti vseh slovanskih narodnosti, v kolikor imajo smisel za vseslovansko bratstvo, da bi bila tako ustanovljena slovanska socijalistična vzajemnost.
Danes, ko imamo svojo lastno narodno državo, se nepotrebnost in omalovaževanje narodnosti utemeljuje na novo s tem, češ da je sedaj narod rešen in je vsak strah za njegov obstoj nepotreben. Kakor, da bi bila narodnost le strah in bojazen za narod! Narodnost nam je vera v narod, in kdor mu hoče dobro, mora vanj verovati in v tej veri delati za socijalistične ideale! Sklicevanje na narodno državo ne zadošča.
Z vztrajnim delom po navedenih načelih in v začrtani smeri se bo naš narod notranje prerodil, približal se bo idealom humanitete, postal sposoben za trajno gospodarsko preuredbo naroda v smislu narodnega socijalizma.
S tem bo dosežen in zajamčen naš končni cilj.