2. Reprezentiranje tekstilne industrije v socializmu in postsocializmu

2.1. Tiho umiranje

Pred dnevi se mi je ob prebiranju časopisa oko mimogrede ustavilo na naslovu 'Stečaj' … saj ni važno ime, šlo je za neko tekstilno podjetje in v oči mi je padlo, ker je v zadnjih letih takšen naslov moč prebrati kar pogosto. V teh zadnjih letih, ko se na glas, z mnogimi analizami in dokazovanji, s političnim in drugačnim dogovarjanjem rešujejo zdaj Litostroj, zdaj železarne, zdaj TAM in podobni orjaki, na Slovenskem[kr.] tiho, toda naglo – nekateri bi morda rekli učinkovito – umira tekstilna industrija.(Marija Cigal, Tiho umiranje, Dnevnik, 23. 11. 1995, str. 2.)

1Prispevek z naslovom Tiho umiranje, objavljen v Dnevniku leta 1995, izpostavlja dve ključni temi, s katerima se ukvarjam v pričujočem poglavju. Prvo temo napoveduje umiranje, ki predstavlja konec pretekle dobe in hkrati konec industrije, drugo pa prvi del naslova. Avtorica prispevka Marija Cigal[os.] namreč zapiše, da tekstilna industrija umira tiho, v nasprotju s težko industrijo, kjer se problemi rešujejo naglas. Morebiti zato, nadaljuje ker je težka industrija, čeprav jo vsi kolnejo kot ostanek socialističnih časov, v naših glavah še vedno edini pravi model industrije in je psihološka teža tudi nevede in nehote večja? Morebiti zato, ker so tam zaposleni moški, v tekstilu pa je večina žensk, ki so potrpežljive, ki tiho garajo, ki pristajajo na nečloveško nizke plače in ki so tiho celo, kadar tovarno zaprejo in jih brez nadomestil pošljejo za štedilnik – ne da bi jim seveda zajamčili, da bo tudi kaj za v lonec … 8

2Razmišljanje Marije Cigal[os.] opozarja na pomensko konstrukcijo tekstilne industrije. Historična in kulturna konstrukcija sta vpeti v hierarhično organizirana razmerja moči in politike. Reprezentacije tekstilne industrije so po eni strani sestavni del oblikovanja industrijske podobe, po drugi pa konstruiranja spolnih razmerij in ideologij in se navezujejo na govorice o lahki v nasprotju s težko industrijo in v govorico o ženski v nasprotju z moško industrijo.

3V poglavju me zanima, kako različni mediji (dnevno, tedensko časopisje in filmsko gradivo), zgodovinopisje in ekonomska politika predstavljajo tekstilno industrijo. Predstave o tekstilni industriji nikakor niso nevtralne, vprašanje pa je, ali so sodobni portreti produkt položaja tekstilnih tovarn in sprememb po letu 1991 ali – in v kakšni meri – pa so del preteklosti. Reprezentacije niso le podobe, temveč prinašajo niz družbenih predstav in pogledov, razkrivajo mrežo socialnih odnosov ter identitetnih podob in se oblikujejo izven pravil objektivnega ali resničnega, čeprav se kažejo kot naravne, samoumevne, nespremenljive in dokončne. Namen poglavja ni v kronološkem popisovanju zgodovine tekstilne industrije, temveč v soočanju javnih diskurzov različnih akterjev: medijev, zgodovinopisja, političnih ali ekonomskih elit, sindikalistk in sindikalistov ter tekstilk oz. tekstilcev.

4Ko sem začela pisati to poglavje, so me zanimale predvsem pretekle reprezentacije tekstilne industrije in presenečena sem bila, ko sem ugotavljala, kako so bili nekateri tekstilci in novinarji kritični do gospodarske politike in vlade že v preteklem socialističnem režimu. V času pisanja se je Slovenija[kr.] pridružila članicam Evropske unije[kr.] in vse bolj sem ugotavljala, kako pomembna je umeščenost slovenske tekstilne industrije v evropski gospodarski trg in svetovne tokove, kar je mojo pozornost preusmerjalo s področja zgodovine na področje ekonomije. Analiza različnih teženj ekonomskih sodobnih strategij v Sloveniji[kr.] kaže tudi na specifične odnose političnih in ekonomskih elit do preteklosti.

5Kljub protislovjem in dvoumjem medijskega diskurza o tekstilni industriji v času od druge svetovne vojne do danes, o čemer bom spregovorila v nadaljevanju, je nesporno, da so se v tekstilni industriji v povojnih letih zaposlovali ljudje v vedno večjem številu, predvsem ženske. Leta 1952 je tekstilna industrija v Sloveniji [kr.]zaposlovala 25945 ljudi in proizvodnja se je večinoma povečevala z novimi zaposlitvami. Pred osamosvojitvijo leta 1990 je bilo v tekstilni industriji 69454 ljudi. Po letu 1991 pa so številne tovarne končale v stečaju in število zaposlenih se je drastično zmanjšalo. Leta 2005 je bilo v tekstilni industriji zaposlenih 28395, leta 2012 pa 12325 ljudi.9

Število zaposlenih v tekstilni industriji (statistike so vzete iz statističnih letopisov Statističnega urada Republike Slovenije, Ljubljana).
1952196519751985199019952000200520092012
2594546279636536598269454488253937928395171661232510

6Tekstilna industrija je kot pionirka na področju industrializacije tudi v slovenskem prostoru odigrala pomembno vlogo že v 19. stoletju, čeprav lahko o njenem intenzivnejšem razvoju govorimo v času med obema vojnama. Z odpiranjem novih tržišč in elektrifikacijo se je po letu 1918 pospešeno razvijala predvsem tekstilna industrija. Po statističnem pregledu je bilo pred prvo svetovno vojno v slovenskih deželah Avstro-Ogrske[kr.] enajst tekstilnih obratov.11 Med obema vojnama se je število povečalo za devetdeset novih tekstilnih podjetij (Kresal 1961: 47).

7Po drugi vojni je imela industrializacija v socialističnih modernizacijskih predstavah osrednje mesto.12 Prioriteto so imele industrijske panoge, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke ali proizvajalna in prometna sredstva. Jugoslavija[kr.] naj bi se z razvijanjem težke industrije pretvorila v močno državo in tako postala popolnoma samostojna ter neodvisna od svetovnega kapitalizma (Prinčič 1992: 36). Temelji gospodarske moči so bili torej v razvoju težke industrije, zato tekstilna industrija ni bila med privilegiranimi panogami. Vendar se vodstvu ni zdela nepomembna, saj jo je obravnavalo kot podjetje splošno ali obče državnega pomena. Z ukazom prezidija Ljudske skupščine FRJ julija 1946 je bila namreč industrija razdeljena na zvezno in republiško; na industrijo splošno državnega ali zveznega pomena ter na industrijo republiškega in lokalnega pomena. Za tekstilno industrijo so gospodarstveniki sprva mislili, da bo prišla pod okrilje republike, vendar je bila obravnavana kot podjetje splošno ali obče državnega pomena (Prinčič 1992: 40).

8Pomen industrije pri gradnji socializma so utemeljevali ideologi in politiki. Vodilni med njimi Boris Kidrič[os.] je v javnosti pogosto zagotavljal, da se brez industrije socializem ne bi mogel zgraditi in da bi bile brez industrije politične pridobitve iz vojne kmalu ogrožene. Odločilno vlogo pri reorganizaciji gospodarstva je imela komunistična partija. Poudarjala je zraščanje partijskih in gospodarskih organov. Kar je pomenilo tudi imenovanje novih gospodarskih funkcionarjev. Na prvem mestu je bila za kandidaturo pomembna njihova politična zanesljivost (Prinčič 1992: 40).

9Obdobje 1945-1991, ki je v slovensko zgodovinopisje vpisano kot socializem, nikakor ni enotna doba. Značilnost prve dobe po drugi svetovni vojni – administrativnega socializma – je v močni politični in gospodarski centralizaciji oz. birokratizaciji, načrtno vodenem gospodarstvu, ki je bil do informbiroja leta 1948 pod močnim vplivom Sovjetske zveze[kr.]. Leta 1950 razglašena politika delavskega samoupravljanja (ustavni zakon leta 1953) je ukinjala po sovjetskem zgledu prevzete organizacijske oblike, decentralizirala državno upravo, za temelj jugoslovanske ureditve proglasila družbeno lastnino in samoupravljanje ter z ustavnim zakonom leta 1953 v definiciji državne ureditve prvič omenjala pojem socializem13 (Režek 2005: 950). Po takšni ideji naj bi vodstvo in upravljanje tovarn prevzeli delavci z delavskimi sveti. Vladajoča komunistična stranka se je kljub sprejetim deklaracijam in stališčem spreminjala zelo počasi, še naprej je delovala izrazito hierarhično in avtoritarno. Takšna politična sprememba pa je potrdila ločitev od sovjetskega režima in pokazala, da v jugoslovanski družbi, počasi in previdno, potekajo procesi demokratizacije (Bilandžič 1980, Pirjevec 1995). V osemdesetih letih je Jugoslavija[kr.] tonila v ekonomsko, politično in splošno krizo. Z organiziranjem opozicije v drugi polovici osemdesetih let so se odpirale možnosti tudi za drugačne oblike razvoja. Zveza komunistov Slovenije[kr.] je leta 1990 na prvih večstrankarskih volitvah izgubila oblast.

2.2. Napredek, plan, partija

To je samo nekaj imen izmed 100 in 100 junakov dela – udarnikov, ki so si ta častni naziv zaslužili s posebno požrtvovalnostjo in vnemo, bili prvi med prvimi v tekmovalnem poletu za obnovo in izgraditev našega gospodarstva. Naj ostanejo nam vsem tudi v naprej velik svetal zgled delovne prizadevnosti v nadaljnji graditvi domovine.14

1Parole socialističnega dela, kar je dejansko v socializmu pomenilo fizično delo v industriji, so bile polne militantnih tropov (predvsem ob koncu štiridesetih in v petdesetih letih). Boj proti sovražniku je v povojnem času zamenjal boj za večjo produkcijo. Klici po boju za napredek so se pojavljali vzporedno s klici po boju proti reakciji in vse, kar ni bilo politično korektno, je bilo označeno za reakcijo. Delavci so morali vsak dan premagovati tehnologijo in sami sebe. Zmaga je bila definirana v številkah.

2Dejanska količinska vrednost je bila sekundarnega pomena v primerjavi s simbolnim pomenom številk, ki so bile ponavadi podkrepljene s primernimi komentarji in pogosto tudi klicaji. Šokantne številke naj bi impresionirale javnost, pomembnejši od dejanskih številk pa je bil njihov metaforični pomen, ki je bil je sestavni del politične propagande in je ponazarjal socialistični napredek. Takšno medijsko propagiranje je bilo koristno tudi zaradi same narave številk, ki je omogočala preplet abstraktnega s konkretnim in merljivim (Glowinski 1990: 24, po Golonka Czaajkowska 2004: 243).

3Časopisje je pisalo o delovnih zmagah predvsem na začetku leta, ko so bili oblikovani novi načrti in so se ocenjevale pretekle zmage. Takšna priložnost je bil tudi 1. maj – praznik dela. Vsako leto se je tako ob določenem času dokazovala visoka in uspešna produkcija s šokantnimi številkami, v milijonih in milijardah.

4Prva leta po vojni je bilo močno razširjeno prostovoljno ter prisilno brezplačno delo. V letih 1948 in 1949 je vodstvo KPJ sprejelo novo koncepcijo družbenega razvoja države. Ta je temeljila na novi vlogi KPJ in delavskega razreda v procesu socialistične preobrazbe jugoslovanske družbe ter na priznavanju in postopnem uvajanju načel blagovnega gospodarstva. Po letu 1950 je postopoma prihajalo do decentralizacije in debirokratizacije (Prinčič 1992: 108).

5Ob koncu petdesetih let so se ideološko obarvani prispevki o udarniških zmagah in zmagah delovnih kolektivov začeli umikati diskurzu o tehnološki modernizaciji. Kljub temu, da je bila pri tem mišljena tehnološka modernizacija v socialističnem duhu, pa so tekstilci, ko so govorili o tehnološkem razvoju, svoje poglede v medijih vedno pogosteje obračali na zahodne države in so razvoj tekstilne industrije na domačih tleh neprestano primerjali s tekstilno industrijo v ZDA[kr.], Franciji[kr.] ali zahodni Nemčiji[kr.].

6V dnevnem in mesečnem časopisju se je v šestdesetih pričela oblikovati protislovna in dvoumna podoba tekstilne industrije. Pisci prispevkov so jo opisovali kot uspešno, produktivno, a hkrati tudi zaostalo in delovno intenzivno panogo. Temeljni označevalci takšnega prikazovanja so bili produktivnost, zaostalost, razvitost in smotrnost, ki so bili vključeni v diskurz o tehnološki modernizaciji po komunističnem scenariju in so se prepletali s ključnimi političnimi parolami Napredek, Plan in Partija.

7Produktivnost je tudi v sodobnem času našega pisanja ena temeljnih parol vendar je v sodobnem razumevanju plod drugačne interpretacije modernizacije. Pri planiranem gospodarstvu v socializmu je delovna produktivnost temeljna kategorija, ki je imela hkrati tudi moralni pomen. Povečanje produktivnosti je bilo označeno kot politično dejanje, kot prispevek delavcev k blaginji socialistične družbe. V sodobnem času pa je pomemben njihov finančni prispevek, ki ga z delom opravijo za podjetje (Müller 2004: 150).

8Še pred nekaj leti je bilo po svetu in tudi pri nas dokaj razširjeno mnenje, da tekstilna industrija v razvitejših državah nima razvojnih perspektiv in da bo postala domena razvijajočih se območij sveta, kjer so surovine in cenena delovna sila. 15 Ti uvodni stavki so bili zapisani leta 1968 v Gospodarskem vestniku na začetku pogovora z direktorjem Tekstilnega inštituta Maribor[kr.], Jožo Kolaričem[os.]. Direktor ni bil edini, ki je zagotavljal, da so zmotne predstave o neperspektivnosti nadaljnjega razvoja tekstilne industrije pravzaprav pomenile nepoznavanje (njenega) tehničnega razvoja. Modernizacijo produkcije, ki je utemeljevala sodobno industrijo, je definiral tehnični razvoj. Poleg avtomatizirane in po zaposlenosti manj zahtevne industrije (ki ostaja tudi v sodobnem medijskem diskurzu najpogostejši označevalec sodobne in moderne industrije) so prispevki v socializmu – sicer redkeje – a vendar; opozarjali na pomen izobraženih strokovnjakov. V minulih letih smo verjetno vlagali preveč v sodobne stroje, premalo pa v ljudi, je ugotavljal direktor Angore leta 197016 in opozarjal na bolj sistematično štipendiranje ter potrebo po uvajanju dopolnilnih tečajev v podjetjih. S klici po pravnikih, ekonomskih tehnikih in po tehničnih inženirjih se je v začetku sedemdesetih let reprezentacija tekstilne industrije razširila; ni bila več le institucija tehničnih operacij in tehničnega znanja, temveč je zahtevala tudi pravne in ekonomske strokovnjake (ter ne le politično preverjenih ljudi). Od devetdesetih let do danes se v javnem prostoru ne govori več o tehničnih inženirjih temveč o podjetnikih.

9Retorika prepričevanja nas – sodobne bralce preteklega časopisja – opozarja na pretekla diskurzivna protislovja, po drugi strani pa podobo, ki jo tekstilci in pisci prispevkov skušajo kritizirati, (re)producira. Enako je tudi s predstavitvijo tekstilne industrije kot delovno intenzivne panoge. Po eni strani prispevki v časopisju s statističnimi podatki slikajo in dokazujejo pomembnost tekstilne industrije. Z navajanjem števila zaposlenih pisci prispevkov, tekstilci17 ali politiki večkrat povedo, da je tekstilna industrija po številu zaposlenih v Sloveniji[kr.] na drugem mestu. Rast tovarn oz. industrije torej zagotavlja rast števila zaposlenih, kar kaže na pomembno vlogo tekstilne industrije. Po drugi strani pa medijski diskurz o širjenju tekstilnih tovarn s slikanjem tekstilne industrije kot delovno intenzivne panoge oz. reševalke socialnih konfliktov implicitno reproducira ideje o zaostalosti: Še vedno nekateri mislijo, da je tekstilna industrija nekakšno nujno zlo in proti vsem načelom sodobne organizacije dela primerna predvsem kot ventil za reševanje socialnih problemov. Tem ljudem je treba povedati, da je sodobna tekstilna industrija s tehničnega, tehnološkega in sociološkega vidika popolnoma enakovredna najboljšim industrijam drugih vej. 18 Tako je razmišljal že omenjeni direktor Tekstilnega inštituta v Mariboru[kr.] v intervjuju leta 1976. Pisec prispevka, ki je direktorja intervjuval, pa je nadaljeval kritiko družbeno-političnih organizacij. Kot je zapisal, so organizacije namenile socialnim vprašanjem premalo pozornosti in so tako z najmanjšimi investicijami reševale socialna vprašanja na svojih področjih, razen tega pa jim je delovno intenzivna dejavnost tekstilne industrije ponujala večja sredstva kot druge industrijske panoge. Govor o delovni intenzivnosti je tako v prispevkih uporabljena za različne namene.

10Kritika pisca v prispevku V tekmi s časom leta 1976 je v primerjavi s preteklimi prispevki že bolj eksplicitno usmerjena proti ekspanzivni gospodarski politiki. Po vojni potrebna, a kasneje tudi napaka družbeno planskih skupnosti, je po mnenju pisca tekstilna industrija z ustanavljanjem številnih tovarn služila reševanju socialnih vprašanj.

11Gospodarska politika se je v petdesetih letih z enostranskega pospeševanja težke industrije usmerila k pospeševanju drugih industrij, ob tem pa so pristojna ministrstva poskušala oblikovati drugačen sistem plač. Togi sistem administrativno določenih plač so delno opustili že konec štiridesetih let, nato pa so si z različnimi predpisi prizadevali zagotoviti večjo storilnost z razdeljevanjem delnega dobička podjetij. Od leta 1954 so plače in zaslužki predvsem nominalno rasli, kar je bila tudi posledica hitrejšega gospodarskega razvoja (Vodopivec 2006: 353). Voditelji so leta 1961 sprejeli majhno reformo, ki je bila namenjena ureditvi notranjega trga in je dodelila večje pristojnosti podjetjem pri razdelitvi dohodka. Sredi petdesetih let so se statistični kazalci skoraj v vseh gospodarskih panogah usmerili navzgor, čeprav je bila proizvodnja marsikje še naprej zelo ekstenzivna, njen vzpon pa v prvi vrsti rezultat tujih posojil in jugoslovanskega zadolževanja na Zahodu. Po naftni krizi v sedemdesetih letih je bilo posojil iz tujine v Jugoslaviji [kr.]vedno več, po osemdesetih pa se je pričela splošno ugodna ekonomska podoba rušiti (Borak 2002).

12Z gospodarsko reformo leta 1965 je na sceno že stopala nova, mlajša partijska elita, ki je več pozornosti namenila oblikam organiziranosti proizvodnje, menjave in delitve. V teh letih so se ostreje zarisali pogledi posameznih republik na nadaljnji gospodarski razvoj in začelo je prihajati do ostrejših trenj med političnimi strujami. Tudi v partiji vsi voditelji niso bili enotni glede nadaljnjega razvoja in usmeritve gospodarstva. Spopadi med centralisti in bolj demokratično usmerjenimi politiki, ki so se zavzemali za večjo samostojnost republik na gospodarskem, političnem in kulturnem področju, so se v petdesetih letih kljub formalnim spremembam (samoupravljanje, gospodarska reforma, nova ustava) nadaljevali in ohranjali tudi v kasnejših razpravah in dilemah (Prinčič 1999: 278).

13Slovensko[kr.] gospodarstvo je v letih med 1957 in 1962 naredilo pomemben razvojni skok, ugodne razmere so se odražale v boljši preskrbi trga z dobrinami in rasti življenjskega standarda (Vodopivec 2006: 370).19 Gospodarsko pa je Sloveniji[kr.] pomagal tudi črni fond pri slovenskih podjetjih v tujini. Slovenija[kr.] je sicer ustvarjala vtis enovite dežele, vendar so tudi v Sloveniji[kr.] prevladale medregionalne razlike (Lazarević 2002: 86). Razlike so se povečale predvsem po šestdesetih letih; kar tri četrtine slovenskih občin je za financiranje stroškov »družbenih dejavnosti« pridobivalo republiške dotacije (Prinčič 1999: 276). Takšne razlike so posledično zaostrovale odnose med posameznimi občinami.

14Nesorazmerje med uvozom in izvozom, problematična investicijska politika, s katero so upravljale politične elite in vodilni, je tudi v kasnejših letih vodila do konfliktov med Ljubljano[kr.] in Beogradom[kr.] (Vodopivec 2006: 363–421). Dnevno, mesečno časopisje in filmski prispevki so v socialistični republiki Sloveniji [kr.]obravnavali predvsem tekstilno industrijo slovenskega prostora. Ob koncu štiridesetih in začetek petdesetih let so se mediji s predstavitvijo delavskih zmag obračali tudi na druge jugoslovanske republike, v sedemdesetih letih pa so o jugoslovanskih republikah poročali predvsem ob kritiki proti odvajanju sredstev nerazvitim. Takšne kritike so spremljale in podpirale primerjalne statistike o položaju slovenske tekstilne industrije v jugoslovanskem prostoru.

15Po letu 1955 je v Sloveniji [kr.]nezadovoljstvo zaradi podpiranja nerazvitih dobivalo ostrejše poteze in oblike. Diskurz o razvitih in nerazvitih področjih jugoslovanskega prostora je diktirala gospodarska politika. Kot že rečeno, je bila tekstilna industrija leta 1946 vključena v industrijo zveznega pomena. Kar je v praksi pomenilo, da so zvezne direkcije iz Beograda[kr.] določale delovanje tekstilne industrije v republikah po centralističnem principu.

16Po koncu vojne je veljalo splošno prepričanje, da je bila Slovenija[kr.] – že tako gospodarsko najrazvitejši del države – v vojni najmanj prizadeta (Prinčič 1992: 29). Federalni center je zahteval, da je Slovenija[kr.] denarna, materialna in druga sredstva, npr. strokovnjake, namenila v druge predele Jugoslavije[kr.]. Reorganizirana gospodarska politika je gledala na državo Jugoslavijo[kr.] kot na celoto; razviti so po takšni logiki dajali nerazvitim.

17Kritika proti različnim merilom za razvite in nerazvite se je neprestano prepletala s kritičnim odnosom tekstilcev v jugoslovanskem prostoru do centralistične gospodarske politike. V tem primeru so tekstilci kljub razlikam med republikami nastopili s podobnimi stališči in so od vlade zahtevali spremembe. Za tekstilno industrijo je bil najbolj težaven in problematičen zunanjetrgovinski sistem, dvigovanje uvoznih cen, kreditov, carinskih dajatev ter administrativnih ukrepov, ki so upočasnili ali celo onemogočali poslovanje v praksi. Direktor Mure je v pogovoru na okrogli mizi, ki ga je leta 1981 objavilo Delo, kritično opozarjal na birokratske ovire, ki se oteževale poslovanje: Slabo je, da se zdimo kupcem nesolidni. Blago nam včasih leži na carini po nekaj mesecev ali celo leto. 20 Nastopi tekstilnih strokovnjakov in direktorjev tekstilnih tovarn v medijih so postajali v kritiki gospodarske oz. ekonomske politike sčasoma odločnejši.

18Neusklajenost proizvodnje in trgovine se je začela umirjati v šestdesetih letih. Upravitelji tekstilne industrije so se neprestano lovili med pomanjkanjem in naraščanjem zalog, pomanjkanjem surovin in prodajo izdelkov. Kljub zmanjšani politični pozornosti težki industriji ob koncu petdesetih let je v praksi težka industrija pridobivala tudi pri dodeljevanju sredstev za razvoj strojne opreme in nabave surovin. Pomanjkanja in izrabe strojne opreme so v tekstilni industriji reševali z večjim številom ljudi.

19Ekonomist Janos Kornai[os.] je opozarjal, da je šlo pri državnem socializmu poleg planirane ekonomije tudi za ekonomijo pomanjkanja, kjer je prihajalo do hierarhičnega pogajanja med administrativno politiko in podjetjem (Kornai 1980; po Verdery 1991: 422). Takšna analitična perspektiva postavi socialistično državo v šibkejšo pozicijo, tovarno in državo pa postavlja v razmerje odvisnosti (Verdery 1991: 426).21 Kljub temu da moramo biti previdni pri primerjavah jugoslovanskega samoupravnega socializma z državnim socializmom držav nekdanjega vzhodnega bloka, je (tudi v našem primeru) relevantno upoštevati pogajanja, do katerih je prihajalo v vsakdanjem življenju zaradi ekonomije pomanjkanja. Kot že rečeno, je bilo delovanje podjetij zaradi carinskih omejitev, davčne politike, deviznega sistema zelo omejeno. Administrativna politika je bila še vedno tista, ki je kot partijsko oblastno orodje prevzemala podjetniško funkcijo. Ekonomski analitiki in zgodovinarji ugotavljajo, da je socialistično gospodarstvo v Sloveniji[kr.] funkcioniralo zaradi samostojnejše interne politike podjetij, ki so jo kljub splošnim deklaracijam na tiho podpirali nekateri občinski in republiški oblastniki. Težave v gospodarstvu so reševali s prerazdeljevanjem vrednosti, s posojili, dolgove pa je pobirala inflacija. Po takratni jugoslovanski metodologiji je bila storilnost izražena z razmerjem med številom zaposlene delovne sile in fizičnim obsegom proizvodnje. Število zaposlenih je podjetju prineslo prispevke, na vsak osebni dohodek so dobili prispevke v svoje proračune. Če je podjetje moralo v stečaj, se je položaj zaposlenih večinoma popravil, saj so oblastniki iz propadlega podjetja ustanovili novo ter mu odobrili sredstva ali posojila (Prinčič 1999: 81–82). Po drugi strani so podjetja po svoje iskala praznine v predpisih in na takšne načine (sama) ustvarjala pol skrite rezerve (Makarovič 1995: 305).

20Nekdanji direktor Predilnice je v pogovoru večkrat izpostavil, kako je partijska politika diktirala razvoj gospodarstva:

To so bile kvote za celo jugoslovansko tekstilno industrijo, določene so bile za uvoz konvertibilnih surovin. Ta delitev je bila tudi že takrat v Jugoslaviji[kr.] sporna. Čeprav ni bilo ne vem kakšnih sporov, je pa bilo birokratsko določeno, koliko, kje boš dobil in na kakšen način. Zato sem jaz videl, da je nujno, da se vključim tudi v te tokove politike. Takrat se je strahotno razvijala tekstilna industrija v Jugoslaviji[kr.]. S tem so tudi direktorji prevzeli svojo močno pozicijo.

21Nekdanji direktor ni neposredno govoril o partiji, temveč o politiki ali pa je uporabil neosebne obliko, je bilo določeno. Predstavitev tekstilne industrije pa je v njegovem pripovedovanju prožnejša in ni dokončno opredeljena s politiko. Ravno pogovori z nekdanjimi direktorji kažejo, da notranje načrtovanje in usmerjanje proizvodnje kljub sistemskemu določanju in diktatu gospodarske politike ni bilo pasivno in da je na ravni vsakdanjega življenja prihajalo do različnih pogajanj.

Del deviz smo dobili na razpolago, jih je dala država. Drugič pa smo jih morali ustvariti z izvozom.22 In ustvarili smo jih tudi preko naših kupcev, ki so prodajali blago tudi v izvoz. Oni so nam bili primorani za vsak kilogram toliko pa toliko plačati tudi v devizah. Potem smo mi ta devizna sredstva dobili na svojem računu. Te devize, ki so bile takrat neke vrste šverc, smo prodajali po trideset, štirideset procentov, več kot so bile normalno vredne. Če je bil dolar na primer ena, smo mi dolar prodajali po ena pa pol, pa smo dobili sorazmerno velik zaslužek. Obvladali smo, obvladali smo to državno administracijo, pa čeprav je bila zapletena, pa težka in se je izplačalo. Zato sem bil jaz najmanj enkrat na teden v Beogradu[kr.], če ne dvakrat.Intervju, Litija[kr.], avgust 2004.

22Strateško iskanje rešitev nekdanji direktor v pogovoru označi za obvladovanje državne administracije, neke vrste šverc. Kot povedo tudi nekateri drugi upokojeni direktorji v Sloveniji in podobno kažejo primeri raziskav drugih komunističnih državah, je politična funkcija oz. politična dejavnost direktorju pri takšnem delovanju koristila (prim. Verdery 1996: 22; po Dunn 2004: 15).

23Jugoslovansko[kr.] gospodarstvo je nekdanji direktor tekstilne tovarne primerjal z Evropsko unijo[kr.]. Prav spomin na pretekle izkušnje v socialistični Jugoslaviji[kr.], različne strategije upravljanja in vodenja posameznih podjetij naj bi odigral pomembno vlogo pri prihodnjem gospodarskem položaju podjetij in slovenske države v odnosu do EU[kr.]:

Seveda je pa omejitev bila, ker so bile določene stvari določene. Ravno tako kot zdaj, kmetijstvo subvencijo dobiva od Evropske unije[kr.], pa kmetje mlečni dinar, zeleni dinar. Tisti, ki zna, je sposoben to dobiti. Tudi včasih jugoslovanska zvezna vlada ni spreminjala kvote, da bi na primer zdaj enemu kar več dala. Si se moral kar od tistega, kar je bilo določeno, orientirati, pa si sam najti svoja pota.

24Tudi njegov naslednik je v intervjuju leta 1994 izrazil prepričanje, da jim je v vodstvu pretekla izkušnja Jugoslavije[kr.] prišla prav: V šoli nekdanjega jugoslovanskega trga, ki se je zlomil, smo se dobro naučili, da je treba staviti na več konjev. 23

25Z gospodarsko krizo ob koncu šestdesetih je padel slovenski delež v skupnem jugoslovanskem družbenem proizvodu, povečala se je brezposelnost, nekatera podjetja so končala v stečaju, druga so se poskušala rešiti s pomočjo političnih botrov in z združevanjem. V sedemdesetih letih so se z gospodarsko nestabilnostjo, proletarizacijo, doseljevanjem nekvalificirane delovne sile iz (gospodarsko) manj razvitih republik Jugoslavije[kr.] povečevale socialne razlike in standard ljudi, ki niso imeli dohodka sive ekonomije, je padal (Vodopivec 2006: 372–380). Med političnimi napetostmi je prihajalo do občasnih umirjanj z možnostjo po svobodnejšem manevriranju vodstva podjetij, vendar so bile ideje preveč ambiciozne in jugoslovansko gospodarstvo se je v praksi odmikalo od idej tržnega socializma.

26Z ustavnimi dopolnili leta 1971, leta 1972 in z zakonom o zadružnem delu leta 1976 je Jugoslavija[kr.] uvedla zapleteno in neučinkovito družbeno gospodarsko ureditev. Podjetja so se upirala poskusom nasilnega združevanja specializiranih podjetij po sovjetskem zgledu (Čepič 2005: 1100). Ideologi so t. i. svobodno združeno delo tozdov utemeljevali v solidarnostni odgovornosti in ne profitnem motivu. Tudi dogovorna ekonomija ni dokončno odprla prostora tržnim iniciativam, temeljila je namreč na družbenem dogovarjanju in ne na tržnih mehanizmih.

27V gospodarskih reformah v osemdesetih se je govorilo o pluralizmu, lastninskih oblikah, reformah podjetja, razvoju podjetništva, uveljavljanju trga kapitala in delovne sile ter razvoju tržne konkurence. Vendar je tudi zakon o podjetjih leta 1988 podobnejši programom političnih dokumentov Zveze komunistov kot operativni podjetniški zakonodaji. Podjetje je bilo po tem zakonu v veliki meri prepuščeno lastnemu iskanju rešitev, pri tem pa so bile podjetniške pobude omejene in podkrepljene s političnimi blokadami. Samoupravna podjetja niso razpolagala s trajnimi sredstvi, ker ni bilo pravega lastnika, ki bi varoval upnike, na koncu pa se je vedno vpletla država, saj so bila samoupravna podjetja dejansko državna (Kovač 1990: 144).

28Procesa privatizacije in ekonomskega rekonstruiranja sta se začela v osemdesetih letih. Po Zakonu o podjetjih iz leta 1988 so morala podjetja spremeniti svojo strukturo, iz podjetij v družbeni lasti so se spreminjala v delniške družbe z družbenim kapitalom, razdeljenim v delnice. Z organizacijskimi spremembami so bili ukinjeni delavski sveti, namesto njih pa ustanovljeni upravni odbori, ki so jih sestavljali podjetniki in vodje podjetij. To je pomenilo, da so podjetniki v odločanju postajali avtonomni in brez nadzora. Federalna privatizacijska zakonodaja, znana kot Markovićev[os.] zakon, je v Sloveniji[kr.] veljala do leta 1992 – z amandmaji leta 1990 – in zaposlenim omogočala odkup podjetja z ugodnostmi (do 70 % popusta in obročno odplačevanje do deset let).

29V začetku je privatizacija potekala nenadzorovano in govorilo se je o divji privatizaciji. Predlagani so bili različni modeli privatizacije, leta 1992 pa je bil sprejet Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zakon o lastninjenju iz leta 1992 je bil označen kot kompromis med zagovorniki stališča, naj bodo novi lastniki zaposleni in menedžment, ter med privrženci gledanja, naj se lastninjenje širše odpre zainteresiranim in tako zagotovi moč novih političnih elit (Kanjuo 1999: 89).24 Ministrstvo za ekonomske odnose je leta 1994 z raziskavo javnega mnenja odkrivalo dvotretjinsko podporo za notranji odkup podjetij, ki je bila najpogostejša metoda lastninjenja.

30Ob branju časopisja socialistične preteklosti se soočimo s požrtvovalnimi in žilavimi tekstilci. Novinarji so z nekakšnim občudovanjem poudarjali t. i. lastne vložke tovarn, kar je pomenilo, da so pomanjkanje in iztrošenost strojev reševali delavci oz. da so v podjetju takšna vprašanja reševali z visokim številom zaposlenih: tekstilci, ki niso bili v povojnem razvoju deležni kakšnih posebnih prednosti, so kljub temu razvili tekstilno industrijo v ključno izvozno industrijo. V tem primeru so bili kot tekstilci označeni vsi zaposleni v tekstilni industriji, ki so v takšnem diskurzu izčrpani, a vendar uspešni.25 Kritika tekstilcev in novinarjev v medijih, ki je bila še v sedemdesetih letih usmerjena proti ekonomski politiki, je v osemdesetih letih že bolj direktno obsojala zvezno in republiško vlado. Liki požrtvovalnih tekstilcev so se spreminjali v žrtve socialističnega gospodarstva. Sredi osemdesetih let so mediji tekstilno industrijo karikirali z limono, ki jo ves čas stiskamo.26 Leta 1984 je direktor Tekstine iz Ajdovščine[kr.] cinično pripomnil: Prej smo vlekli za seboj nizke osebne dohodke kot kazen za pridnost, ker so bili administrativno omejeni glede na začetno stanje, zdaj pobira dohodek inflacija. 27

31Po osamosvojitvi Slovenije[kr.] leta 1991 se je v medijih kritika preusmerila na slovensko vlado.28 Tekstilci so krivili tečaj tolarja in izgubo jugoslovanskega trga, pri tem so zahtevali pomoč države, vlada pa se je izgovarjala, da bi se morali tudi tekstilci odločneje spoprijeti z zakonitostmi trga.29 Kar so tekstilci pred leti zahtevali od jugoslovanske vlade – več posluha za povpraševanje na trgu – je v tem trenutku slovenska vlada pričakovala od njih: že oblikovano tržno politiko. Po mnenju številnih direktorjev tekstilnih tovarn in predstavnikov tekstilnega sindikata je bila vlada tista, ki bi morala v prehodnem obdobju poskrbeti za neboleče spremembe.

32Ob koncu osemdesetih, predvsem pa na začetku devetdesetih let je navidezno homogena entiteta tekstilcev v medijih pričela razpadati. Časopisi so začeli pisati o direktorjih, sindikalistih in delavkah oz. delavcih.

Število zaposlenih glede na dejavnost v tekstilni industriji (Statistični letopisi, Statistični urad Republike Slovenije (http://www.stat.si/publikacije/pub.asp ; 8.2.2015).
1970197519801989199019952000302005200931
Proizv. preje in tkanin1715921655198421976118257858914400113026019
Proizv. konč. tekst. izd.24370303373206937789351133000617764113887650
Proizv. usnja in krzna3253447637614156491720637215 proizv. usnja in obutve5705 proizv. usnja in obutve 3497 proizv. usnja in obutve
Proizv. obutve in galanterije7521101281031012242111678167

33Po 2. svetovni vojni so se najprej obnavljale predilnice in tkalnice. Konfekcijska industrija se je intenzivneje razvijala v šestdesetih letih, ko se je širila trgovina in je prihajalo do tesnejšega sodelovanja med produkcijo in trgovino. V devetdesetih letih so najprej propadle številne predilnice in tkalnice, po prelomu stoletja pa so se začele zapirati pletilnice in konfekcijske tovarne.

2.3. Postsocialistična transformacija – zapiranje tekstilnih tovarn

1Po letu 1991 se je (tudi) formalno spremenil status delavca v politični krajini. Mediji so o delavcih še naprej pisali z veliko zavzetostjo – s popisovanjem krivic in njihovega težkega položaja. S sprejetjem Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju 1993 (Ur. l. RS 42/93 in 56/2001) naj bi se postopoma oblikoval nov delavski razred, ki ni nosilec družbe, marveč sotvorec enakopravno in avtonomno z drugimi sloji.32 Enajst let kasneje so se v medijskem prostoru začele razprave o izginjanju proletariata, delavca naj bi porazila globalizacija. V medijih pa lahko sledimo portretiranjem novih proletark in proletarcev, proizvodne delavke in delavce so nadomestile trgovke in trgovci.33 Tudi v tem primeru prevladujejo ženske. Tovarne zapirajo in odpirajo trgovine, je pred kratkim rekla odpuščena delavka tovarne Beti v Beli krajini[kr.].34

2V življenju tekstilne industrije se namreč zrcalita vzpon in propad tradicionalne industrije 20. stoletja in vsi labirinti usodne postsocialistične podjetniške tranzicije. 35 V prispevku pod naslovom Tekstilci po sledi dinozavrov je s paleontološko prispodobo ponazorjena podoba zaostalosti, v preteklost ujetih družbenih percepcij in političnih strategij tekstilne industrije. Prispodoba dinozavrov predstavlja dediščino socialistične preteklosti. Tranzicija torej ni potrebna le na področju podjetništva, temveč tudi družbene miselnosti, v okviru dojemanja ter kreiranja nove vloge države v družbeni mentalni krajini.

3Politične in ekonomske elite so v novonastalih državah po prelomih med letoma 1989 in 1991 podobno kot v preteklem komunističnem sistemu vpeljevale ideje o vmesni stopnji razvoja družbe – tokrat namesto od kapitalizma prek socializma h komunizmu idejo o tranziciji od komunizma h kapitalizmu (Muršič 1999: 140). Takšne predstave predpostavljajo, da je nekdanji komunistični svet na vzhodu prevzel kapitalistične sisteme in demokracije zahodnega sveta. V razpravah političnih ter ekonomskih elit in akademikov kot tudi v medijih ima osrednje mesto ideja tranzicije.

4Z analizo mikro procesov postavljajo raziskovalci postsocializma pod vprašaj takšne teorije o premočrtnem razvoju od socializma h kapitalizmu, k demokraciji in tržnim ekonomijam. Kritika številnih analitikov je, da tranzicija predvideva avtomatični linearni razvoj, zmago prostega trga ter kapitalizma. Antropologi in številni drugi družboslovni raziskovalci so s tezo o transformaciji izražali dvom o prehodu od ene statične kategorije k drugi, ki naj bi premočrtno sledila ideji napredka in kapitalističnim zahtevam ekonomije. Transformacija, ki je v tem smislu obravnavana kot predelovanje pomenskih in interpretativnih sistemov, zavzema več možnih oblik razvoja in ne zgolj enega končnega rezultata (Brumen in Muršič 1999: 7–12).

5Takšna razmišljanja so se oblikovala v opoziciji do pristašev neoliberalnih in neokonservativnih ekonomskih politik, ki so bili prepričani o zmagi trga in kapitala. Z idejo šok terapije naj bi neoliberalne politike po uničenju vsega starega oblikovale nove institucije (Burawoy in Verdery 1999: 7). Neoliberalnim in neokonservativnim ekonomskim politikam so nasprotovali tudi ekonomisti, ki so utemeljevali oblikovanje novih institucij v okviru starih praks in razmerij. Njihova ideja je bila, da tržna ekonomija zahteva institucionalni okvir, znotraj katerega lahko funkcionira (Poznansky 1993, Goldman 1994, Kornai 1990, Stiglitz 1994). Pri tem je pomembno stabilno institucionalno okolje. Šok terapija je lahko neuspešna predvsem zato, ker takšna okolja destabilizira (Verdery in Burawoy 1999: 5).

6Analitiki, ki so poudarjali pomen preteklosti, so ugotavljali, da šok terapija ni le škodljiva, temveč nemogoča (Szelenyi 1988, Hankiss 1990). Propad partijskega sistema namreč ni uničil vseh družbenih oblik ekonomije, kamor med drugim spadata tudi črni trg in siva ekonomija, temveč jih je še pospešil.

7Temeljno vprašanje pri problematizacijah med različnimi strujami ekonomistov in raziskovalci družbenih procesov postsocializma je, kako misliti preplet med preteklostjo in sedanjostjo. Študije postsocializma namreč opozarjajo na vlogo in pomen socialistične preteklosti v sedanjosti. Ob tem pa vendar velja premisliti, da ob dokazovanju kontinuitete med socializmom in postsocializmom ne spregledamo, da je preteklost preoblikovana in konstituirana kot odgovor na sodobne napetosti in tržne iniciative. Raziskovalci ne odkrivamo »ostankov« oz. dediščine socialistične preteklosti, temveč analiziramo različne načine prepletanja preteklosti in sedanjosti (Verdery in Burawoy 1999). Odzivi ljudi v sodobnem času so tudi reakcije na mednarodne povezave in premestitve kapitala v institucijah, s katerimi se soočajo nekdanje komunistične države. Slovenija[kr.] je v mreže delovanja nekaterih od naštetih mednarodnih organizacij vstopala v devetdesetih letih, kot npr. v Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko leta 1993, ali v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 1994, leta 2004 pa je postala formalna članica EU[kr.] in Nata.36

8Položaj tekstilne industrije in strategije upravljanja podjetij ne oblikujejo le historične dimenzije temveč tudi sodobni transnacionalni konteksti. Problematika tekstilne industrije neprestano vstopa v globalno politično areno. Na mikroravni se s takšnimi konflikti in politikami soočajo in jih (so)oblikujejo tako upravitelji še delujočih tekstilnih tovarn v Sloveniji[kr.] kot tudi tekstilni delavci. Na propad tekstilnih tovarn v nekdanjih komunističnih državah ni vplival le padec političnega režima, temveč tudi politike in interesi v sodobnem trgovskem globalnem prostoru.

9S propadom tekstilne industrije so se v zahodnih državah Evrope[kr.] in v ZDA[kr.] začeli soočati ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih. V teh državah so zapiranje tekstilnih tovarn, delovnih mest in rastočo množico nezaposlenih tekstilnih delavk in delavcev pogosto spremljale ali celo pogojevale nove oblike podjetništva, ki so se usmerjale v trženje blagovnih znamk in zaposlovanje cenejše delovne sile v ekonomsko revnejših državah (več Klein 2000). V času ekonomske recesije so začeli podjetniki in različni analitiki pozivati k drugačni organizaciji dela, ukinjali so fordistično delitev dela37 in opozarjali na potrebo po večji prilagodljivosti podjetij, manjših in bolj inovativnih podjetjih, ki se lahko naglo odzivajo hitrim tržnim spremembam. Medtem ko je fordistična organizacija dela delovne postopke razdelila v majhne enote po tekočem traku, sodobna organizacija postavlja fordizem pod vprašaj. Delo je organizirano v manjših skupinah, kjer lahko vsakdo v skupini opravlja več del, postfordizem pa naj bi spodbujal iniciative ter komunikacijo med upravitelji in delavci. 1990).38

10Z ukinitvijo kvot na tekstilno blago v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) 1. januarja leta 2005 so odpadle uvozne kvote na kitajsko blago.39 Odpiranje trga EU[kr.] in ZDA[kr.] Kitajski[kr.] je močno vplivalo predvsem na položaj tekstilnih tovarn, njihovih uslužbencev in družin v državah, ki so največje uvoznice kitajskega tekstilnega blaga. Vsekakor so takšna povezovanja spreminjala življenja mnogih ljudi na Kitajskem[kr.] in tudi drugod po svetu (npr. v Bangladešu[kr.] ali Južni Ameriki[kr.]). Po oceni kitajskega ministra za trgovino Bo Xilaija[os.] naj bi bilo v tekstilni industriji na Kitajskem[kr.] leta 2005 zaposlenih 19 milijonov ljudi.40

11Spor, ki so ga med Brusljem[kr.] in Pekingom[kr.] pred dvema letoma načele »nogavice in hlače« (kot ga je poimenoval kitajski minister Bo Xilai[os.]), se navezuje na gospodarske konflikte ter krize znotraj EU[kr.] ter med EU[kr.] in ZDA[kr.], hkrati pa na strah obeh oz. njun odnos do azijskih dogovorov. Ekonomske in politične elite ZDA[kr.] in EU[kr.] propagirajo idejo o prostem trgu in njegovi liberalizaciji. Pa vendar ima zgodba o protekcionizmu na področju trgovine s tekstilom že svojo zgodovino. Sledimo ji v leto 1956, ko so v ZDA[kr.] zahtevali ukrepe proti uvozu tekstila iz Japonske[kr.], takratne večje izvoznice tekstila. Mednarodnih sporazumov in pogajanj, v katera so bile vključene države v vedno večjem številu, pa je bilo v naslednjih letih še več. Sporazumi, ki so jih sklepali predstavniki t. i. razvitih s t. i. državami v razvoju, če na tem mestu prevzamemo problematično terminologijo mednarodnih ekonomskih organizacij, so po eni strani pospeševali združevanje in povezovanje, po drugi strani pa so z omejitvami ščitile industrijo v razvitih državah.

12V okviru Svetovne trgovinske organizacije (ustanovljene leta 1994)41 je bil sprejet poseben sporazum (Agreement on Textiles and Clothing), ki je začel veljati 1. 1.1995. Namen takšnega dokumenta je bil v postopnem desetletnem odpravljanju kvot, ki naj bi ščitile nekatere države in njihovo domačo industrijo pri prilagajanju vedno večji mednarodni konkurenci. Po letu 2005 pa so v ZDA[kr.] in EU[kr.] znova začeli razmišljati o uvajanju kvot.42 ZDA[kr.] so jih uvedle. Spor med Brusljem[kr.] in Pekingom[kr.] se je junija 2005 zaključil z nekakšnim kompromisom: z zaščito liberalizacije in z manjšo omejitvijo uvoza na evropske trge do konca leta 2008.43

13Pred vstopom v EU[kr.] je imela tekstilna industrija v Sloveniji[kr.] 9 % nacionalne proizvodnje, za primerjavo z EU[kr.], kjer je takrat predstavljala 4,2 % celotne proizvodnje (http://ec.europa.eu/enterprise/textile/enlarg.htm; 9. 7. 2007). V primerjavi z razmerjem v EU[kr.] je bil torej v Sloveniji[kr.] delež tekstilne industrije v nacionalni proizvodnji dokaj visok. Natančnejši pogled v statistike kaže, da je rast uvoza v EU[kr.] med leti 2005 in 2007 zmerna, medtem ko je uvoz iz Kitajske[kr.] v zadnjih dveh letih hitro narasel. Kar pomeni, da je uvoz iz Kitajske[kr.] naraščal na račun drugih (azijskih) držav izvoznic (npr. Tajske[kr.]http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/july/tradoc_135284.pdf; 19. 7. 2007).44 V medijih je predvsem veliko govora o strahu pred Kitajci, podrobnejši pogled v statistiko pa vendar kaže kompleksnejšo (mednarodno) organizirano politično realnost.

14Razprave o zapiranju tovarn in širjenju servisnega sektorja v Sloveniji[kr.] se prepletajo z razmišljanji o globalizaciji. Globalizacije se pri tem ne obravnava v kontekstu razmerij moči in interesov, predstavljena je kot dejstvo in samoumevna kategorija, na podoben način kot so v javnosti in v vsakdanjem življenju razumljene tržne zakonitosti.

15Podjetniki in politiki v Sloveniji[kr.] povezujejo postsocialistično dobo s postfordističnimi strategijami in globalnimi spremembami. Medtem ko se je v časopisju devetdesetih let predvsem govorilo o tranziciji in socialistični dediščini, je v sodobnem času v javni areni takšnih razprav manj. Med strokovnjaki pa prihaja do konfliktov o tem, kako naj bi potekal nadaljnji gospodarski razvoj. Nekateri se zavzemajo za postopno tranzicijo in o tranziciji še govorijo. V takšnih nagovorih javnosti tranzicija ni problematizirana in nihče se ne zavzema za idejo o transformaciji. Na drugi strani pristaši neoliberalnih pogledov utemeljujejo, da je bila postopna tranzicija pomembna ob padcu političnega režima, da pa je kasneje začela zavirati prestrukturiranje in gospodarski razvoj. Politika ekonomskih svetovalcev pri vladi Slovenije[kr.] – vladni strateški svet za gospodarski razvoj – se v svojih nastopih neprestano sklicuje na tržne zakonitosti. Tržne zakonitosti naj bi po takšni logiki naturalizirale družbene odnose in družbeni red. Vse, kar tržne zakonitosti preprečuje, pa zagovorniki takšnih pogledov označijo za ostanek protekcionističnih socialističnih ekstremistov.45 Vsakršne govore v javnem prostoru o socialni državi so pristaši sveta sprevrgli v obsodbo, da gre za socializem, ki vodi v totalitarizem. V teh argumentacijah je trg na prvem mestu; tržne zakonitosti omogočajo spontani razvoj, ki si svojo legitimnost zagotavlja z naravno selekcijo in s padcem komunizma.46

16Paul Hirst[os.] in Grahame Thompson[os.] sta dokazovala, da retoriko o globalizaciji uporabljajo vlade in ekonomske elite kot opravičilo za politične iniciative in prakse, se pravi, da neoliberalizem služi ekonomskim politikam predvsem pri promociji prilagodljivosti delovnega trga in se neprestano pojavlja ob govoru o mednarodni konkurenci. V tem smislu je globalizacija mit, ki pretirano izraža našo nemoč v ekonomskih tokovih, saj gre bolj za sodobni politični diskurz kot za dejanski razvoj (Hirst in Thompson 1996: 6).

17Kljub temu da so takšni termini intenzivneje vključeni v javno politično retoriko in diskurze podjetnikov ter akademikov v devetdesetih letih, niso novi (Bradley idr. 2000: 115). T. i. outsourcing (najem kadra) in trženje blagovne znamke sta s prenosom fizičnega dela v države s cenejšo delovno silo v osemdesetih letih doprinesla k spremembam. S takšnimi spremembami so se pričele soočati tudi države ob padcu komunističnih režimov. V nekdanjih komunističnih državah so se oblikovala multinacionalna podjetja s tujimi investitorji in upravitelji ter domačo delovno silo. V Sloveniji[kr.] je bila predvsem v primeru tekstilne industrije situacija dokaj drugačna. V osemdesetih letih so nekatera podjetja v Sloveniji[kr.] začela opravljati dodelavne posle, v medijih, med upravitelji in sindikalisti znane tudi v nemški različici kot Lohnarbeit,47 ki so se ohranili še v devetdeseta leta, potem pa je delovna sila v slovenskem prostoru postala za številna (tudi tuja) podjetja predraga. Nekatera tekstilna podjetja so se zato usmerila v trženje znamke, npr. Mura in Elkroj; zanje šivajo v Bolgariji[kr.] in Romuniji[kr.], kjer je delovna sila cenejša. Številne tekstilne tovarne pa so propadle, tovarniška poslopja so porušili in na njihovih tleh zgradili stanovanjske ali poslovne zgradbe.

18Ni vprašanje, ali so razlage o koncu delavstva in grožnji globalizacije resnične ali napačne. Takšne razlage so delne, enostranske, skonstruirane s perspektive zgoraj navzdol in podprte s strani vlad, tako konservativcev kot tudi liberalcev. Analitiki, ki se ukvarjajo s takšnimi raziskovalnimi vprašanji, odpirajo vpoglede v načine, kako upravitelji in vodstvo podjetij, vlada in druge institucije izrabljajo diskurze o konkurenci in globalizaciji za legitimiranje sprememb na delovnem mestu, kot so na primer prilagodljivost, nestandardno delo, zaposlovanje prek pogodb (začasno), polovično delo ipd. (Bradley idr. 2000).

19Postsocializem je v Sloveniji[kr.] kot termin redko uporabljen v medijskem, političnem ali vsakdanjem življenju kot tudi akademskem diskurzu. S tranzicijo in z redefiniranjem privatizacijskih razmerij se v večji meri ukvarjajo ekonomisti in sociologi. Njihove raziskave se posvečajo analizi političnih in ekonomskih elit, sistemov privatizacije in lastninjenja, ki pa s statističnimi analizami večinoma ostajajo na makro ravni.

20Analiza reprezentacij tekstilne industrije v postsocializmu, različnih teženj oz. ekonomskih sodobnih strategij v Sloveniji[kr.] kaže na specifične odnose političnih in ekonomskih elit do preteklosti. Ključna pri razlagi o tranziciji je obravnava ekonomije. Ekonomisti in makro sociologi ekonomijo pogosto razlagajo v okviru spreminjanja institucionalnih okvirov z osredotočanjem na makroravni. S poudarkom na posamezniku in na ravni vsakdanjega življenja se analitično sklicujem na raziskave postsocializma, ki zagovarjajo tezo, naj institucionalnih sprememb ne obravnavamo popolnoma ločeno od ljudi (Lampland 2002: 32). Temeljna ideja je, da so institucije ljudje, lokalni akterji s svojimi vzorci mišljenja in z dejanji, ki so bili tudi v preteklem režimu sestavni del vsakdanje življenjske rutine. S takšnim analitičnim preskokom od makro- k mikronivojem oz. s soočanjem obeh nivojev opozarjam, da se diskurz deindustrializacije in ekonomskega ali političnega razvoja prepleta s postsocializmom in da procesov družbene transformacije ne kaže reducirati na tranzicijo od socializma k neoliberalnemu kapitalizmu.

21Pri tem je torej pomembno pogledati, kaj ljudem to, kar govorijo in čutijo, pomeni v sodobnem življenju in kaj ljudje delajo s preteklimi predstavami. Sodobne prakse in odzivi upraviteljev, delavcev in politikov se v vsakdanjem življenju pogosto prepletajo in se ne oblikujejo le v jasni opoziciji. Zato je treba v analizo zajeti tudi spomin na preteklost, predvsem pa prepletanje obravnavati kot proces v neprestani konstituciji in ne kot zaključen rezultat.

Opombe

8 Marija Cigal, Tiho umiranje, Dnevnik, 23. 11. 1995, str. 2.

9 Sklicujem se na število zaposlenih v predelovalni, oblačilni, obutveni in usnjarski industriji.

10 V proizvodnji tekstilij je bilo leta 2012 zaposlenih 3910, v proizvodnji oblačil 4790, v proizvodnji usnja pa 3625 ljudi (Vir: Statistični letopis 2013, Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana, http://www.stat.si/letopis/letopisprvastran.aspx ; 10.2.2015). Podatke sem dodala naknadno in niso vsi vključeni v tiskano verzijo knjige.

11 Za tovarniška podjetja so šteli podjetja, kjer je v zaprtih prostorih s stroji delalo več kot 20 delavcev (Kresal 1976: 14).

12 Čeprav je Dravska banovina[kr.] konec tridesetih let že velik del dohodka črpala iz obrtno-industrijskih in drugih neagrarnih dejavnosti, je še vedno več kot 58 % prebivalstva živelo od kmetijstva, od industrije in obrti pa le okrog 23 % (Vodopivec 2006: 363).

13 Do spremembe v imenu države v SFRJ[kr.] pride z ustavo leta 1963, ko federativno zamenja socialistična ureditev.

14 Brez navedbe avtorja (v nadaljevanju b. n. a), Pozdrav udarnikom junakom dela, Slovenski poročevalec, 26. 1. 1947, str. 3.

15 Nande Žužek, Zagotoviti pogoje in klimo za integracijske procese v tekstilni industriji, Gospodarski vestnik, 11. 10. 1968, št. 79, str. 3.

16 Bert Savodnik, Nekateri šolajo, drugi kupujejo, Delo, 21. 8. 1970, str. 3.

17 V večini primerov gre za inženirje oz. direktorje ali sindikaliste tekstilne industrije.

18 Bert Savodnik, Nekateri šolajo, drugi kupujejo, Delo, 21. 8. 1970, str. 3.

19 Raziskovalci so večji gospodarski uspeh Slovenije [kr.]pripisali gospodarski tradiciji med obema vojnama in trgovanju slovenskih gospodarstvenikov z zahodnim svetom.

20 B. n. a., Učinek izvoznih spodbud se mora poznati pri cenah, ne le pri dohodku, Delo, 3. 10. 1981, Sobotna priloga, str. 18.

21 Ob govoru o šibki ali močni državi se avtorji sklicujejo na različne konceptualizacije moči (Gross 1988; po Verdery 1991: 423), kjer je oblast definirana tudi kot odnos (vzajemne) odvisnosti (Emerson 1962, Bauer 1978, Rev 1987; po Verdery 1991: 423). S takšnim konceptualnim ozadjem se antropologi socializma osredotočajo na raziskovanje načinov občutenja in implementiranja moči ter oblastnih razmerij v vsakdanjem življenju.

22 Predilnica je uvažala surovine iz Rusije[kr.] in neuvrščenih držav, kot npr. iz Sudana[kr.], Egipta[kr.], Ugande[kr.] in Kenije[kr.].

23 Anica Levin, Medalje ne pripnemo pred ciljem, Manager, 1994, april, str. 25.

24 Zakon je določal, da podjetje 40 % kapitala prenese na novo ustanovljene državne sklade (pokojnin, odškodnin in v sklad za razvoj).

25 Vera Avšič, Ilija Bregar, Janez Tušek: Izčrpani, a vendar uspešni, Gospodarski vestnik, 4. 2. 1983, št. 4, str. 17–18.

26 Vera Avšič, Tekstilni horoskop za šest let, Gospodarski vestnik, 16. 11. 1984, št. 45, str. 8.

27 Milan Maver, Kako dobro morajo biti dobri, Teleks, 7. 11. 1985, št. 45, str. 9.

28 Urška Jurak, Tekstilci rotijo vlado, naj prepreči njihov propad, Delo, 9. 6. 1994, str. 3.

29 Tatjana Skubic, Najbolj obetavni zapravljajo prednost, Gospodarski vestnik, 9. 2. 1995, št. 6, str. 12.

30 Kategorizacije se leta 2000 v statističnem letopisu Statističnega urada Republike Slovenija[kr.] spremenijo, ostaneta dve kategoriji Proizvodnja tekstilij, tekstilnih in krznenih izdelkov (s podkategorijami proizvodnja tekstilij ter proizvodnja oblačil strojenje in dodelava krzna) in Proizvodnjo usnja.

31 Leta 2009 se kategorizacije v statičnem letopisu ponovno spremenijo v tri samostojne kategorije: Proizvodnja tekstilij, Proizvodnja oblačil in Proizvodnja usnja.

32 Marko Kos, Nov delavski razred, Delo, 15. 4. 1995, str. 32.

33 Boštjan Videmšek, Novi proletariat, trgovke: Nasmeh je eno najpomembnejših pravil korporacijskega kodeksa. In prav je tako, Delo, 26. 2. 2005, sobotna priloga, str. 12–14.

34 Boštjan Videmšek, Bela krajina: Niso krivi Kitajci, njihova roba je zanič, Delo, 27. 8. 2005, Sobotna priloga, str. 6.

35 Bogomir Kovač, Tekstilci po sledi dinozavrov, Delo, 24. 5. 2003, str. 5.

36 Leta 1997 je Slovenija[kr.] podpisala sporazum, s katerim se je zavezala uskladiti svojo zakonodajo z zakonodajo EU[kr.]. Sporazumu so sledile številne reforme.

37 Znanstveni menedžment je po Edwardu Taylorju[os.] upraviteljsko centraliziran, proizvodnja je razdeljena na manjše enote, gibi človeka so točno določeni in matematično izračunani. Njegovo teoretično organizacijsko strukturo je v praksi utemeljeval Henry Ford[os.], po katerem je organizacijska struktura pridobila tudi ime (Dunn 2004: 10–13).

38 Številni upravitelji podjetij v državah EU[kr.] in ZDA[kr.] so se v zahtevi po prilagodljivi produkciji in postfordističnih vzorcih organizacije dela začeli zgledovati po japonskih strategijah produkcije, kjer je prevladovala proizvodnja z majhnim odpadkom in prilagodljivimi delavci.

39 Kvote za uvoz tekstila in oblačil v EU[kr.] so veljale za 11 držav (Argentina[kr.], Kitajska[kr.], Hongkong[kr.], Indija[kr.], Indonezija[kr.], Malezija[kr.], Peru[kr.], Filipini[kr.], Tajvan[kr.], Južna Koreja[kr.] in Tajska[kr.]).

40 Zorana Baković, Tudi Kitajci bodo razmislili, Delo, 1. 6. 2005, str. 4.

41 Leta 1994 je bil v Maroku[kr.] končan urugvajski krog pogajanj in ustanovljena je bila Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organization), ki je nasledila mednarodno združenje GATT (General Agreement on Tariffs and Trade).

42 Po ocenah Evropske komisije je EU [kr.]na začetku najbolj prizadel uvoz majic iz Kitajske[kr.]. Proizvodnja majic v Sloveniji[kr.] je v tem času padla za 8 %, najhujše je bilo na Portugalskem[kr.], kjer se je znižala za 30–50 % (Rakovec Blanka: Zakaj umirajo tekstilne tovarne, Tekstilec, Ljubljana, 48/2005, 4/6, str. 149).

43 9. marca 2005 je Eurotex (Evropsko tekstilno združenje) od Evropske komisije zaprosilo, da uveljavi posebno tekstilno zaščitniško klavzulo.

44 Uvoz tekstila v EU[kr.] je v letu 2006 narasel za 10 % glede na leto 2004. Uvoz tekstila iz Kitajske[kr.] v EU[kr.] pa za 42 %, za nekatere produkte, ki so bili liberalizirani leta 2005, pa za 150 % (http://www.emergingtextiles.com/?q=art&s=070116Quota&r=free&n=1; 24. 8. 2007).

45 Aleš Verdir, Boštjan Slatnar, Demokracija brez socialne države, Mladina, 4. 7. 2005, str. 34.

46 Takšne poglede med ekonomisti v Sloveniji kritizira Bogomir Kovač[os.]. Njegovo pojmovanje trga je družbeno kontekstualizirano. V razpravi o vlogi države in trga v postsocialistični Sloveniji zagovarja tezo, da v Sloveniji v ekonomski tranziciji ni prišlo do izganjanja države. Ekonomske reforme v postkomunističnem sistemu po letu 1989 so dejansko spodbudile večjo politizacijo države in koncentracijo moči, politična demokracija pa je bila prešibka zaradi nedelovanja pravnega reda sodne in zakonodajne oblasti (Kovač 2000: 517).

47 Pri dodelavnih poslih podjetje ne opravi celotnega postopka, temveč le eno fazo. V osemdesetih letih so npr. v Sloveniji[kr.] v več tovarnah šivali za nemška podjetja.