1V monografiji Labirinti postsocializma:s ocialni spomin tekstilnih delavk in delavcev postavljam vprašanje, kako se z družbenopolitično spremembo oz. s spremembo referenčnih okvirov ljudi v Sloveniji^[kr.] po letu 1990 spreminja pogled delavk ter delavcev na socialistično preteklost in njihovo sedanje doživljanje delovnega ter širšega življenjskega okolja.

2Na prvi pogled bi lahko rekli, da pripovedovalci vrednotijo spremembe, ki so se zgodile, z vidika pozitivnosti ali negativnosti. Ljudje presojajo preteklost v sodobnih napetih in konfliktnih situacijah ter v spremenjenih razmerah, ko pretekle samoumevnosti, kot so npr. socialne pravice, stalna zaposlitev, stabilni prihodki, pokojnina, popolnoma brezplačno izobraževanje in zdravstvo, v sodobnosti prenehajo obstajati. Pa vendar ne gre toliko za ponovno vrednotenje sprememb kot za strategije, s katerimi ljudje v vsakdanjem življenju iščejo svoj položaj in svoje mesto v socialnem prostoru, ki se je spremenil.

3Socializem v takšnem pojmovanju ljudi, v spominu tistih, ki sem jih zajela v analizo, ni zgodba o preteklem političnem sistemu. Očitna depolitizacija spomina socialistične preteklosti se koncentrira na majhne dogodke, probleme in zadovoljstva. Večina ljudi pogreša te dobre, a slabe čase, ampak to ne pomeni politične identifikacije z nekdanjo Socialistično federativno Republiko Jugoslavijo^[kr.], saj je politika večini, predvsem pa delavcem, tuja. Tudi delavke in delavci o socializmu kot politični dobi ne govorijo. Kot je rekla nekdanja delavka Predilnice: Saj se prej ni nič vedelo [za politiko], zdaj se ve, ker je kar naprej v medijih. Politike nismo čutili, zanjo nismo vedeli. Mi smo vedeli za Tita, za ostale pa nismo, ni tako kot danes, ko se kar naprej v medijih govori o vseh. Medtem ko se upokojene uslužbenke, uslužbenci in nekdanji direktorji pogosto v pripovedih sklicujejo na pretekle politične organizacije, jih delavke ali delavci redkeje omenjajo.

4Poleg nekdanjih konkretnih političnih organizacijskih oblik in njihovih ideoloških konceptov (npr. sindikati ali delavski sveti) so idejo o družbenem kolektivu v socializmu utrjevale tudi neformalne družbene mreže ljudi in tovarna z organiziranim industrijskim delom, ideologijo dela in organiziranjem spomina. Socialističnega sistema ne obravnavam kot enotno časovno obdobje in upoštevam tudi generacijske razlike med ljudmi. Na generacije, ki so se zaposlovale v tovarni po drugi svetovni vojni, so namreč močno vplivali konec vojne in dogodki, ki so sledili prvim letom prenove. Zaradi odraščanja v drugačnem socialnem prostoru je njihov spomin precej drugačen od spomina mlajše generacije. Vendar kljub takšnim razlikam opozarjam na vlogo socialističnega diskurza o kolektivnem delavskem subjektu; delavka in delavec sta se prepoznala v vladajoči diskurzivni podobi in povojnem imaginariju.

5Čeprav se osredotočam predvsem na verbalno artikulirane pripovedi, vendar opozarjam na telesne in verbalno neartikulirane pomene. Prenos znanja v tovarni ne poteka prek govora; delavke in delavci se v proizvodnji učijo in priučijo z izkušnjami, njihovo delo ni verbalno artikulirano niti reflektirano, temveč poteka s telesnim posnemanjem in učenjem. Telesne izkušnje in zavest o življenju v skupnem prostoru so pomembne, saj (so)oblikujejo ključne družbene dimenzije. V analizi ugotavljam, kako pripovedovalci v skupnem komunikacijskem in performativnem prostoru oblikujejo svoje izkušnje in podobe preteklosti.

6Socialni spomin tekstilnih delavk in delavcev je fluiden in situacijski. O spominu v ednini lahko govorimo le relacijsko. Ljudje v specifičnih situacijah in relacijah oblikujejo konkretne podobe preteklosti, ki legitimirajo njihove sodobne položaje ter socialne vezi med njimi. Koncept socialnega spomina razlikujem od nacionalnega spomina, ki na osnovi skupnih vsakdanjih spominjanj razlaga dominantno zgodbo, kjer protislovja in napetosti poenoti koherentna zgodba. Socialni spomin ostaja protisloven. Redefinicija socialnega spomina je povezana z redefinicijo osebne in skupinske identifikacije in je fluidna ter situacijsko prilagodljiva.

7Socialni spomin tekstilnih delavk in delavcev poudarja notranji interes. To ni nostalgija za preteklim političnim režimom, temveč pogled nazaj, ki se oblikuje zaradi neujemanja vrednot in v povezavi z iskanjem pravice, ne pa zaradi kolektivnih nacionalnih ali drugačnih interesov. Spomin namreč lahko prevzema različne oblike in služi raznolikim namenom v socialnem prostoru. V interpretacijah pripovedovalcev se prelom med preteklostjo in sedanjostjo, njihov odnos do preteklosti spreminja, s čimer se preoblikuje tudi pripadnost različnim skupinam: delavski, proizvodni, predilniški, tovarniški, tekstilni industriji ali povsem drugim. Vendar sam prelom v pripovedih ne zajema le dramatičnih sprememb, saj ga ljudje doživljajo kot prelom zato, ker pričakujejo kontinuiteto. Po eni strani se spomin oblikuje v razliki do preteklega časa, po drugi pa je moč spomina v kontinuumu, ta pa si svoj obstoj zagotavlja s sodobno vsakdanjo prakso.

8V pripovedih so dogodki o preteklosti časovno neurejeni in mobilni, ljudje jih prestavljajo glede na situacije, v katere vstopajo, in položaje, s katerih govorijo. Relevantna je prav vloga oz. uporaba pripovedi o preteklosti v sodobnem času, saj se ob tem oblikuje kolektiviteta, ki opredeljuje svoje mesto v socialnem prostoru in času ter s svojo zgodbo o preteklosti zariše ločnico od drugih.

9Pripovedi o preteklosti se navezujejo na različne sodobne diskurze o delavstvu in spomine o tovarni in delu v preteklosti. Z redefinicijo pomenske konstrukcije dela se spreminja povezava med delom, delovnim mestom in širšo skupnostjo. Ljudje se sklicujejo na socialistično preteklost ob reinterpretaciji kapitalistične sodobnosti in utemeljevanju delavskih subjektivitet ali položaja podjetja.

10Tovarno obravnavam kot produkcijski in socialni prostor, kjer se z mobilizacijo in pogajanjem med različnimi interpretacijami preteklosti konstituirajo situacijsko oblikovane skupine. Spreminjanje prostorskih razmerij, do katerih prihaja z reorganizacijo dela oz. z uvajanjem novih strategij upravljanja podjetij in tehnik discipliniranja delavcev, pogajanja med državo, mednarodnimi organizacijami in podjetjem, med vodstvom in delavci in med samimi zaposlenimi v vodstvu, ustvarja napetosti in konstituira nove oblike spomina.

11Vsebinska razdelitev na poglavja ima torej specifični namen. V prvem delu soočam diskurze raznolikih akterjev o tekstilni industriji, težišče analize postavljam med historično in translokalno perspektivo. Soočanje raznolikih diskurzov o tekstilni industriji, tekstilni delavki, pomenu tovarniškega prostora in dela je pomembno, saj se ob tem vzpostavlja spomin na socialistično preteklost. V drugem delu se z analizo terenskega gradiva usmerjam na konkretne razlage različnih akterjev o spreminjanju socialističnega projekta v preoblikovano podjetje postsocializma in ugotavljam, kako se s postsocialističnimi redefinicijami dela soočajo v tovarni zaposleni posamezniki. Na podlagi takih analiz in pripovedi o preteklosti odkrivam, kako s konstrukcijo različnih oblik spomina prihaja do razmejevanja med ljudmi. Ob koncu drugega dela poudarjam, da je pri preučevanju socialnega spomina pomemben prav kontekst interdisciplinarnih analitičnih orodij, s katerim odkrivamo spreminjanje pomenov dela in tovarne v lokalnem in translokalnem prostoru, saj nam omogoča vpogled v pomensko konstrukcijo prostora in časa. V analitično perspektivo je torej treba zajeti preplet obeh ravni: tako materialni kot simbolni pomen dela, tovarne in spreminjanje teh pomenov.

12Z govorom o deindustrializaciji so delavci izginjali iz diskurza (trans)nacionalnih političnih in ekonomskih elit. V Sloveniji^[kr.] so mediji ter ekonomske in politične elite v ospredje postavili popolnoma druge akterje, kot so jih postavljali v socialističnem času. Tovarniški upravitelji v Predilnici spodbujajo spomin na preteklost z organiziranjem družinskega in predilniškega spomina v lokalnem prostoru. Vendar me je nekdanji direktor ob dnevu odprtih vrat opozoril, da danes tradicija ne pomeni več prav dosti. Na tem mestu prevzemam termin tradicije v ljudskem smislu, ki pomeni časovno kontinuiteto. V sodobnem času je, kot je ob koncu ogleda po Predilnici govoril nekdanji direktor vsem obiskovalcem, najpomembnejša prodaja, kako podjetje vstopa v globalni prostor, kakšne perspektive ima v konkurenčnem prostoru v prihodnosti. V sodobnih podjetjih se ukvarjajo predvsem s tem, kako prodati izdelek. Diskurz postindustrializma fizičnih delavcev skoraj ne omenja več, subjekt je postal anonimen.

13Takšni lokalni in translokalni, strokovni in nestrokovni diskurzi delujejo kot specifični kontekst pri oblikovanju različnih oblik spomina. O spominjanju in pozabljanju razmišljamo v dialektičnem razmerju in ni nujno, da so razlogi za pozabo ali molk ljudi le v represiji ali travmi; lahko gre tudi za spremembo diskurzivnega prostora, do katere prihaja z govorom o deindustrializaciji ali postsocialistični tranziciji.

14Proces reinterpretacije preteklega in sodobnega dogajanja je v nekdanjih socialističnih deželah postavljen tudi v translokalni prostor. Z neprestanim razločevanjem med vzhodnim in zahodnim načinom življenja analize postsocializma implicitno reproducirajo že oblikovano distinkcijo. Ko avtorji razlage utemeljujejo v drugačnosti, jo dejansko sami (so)ustvarjajo in s tem sodelujejo v konstrukciji socialistično Drugega. Pri tem ostaja problematično tudi preučevanje postsocializma, saj je spomin na socializem konstitutivno vpisan v sam akademski prostor na prav poseben način in prav ta način bo tudi v nadaljevanju treba podrobneje reflektirati. Še preden se sprašujemo o tem, s katerim terminom bomo nadomestili študije postsocializma, bomo morali kritičneje pogledati v samo konstitucijo takšnih raziskav.

15Vendar pa je relevantno, da z analizami vsakdanjih strategij, s soočanjem mikro- in makronivojev opozarjamo na to, da diskurza deindustrializacije in ekonomskega ali političnega razvoja ne ločimo od postsocializma.

16Ob ekonomskih, političnih in družbenih spremembah se preteklost artikulira v nekaterih pomembnih dejanjih: družinskem življenju, ritualiziranih delovnih postopkih, se pravi v vsakodnevnih telesnih gibih v tovarni, socialnih odnosih, obnašanju ljudi v vsakdanjem življenju in neformalnih normah. Socialni spomin zato obravnavam kot pomemben prostor, kjer se (pre)oblikujejo delavske subjektivitete postsocialistične dobe.

17Delavcem tekstilne industrije je skupen občutek zavrženosti pozicije delavca, pa vendar jih je prav njihova želja, da ne bi bili zavrženi, vodila k spominskemu obujanju zgodovinskega pomena svojega mesta v tovarni. Na takšne procese vsekakor zelo vplivajo globalni konflikti, gospodarske politike znotraj EU^[kr.] in strateški dogovori s Kitajsko^[kr.] ali ZDA^[kr.]. Pri tem je torej pomembno pogledati, kaj ljudem to, kar govorijo in čutijo, pomeni v sodobnem življenju, kaj ljudje delajo s preteklimi predstavami. Po drugi strani upokojeni in še zaposleni nočejo izničiti svoje preteklosti, svojih biografij in iščejo kontinuiteto v svojih življenjih, tudi v socializmu. Kljub sodobni kritiki in sodbi socializma kot napake mogočnega projekta ljudje tega dela preteklosti ne zavračajo, saj je del njihove preteklosti in hkrati strategija, s katero si lahko zagotovijo pozicijo in konstituirajo svoj jaz v sodobnem svetu.