I.
Obči principi.

Današnja društvena ureditev je osnovno različna od društvene ureditve, za katero teži socijalistična stranka. V današnjem društvu vlada velika politična in gospodarska neenakost. Odličen²⁰ znak današnjega društvenega reda je ta, da se delavec odvaja od sredstev za proizvajanje. Dočim postajajo sredstva za proizvajanje in vse druge društvene dobrine vedno bolj in bolj izključna svojina malega števila kapitalistov, postajajo delavci proletarci brez imetja, prisiljeni delati za kapitaliste, ki se bogate iz neplačanega dela delavcev.

Privatna lastnina sredstev za proizvajanje, ki je nekdaj proizvajalcu očuvala lastnino nad njegovim proizvodom, je postala danes sredstvo, da izgubljajo mali seljaki, obrtniki in mali trgovci vsled vedno večje konkurence od strani velikega kapitala svojo lastnino, a proizvodi dela delavcev postajajo last onih, ki ne delajo, – kapitalista in veleposestnika.

Koristeči se svoje večje gospodarske moči imajo kapitalisti glavni vpliv tako na tok društvenih kakor tudi državnih poslov in pretvarjajo državo v sredstvo za obdržavanje svoje razredne vladavine in očuvanje izkoriščanja delavnega ljudstva. Zato se tudi današnje društvo imenuje kapitalistično. To je društvo krivice ter politične in gospodarske neenakosti. Vsled tega deluje socijalizem z vsemi silami, da zavrže današnji društveni red in da ga zamenja s socijalističnim redom, v katerem bodo vsa sredstva za proizvodnjo in promet skupna društvena svojina. Ker šele z ustvaritvijo tega cilja bo mogoča popolna politična in ekonomska ravnopravnost ljudi, za katero se socijalizem bori.

Ali današnji društveni red ne postoji od vekomaj. Pred njim je v celem svetu vladal še slabši društveni red, fevdalni (spahijski), katerega ostanke imamo še sedaj (begovi²¹ v Bosni in Hercegovini, Stari Srbiji in Macedoniji, fidejkomisi²² v Hrvaški, Slavoniji, Vojvodini in Sloveniji); ali ta društveni red danes že izumira. V tem društvenem redu je bil delavni narod politično in ekonomsko še bolj brezpravnejši kakor je danes.

Pa kakor je moral ranije staleški²³ društveni red, v katerem je vladala politična in ekononska neenakost, stopnjema propasti, tako isto mora neizogibno propasti tudi današnja kapitalistična društvena ureditev in se zamenjati z boljšim in dovršenejšim socijalističnim redom. To je neizbežna posledica samega razvitka kapitalistične proizvodnje in razrednega boja socijalističnega proletarijata. Tako se javlja socijalizem na izvestni stopinji društvenega razvitka kot nujnost.

Kapitalistično društvo predstavlja samo eno fazo v toku celokupnega društvenega razvitka. Bistveno v njem je, da se celokupni sistem današnje proizvodnje ne upravlja po stvarnih potrebah društva, ampak po potrebah kapitalističnega dobička. Kapitalistično društvo stvarja razrede, med katerimi sta najvažnejša kapitalistični in delavski razred.

Vsled tega ustvarja kapitalizem na eni strani izobilje in razkošje, nagomilavajoč velika bogastva, na drugi strani pa bedo in negotovost. Obsoja moške in ženske na težke in morilne posle; obsoja nedoraslo deco na pridobitveno delo, uničuje rodbinsko življenje, ubija telo in dušo, ustvarja revščino in prostitucijo, alkoholizem in zločine.

Poleg ostalega izziva kapitalistični način proizvodnje periodične ekonomske krize, ki tepejo najbolj delavski razred. Pa tudi vojne se javljajo kot posledica kapitalističnega načina proizvodnje.

Vse te okolnosti gonijo delavski razred na boj proti kapitalističnemu redu. In ta boj zavzema vse večje mere in vse ostrejši značaj, v kolikor bolj se kapitalizem razvija. Ta boj, prvotno neorganiziran in spontan, je postal pod vplivom socijalizma in socijalističnega pokreta organizirani sistem društvene borbe. Ona se danes vodi zavestno, z načrtom in s popolnoma odrejenimi bližnjimi in daljnimi cilji. To je zavestna razredna borba delavskega razreda, borba ki gre za tem, da na eni strani ublažuje in preprečuje škodljive posledice kapitalističnega načina proizvodnje, a da na drugi strani privede do izpremembe današnjega društvenga reda. Socijalizem stremi za društvom, v katerem ne bo razredov ne razrednih bojev, v katerem ne bodo sredstva za proizvodnjo in promet več zasebna, ampak društvena lastnina.

Razen iz kapitalističnega in delavskega razreda, ki sta v stalnem boju, je današnje društvo po svojem velikem delu sestavljeno tudi iz malih lastnikov; seljaka in meščana.

Pa tudi ti mali lastniki neizmerno mnogo trpe vsled kapitalističnega sistema proizvodnje. Seljak in obrtnik živita in delata pod pritiskom kapitalizma. Kapitalizem ravno tako izziva stalno propadanje malih lastnikov, umnožavajoč na ta način na eni strani vojsko najemnega delavstva, glavno vojsko socijalistov, a na drugi strani vršeč koncentracijo kapitala in sredstev za proizvodnjo.

Popolno osvobojenje vseh izkoriščanih razredov nastane šele z ustvaritvijo konečnih ciljev socijalizma. Pa tudi v okviru današnjega kapitalističnega društva zamore razred najemnega delavstva proletarijatu pomagati z organiziranim razrednim bojem, da ublaži ostrost eksploatacije, ki jo vrši nad njim kapitalistični razred; ravno tako zamorejo tudi mali lastniki v mestu in vasi v znatni meri zmanjšati zavisnost od kapitalizma s pomočjo zadružnih organizacij (kooperativ). Zgodovinska naloga socijalizma je, da budi razredno zavest in organizuje razredno borbo ne samo proletarijata, ampak tudi vseh drugih izkoriščanih stanov in da jih pridobi za stvar socijalizma. Kajti razredna borba delavca v okviru političnih, strokovnih in zadružnih organizacij nima za cilj samo osvoboditev proletarijata, ampak tudi celega človeškega rodu, ki trpi pod današnjim stanjem.

Ali ustvaritev socijalističnega društva ne more biti delo enega dne, niti delo enega čina. Za njegovo ustvarjenje se mora še v okviru današnjega društva izpolniti cela vrsta objektivnih in subjektivnih predpogojev. Najprvo je treba, da se še bolj izpopolne in umnože vsa sredstva za proizvodnjo in promet, to se pravi: produktivna moč kapitalističnega društva mora doseči čim višjo stopnjo. Nadalje je treba, da postane delavski razred čim močnejši ekonomski in politični činilec. Tretjič je treba, da socijalistična zavest obvlada čim širše sloje delavnega naroda, tako industrijskega kakor obrtniškega in kmetskega. Četrtič morajo biti pridobljene za stvar socijalizma vse vrste umnih in tehničnih delavcev. Na ta način postane socijalizem želja ogromne večine delavnega naroda. Potem mu bo zasigurana ne samo njegova trenutna zmaga, ampak trajen obstanek.

1. Borba delavskega razreda proti kapitalističnemu eksploatiranju je neizbežno politična borba. Brez političnih pravic ne more delavski razred voditi svoje gospodarske borbe, niti razvijati svoje ekonomske organizacije. Delavski razred ne more izvojevati prehod sredstev za proizvodnjo v občo lastnino, dokler ne zadobi politične moči.
2. Interesi delavskega razreda so enaki v vseh deželah s kapitalističnim načinom proizvodnje. Vsled razširjevanja svetovnega prometa in proizvodnje za svetovni trg postaja položaj delavca v eni deželi vedno bolj odvisen od položaja delavca v drugih deželah. Osvoboditev delavskega razreda je torej delo, na katerem se enako udeležujejo delavci vseh kulturnih dežel. V tem spoznanju čuti in izjavlja Socijalistična stranka Jugoslavije solidarnost z delavci, zavedajoč se svojega razrednega položaja, v vseh ostalih deželah.

II.

Smiselno zgoraj razloženim načelom postavlja Socijalistična stranka Jugoslavije sledeče aktuelne zahteve: