1Od objave tiskane knjige je minilo osem let. Nekaterih sogovornikov, s katerimi sem se pogovarjala, ko sem pripravljala gradivo za tiskano knjigo, ni več med nami. Tudi vrata nekaterih tekstilnih tovarn so se v tem času dokončno zaprla. Tekstilna tovarna Mura, ki jo v knjigi večkrat omenjam, je šla v stečaj leta 2009. Čeprav se življenjska zgodba te tovarne še do danes ni čisto zares zaključila, je večina delavk zapustila šivalne stroje že takrat. Tekstilna tovarna Svilanit v Kamniku^[kr.] je v Sloveniji^[kr.] zaprla svojo proizvodnjo leta 2014. Primera najavam v ilustracijo, ne zato, ker bi bila edina.

2Knjigo sem pisala v prvih letih pridružitve Slovenije^[kr.] EU^[kr.], v času postsocialističnega preoblikovanja pred gospodarsko krizo, ki je evropski prostor zajela po letu 2008. Obravnavala sem čas, ko so se politike intenzifikacije ter fleksibilizacije dela oz. delovnih zaposlitev začele intenzivneje vzpostavljati. Tej temi sem več pozornosti namenila v strokovnih in znanstvenih člankih po objavi knjige.

3V medijih in v javnem prostoru se je predvsem po vstopu v EU^[kr.] pogosto slišalo kritiko, da je Slovenija^[kr.] prepočasi sledila spremenjeni politiki fleksibilizacije dela. Očitki so izpostavljali rigidnost zaposlovanja. Sociološko usmerjene študije o vplivih fleksibilizacije trga dela pa so že takrat opozarjale na marginalnost starejših in mladih generacij, ki so se najpogosteje znašle v fleksibilnih oblikah zaposlitve, na izkoriščanje politike fleksibilnega zaposlovanja za zmanjševanje delovnih stroškov delodajalcev. Vse več se je slišalo in bralo o kršitvah delovne zakonodaje, o nerednem izplačevanju plač, o neplačevanju socialnih prispevkov (bolniških, preživnin), o plačilni nedisciplini itd. Takšne prakse so poglabljale negotovost na delovnem mestu, ki se je ob gospodarski krizi še povečala. V tem času se je poglobilo tudi nezaupanje v državo. Vse več je bilo ljudi, ki je varuhu oz. varuhinji za človekove pravice tožilo nad pritiski na delovnem mestu. Porast števila anonimnih pisem v zadnjih letih kaže tudi na povečan strah zaposlenih. Najpogosteje izpostavljen je problem mobinga in detektivskih nadzorov v času bolniške.

4Ko sem začela vprašanju negotovosti na delovnem mestu posvečati več pozornosti, sem ugotovila, da je pogost, a hkrati tudi spregledan vpliv fleksibilizacije oz. prestrukturiranja podjetij ter trga dela, tudi zdravstveno stanje zaposlenih (in brezposelnih): izjemno visoka pojavnost mišično-kostnih obolenj (poklicna bolezen predvsem tekstilne industrije, ki pa v Sloveniji^[kr.] ni priznana), kardiovaskularnih bolezni, izgorelost na delovnem mestu, stres in depresija. V knjigi sem o telesni obrabi oz. o telesnih izkušnjah dela spregovorila zgolj obrobno. Problematiko bolniških odsotnosti v tekstilni industriji sem tudi sama v veliki meri spremljala v kontekstu izpada delovnih ur. Kljub težnji po samorefleksiji sem spregledala konkreten politično kulturni kontekst sodobnega razumevanja, ki v kontekstu ekonomskega aspekta globalne konkurence koncept zdravja navezuje na podjetja: govorimo namreč o zdravih delih podjetja, o zdravi organizaciji, ne pa o zdravju posameznika, skupin, odpuščenih, samozaposlenih ipd. Koncept zdravja je najpogosteje vključen v ekonomski kontekst, medtem ko se obolelost ter bolezni individualizira oz. se jih potisne v sfero privatnega. Šele kasneje, po objavi knjigi, sem vprašanju dojemanja oz. razumevanja poklicnih bolezni in psihofizičnim posledicam prestrukturiranja posvetila več pozornosti.

5Takrat sem se začela ukvarjati s prestrukturiranjem trga dela (širše, ne zgolj industrijskih razmerij), s politikami zaposlovanja, socialnega varstva, s spreminjanjem delavskih subjektivitet. Poleg transformacije industrijskega dela, etike in organizacije dela so me vedno bolj zanimali učinki in razumevanja nove politične racionalnosti, imperativ trojice konkurenčnosti-mobilnosti-prožnosti ter paradigma samo-odgovornosti. Pri samo-odgovornosti sem opozarjala, da ne gre zgolj za prenos odgovornosti v preoblikovanih politikah zaposlovanja, socialnega varstva in zdravstva z države na posameznika, ampak tudi za preoblikovanje družbenih pričakovanj, razumevanja družbene pozicioniranosti kot tudi idej, kaj sploh pomeni družba, kaj posameznik. Paradigmo samo-odgovornosti sem identificirala na različnih ravneh: od mikro prostorov — reorganizacije dela v proizvodnji, do makro prostorov prestrukturiranja na trgu dela, od sfere javnega do privatnega, od področja dela, zdravja, socialnih politik, politik zaposlovanja, na področje državljanstva.

6Čeprav so se procesi začeli vzpostavljati pred letom 2007, ko sem objavila knjigo, so se intenzificirali v kasnejših letih. S paradigmo samoodgovornosti so se individualizirali kolektivni problemi, strukturni ekonomski pogoji in aranžmaji. Strukturne spremembe ne pomenijo le ekonomskih političnih reform, družbenih prestrukturiranj, odpirajo tudi vprašanja moralnega značaja. Na makro ravni se je to kazalo pri iskanju ravnovesja med ekonomsko učinkovitostjo in socialno varnostjo, na mikro ravni v predrugačenju vloge posameznice in posameznika, delavke, delavca, državljanke in državljana.

7Novejše študije razreda, ki so se začele oblikovati v okviru ameriških kulturoloških študij in kulturološko usmerjenih študij britanske sociologije, so izpostavljale reprezentacije razreda in izkušnje dela. Osredotočile so se na proces konstruiranja izkušenj v kontekstu konkretnih družbenih reprezentacij delavskega razreda. Opozarjale so na problematične obravnave ekonomskih razlik, ki (ekonomsko) neenakost direktno prevajajo v kulturno razliko. Delavska kultura in identiteta se v tem smislu kažeta kot neposreden rezultat pogojev dela. Če omenjeni metodološki pogled prevedem na primer, o katerem govorim v knjigi: spremenilo se je družbeno reprezentiranje tekstilnih delavk. Odločne, revolucionarne, pridne, a skromne tekstilne delavke socializma so zamenjale tihe, požrtvovalne, kasneje tudi histerične, a hkrati apatične žrtve sodobne modernizacije. Tekstilne delavke niso več v družbi portretirane kot sestavni del gospodarstva, temveč socialnega varstva: najpogosteje se jih upodablja kot socialni problem sam po sebi. Kot nas opozarja filozofinja Nancy Fraser^[os.], je ob ekonomski neenakosti zato pomembno ugotavljati, kako so družbene neenakosti institucionalizirane, kar zajame pogled na simbolne vpise industrijskih delavk in delavcev v družbi. Pomembno je odkrivati institucionalizirane vzorce kulturnega vrednotenja, institucionalizirane odnose družbene podrejenosti ter odkrivati načine, kako je napačno pripoznanje oz. ne-pripoznanje (v tem primeru industrijskega delavstva) institucionalizirano.

8Pripovedi o industrijskih delavkah in delavcih so (večinoma) pripovedi o koncu, zatonu, izgubi in propadu. Pripovedi niso nikoli »zgolj« zgodbe, temveč uokvirjajo mišljenja, oblikujejo izkušnje, jih oskrbijo s konkretnimi interpretacijami in posledično z dejanji. Ne gre torej zgolj za materialne spremembe, temveč tudi za način, kako le te razumemo. V raziskovalčevem interesu je torej tudi analiza načina gledanja in portretiranja: kako preoblikovane politike zaposlovanja, zdravstva in sociale obravnavajo industrijsko delavstvo ter kako jih modernizacijski diskurzi (simbolno) pozicionirajo v družbi.

9Etnografije učijo, da je pomembno zajeti kompleksnost medsebojno prepletenih mehanizmov, pripovedovati zgodbe o raznovrstnih izkušnjah in spodbijati enoznačnost. Reorganizacije dela in spreminjanje tovarniških režimov ni mogoče razumeti brez uvida v prestrukturiranje trga dela, politik zaposlovanja, socialnega varstva, razmerja med državo in delavci. Z imperativom samoodgovornosti je prišlo do individualizacije družbenih problemov. Razloge za brezposelnost, revščino in zdravstvene težave se je začelo pripisovati posamezniku in ne družbenim pogojem ali strukturnim okoliščinam. Stigmatizacijo in marginalizacijo pa je spremljalo ponotranjenje krivde za svoj položaj.

10Življenjske zgodbe kažejo, da izguba dela in zaprtje tovarne ne pomenita izničenja zgolj preteklega dela posameznika, temveč investicije in zaupanja več generacij. Izbris dimnika, kot se je zgodilo v številnih primerih, kjer so zrastli novi poslovni objekti oz. trgovski centri, dimnika, ki je predstavljal kruh in zaslužek številnim generacijam, povezoval preteklost in sedanjost, pomeni izbris dela zgodovine tudi na simbolni ravni in ima za številne generacije globok pečat: ne zgolj za tiste, ki so industrijo živeli, temveč tudi za njihove sokrajane, za mlajše generacije, ki tam živijo danes.

11Ko sva z arhitektko Sonjo Ifko^[os.] leta 2014 organizirali kolesarsko turo po sledeh industrijske dediščine v Ljubljani^[kr.],¹ se nama je pridružila kar zajetna skupina iz mlajše in starejše generacije. Pridružili so se tisti, ki so želeli zvedeti več o življenju svojih staršev oz. so začeli razmišljati o industrijski preteklosti svojih starih staršev tudi v drugih de-industrializiranih, pozabljenih, a nekoč rastočih industrijskih mestih po Sloveniji^[kr.]. Pridružili so se tudi tisti, ki so, kot je pripomnil eden od udeležencev, »nekoč v tovarne, v stroje vlagali svoje znanje, spretnosti, izkušnje«, telesne zmogljivosti, upe in pričakovanja. Pa tudi strahove, obup in nezadovoljstvo. V muzejih so nekatere od njihovih življenjskih zgodb začele polniti zbirke industrijske dediščine. Ko sem se pred petnajstimi leti začela raziskovalno ukvarjati s spomini industrijskih delavk in delavcev, sem bila dokaj osamljena tudi v muzejskih krogih. Zdaj je zbirk, govora in razprav v okviru pretekle industrijske dediščine več. Več je tudi društev (civilnih iniciativ), ki se ukvarjajo, problematizirajo, promovirajo spomin na industrijsko preteklost, ga tudi eksoticirajo, se z njim borijo oz. odzivajo na sodobne spremembe oz. pričakovanja. V akademskem prostoru pa število razprav (s poudarkom na subjektivnih doživljanjih in vsakdanji ravni) na temo industrijskih delavk in delavcev ni bistveno narastlo. Iskanje odgovorov na vprašanje, zakaj je temu tako, pa je lahko (že) tema novega članka.

12Ljubljana^[kr.], februar 2015