4.1. Klasična tovarna, socialistični obrat in moderno podjetje

1Ob najinem prvem pogovoru leta 2003 je direktor Predilnice pokazal na tovarniški dimnik ter vodni stolp na fotografiji in rekel: Tole je simbol predilnice in ljudje se tega premalo zavedajo.

2Nekdanji direktor, ki je bil skoraj 30 let direktor Predilnice, je v intervjuju poudaril, da je, ko se je zaposlil v tovarni, najprej poskušal utrditi pripadnost delavcev do tovarne. Tudi v tem primeru je tovarniški dimnik postavljen za simbol: Sem večkrat povedal na sestankih, na zborih delavcev, da tale naš raufenk morate gledati, pa ga imeti radi, ta nam daje kruh, in če bomo znali, bomo tudi uspeli, bomo zadovoljni in srečni.

3Dimnik je simbol tovarne tako v klasični industriji kot tudi v socialistični ideologiji. V obeh primerih uteleša produkcijsko moč v materialnem in simbolnem smislu.⁷⁹ V imaginariju zaposlenih in upokojenih pripovedovalcev dimnik prinaša niz predstav, med drugim predstavlja kruh oz. zaslužek, v industrijski krajini pa pooseblja napredek in uspeh.

4V postsocialističnem času se je pomen dimnika spremenil. V diskurzu postsocializma in deindustrializacije so industrijska poslopja zamenjala servisna podjetja, moderne poslovne stavbe s pisarnami in trgovski centri. Vzdrževalec v proizvodnji Predilnice se mi je pritožil nad spreminjanjem okolja in se pri tem skliceval prav na izganjanje kadečih dimnikov: Potem imamo še bencinske črpalke, pa trgovine. Industrije pa ni. Da bi se še kaj ven kadil iz raufenka, to se pa samo pri nas. Povsod so same trgovine, pa trgovke. Saj je prav, da so trgovke, ampak če drugih firm ne bo, tudi v trgovine ne boš mogel iti.

5Kljub temu pa se upravitelji Predilnice ob opredeljevanju podjetja tudi danes obračajo na klasični simbol industrije. 117 let štejejo. Tovarniški dimnik kot izraz industrijske moči, rasti in tudi kot simbol naše enotne volje, je septembra leta 2003 v uvodnik tovarniškega časopisa Litijski predilec zapisal direktor.

6Sodobno poslanstvo podjetja, ki je definirano ob prepletanju preteklosti in sedanjosti, nakazuje tudi slika na spletni strani Predilnice Litija^[kr.]: v zgornjem kotu je na manjši sliki v narodni noši upodobljena predica, ki prede na kolovratu, v ozadju pa se čez cel kader razteza industrijsko poslopje z dobro vidnima dimnikom in vodnim stolpom. Iz dimnika se vali dim, tovarna torej deluje. Pred tovarno je železnica, pomembna za razvoj tekstilne industrije. Pod sliko pa je zapisana letnica 1886, kar poudarja časovno kontinuiteto obstoja tovarne. Osrednje tovarniško poslopje, zgrajeno v stilu predvojne, zgodnje industrijske arhitekture,⁸⁰ se do danes ni veliko spreminjalo. Osrednji del zgodnje predilnice je ostal, dodajali pa so se novi prostori.

7Predilnica Litija^[kr.] je bila zgrajena leta 1886. Načrt za predilnico je pripravil inženir Edmund Zublin^[os.] iz Neaplja^[kr.]. Ustanovitelja predilnice Julius Schwartz^[os.], tehnik iz Trsta^[kr.], in Eugen Zublin^[os.], trgovec iz Manchestra^[kr.], sta načrte tako po številu zaposlenih kot številu vreten zastavila zelo širokopotezno. Stavba je bila predvidena za predilnico in tkalnico in je tako tudi grajena, podobna pa naj bi bila tržiškemu podjetju Glanzmann, Gassner in Co.⁸¹ Tovarna se je v dvajsetih letih 20. stoletja razširila; objekt so povišali za eno nadstropje. V načrtih so projektanti in inženirji po navodilih lastnika sledili uspešnim tujim podjetjem; sami so tudi zrisali in kasneje, v dvajsetih letih, zgradili celotno infrastrukturo z delavskimi naselji (Ifko 2002: 156).⁸²

8Projekt zgodnje industrializacije so po drugi svetovni vojni v roke prevzeli inženirji socialistične ideologije, v sodobnem času pa upravitelji, ki poskušajo slediti strategijam mednarodnih trendov upravljanja podjetij. Kot sestavni del socialističnega projekta je Predilnica tako kot druge tovarne utemeljevala svoj razvoj s posebnimi parolami o učinkovitosti in racionalizaciji. Zanimivo je, da so po političnem preobratu po letih 1990 in 1991 na dan znova prišle enake parole, čeprav s popolnoma drugačnimi pomeni. Socialistične tovarne so z ekspanzivnim večanjem števila zaposlenih in širjenjem prostorov uresničevale parole o (socialistični) tehnološki modernizaciji in napredku. Tudi Predilnica je v tem duhu dograjevala nove prostore, ki jih je odpirala ob političnih obletnicah, in tako z otvoritvijo novega prostora potrjevala politične zmage, krepila pripadnost tovarni in (tudi) političnemu režimu.

9V spominu starejših predstavlja dograditev novih prostorov mejnik v preteklosti, ljudje na primer govorijo o času stare in času nove sukalnice. V sodobnem času se je tovarna skrčila tako v številu zaposlenih kot v prostoru; dele tovarniškega poslopja Predilnica oddaja v najem drugim podjetjem.

10Po mnenju nekdanjega direktorja je preteklo prostorsko razporeditev narekovala narava dela. Takšno je tudi mnenje sodobnega vodstva, čeprav se je prostorska razporeditev v sodobnem času močno spremenila. Delavke in delavci so mi najprej vsi hiteli zatrjevati, kako se je v tovarni veliko spremenilo: Zdaj se zgubiš notri, ker se je toliko spremenilo, so mi razlagale delavke. Včasih je bilo 1100 ljudi, zdaj pa … so ostajali stavki večinoma nedokončani, kot da jih sploh ni treba izgovoriti, saj naj bi to videla že sama. Največjo spremembo v prostoru je po pripovedovanju doprineslo zmanjšano število zaposlenih v proizvodnji.

11Vodstvo Predilnice ponosno opozarja na predilniško tradicijo; s tem pravzaprav poimenuje časovno kontinuiteto obstoja tovarne, hkrati pa neprestano poudarja tehnološko modernizacijo in vizije prihodnosti. V takšnih okvirih tudi delavci o tehnološkem razvoju s ponosom izpostavijo, kako se je vse spremenilo. S prostorsko spremembo se je po takšnem pripovedovanju spremenila organizacija dela oz. se z organizacijo dela spreminja tudi prostor.

4.2. Hierarhija v tovarni

1Nove vizije in strategije vodstva zajemajo novo prostorsko razporeditev v tovarni, drugačno organizacijo, predvsem pa socialno delitev dela. Upravitelji tovarne utemeljujejo nove sisteme prostorskih razmerij v večjem redu in večji učinkovitosti. Vodja oddelka mi je takoj na začetku najinega pogovora povedal: Kaj vse se je naredilo, mi smo tehnologijo zamenjali, mi smo uredili, smo stene pobarvali, smo tla pobarvali. Ko človek vstopi, vidi sistem, red. Tudi mi imamo sistem, rečemo sistem črte. Imamo označeno, tukaj mora biti to, tukaj mora to stati, črte imamo narisane na tleh.

2Za takšne spremembe večinoma skrbijo vodje v proizvodnji. Delavci spremembe sprejemajo različno. Nekatere delavke so nad linijami v oddelku predpredilnice zadovoljne, medtem ko se druge v oddelku sukalnice razburjajo nad pregradami, ker jih te ovirajo pri delu, ko morajo hitro priti k drugemu stroju.

3Tovarniško poslopje se nahaja ob železnici in je ograjeno. Zaposleni vstopajo v ograjeni tovarniški prostor po dvorišču mimo vratarnice, kjer so tudi skladišča. Vrata so v dopoldanskem času odprta, vstop kontrolira vratar, ki je danes hkrati tudi telefonist, v popoldanskem in nočnem času pa so vrata zaprta. Z racionalizacijo delovnih mest so se (po letu 1990) v Predilnici ukinila nekatera delovna mesta, med drugim tudi mesto vratarja v popoldanskem in nočnem času. V popoldanskem in nočnem času vhod nadzoruje delavka v vlagalnici prek monitorja in kamere.

4Nižje poslopje ob glavni proizvodni stavbi naseljujejo uslužbenci tržnega sektorja, marketinga in drugih servisnih služb. Kadrovska služba in računovodstvo pa sta v stavbi, ki je odmaknjena od tovarniškega poslopja in izven ograjenega prostora. V socialistični preteklosti je bilo v zgradbi še več drugih služb, med drugim tudi tovarniška zdravstvena ambulanta.

5Proizvodnja Predilnice je razdeljena na tri oddelke: predpredilnico, predilnico in sukalnico. V proizvodnji poleg delavk in delavcev za stroji delajo tudi čistilci, snemalke, transportni delavci, ki skrbijo za prevoze, in vzdrževalci, ki popravljajo oz. vzdržujejo stroje. Vsak oddelek ima vodjo oddelka, po formalni hierarhični lestvici so nižje od njih vodje posameznih izmen. Vodja izmene usklajuje in koordinira organizacijo v proizvodnji. Zaposleni v proizvodnji jim pravijo majstri, njihov formalni naziv pa je vodja izmene. Pogosto jih kličejo kar po imenu, le tistega, s katerimi se ne razumejo najbolje, naslavljajo z neosebno obliko majster. Beseda je nemškega izvora. Še danes vsi pri delu v proizvodnji uporabljajo veliko nemških popačenk. Zdi pa se, da vodje spodbujajo uporabo slovenskih različic, saj so mene vedno, ko sem tudi sama spregovorila z nemškimi popačenkami, vprašali, če vem za slovenski prevod. Delavke in delavci so mi razložili, da je zato toliko nemških besed, ker je bila Predilnica včasih nemška.

6Delavke, delavci, vodja izmene in njegov pomočnik (preddelavec) delajo v štirih izmenah.⁸³ Starejši imenujejo izmeno posada. Izmena je dolga osem ur, začetek in konec delovnega časa pa se je v preteklosti pogosto spreminjal.

7Zaposleni na vodstvenih položajih, ki svoje delo opravljajo v pisarnah, le redko vstopijo v proizvodnjo, npr. ko imajo tam kakšno konkretno delo. Delavci v proizvodnji jih ne vidijo pogosto in jih le redko naslavljajo s priimki, še redkeje z imeni. Čeprav na videz in tudi če jim omeniš priimek, prepoznajo vse. Ko govorijo o njih, jih naslavljajo z uni iz pisarn ali uni gor. Tudi vodstvo je hierarhično razdeljeno in za delavce tako obstajajo šefi in še večji šefi, se pravi uni gor, to so pisarniški uslužbenci. V tovarni je ključna razdelitev na proizvodnjo in pisarne. Za razumevanje dihotomije zgoraj–spodaj pa moramo spoznati hierarhično strukturo v tovarni.

8V pogovorih delavke in delavci proizvodnjo pogosto označujejo z notri. Notri in zunaj sta ključna označevalca, prav tako tudi zgoraj in spodaj, ki jih moramo brati v mreži hierarhičnih razmerij in socialnih interakcij. Z označevalci zgoraj in spodaj zaposleni v proizvodnji ločujejo pisarne upraviteljev, kamor pogosto v pogovorih delavk, delavcev in vzdrževalcev sodijo tudi druge servisne službe, pa čeprav se številne pisarne ne nahajajo v zgornjem delu glavne stavbe. Takšna poimenovanja niso povezana s prostorskim stanjem, temveč odražajo hierarhično razdelitev.

9Notri v interpretacijah delavk in delavcev pomeni proizvodnjo, lahko pa tudi notranji, prostorsko in časovno omejeni prostor, ki ga delavka in delavec ne smeta zapustiti, dokler ni konec šihta. Kot mi je v pogovoru rekel vzdrževalec: Zunaj je pa moje življenje, tukaj si ga pa ne morem sam urejati, tukaj si pa s sodelavci, zunaj je pa zunaj, se pa družimo vsi. V delavskih interpretacijah notri pogosto z negativno konotacijo omejenega prostora pomeni omejenost miselnega horizonta. Svojim otrokom ne bi tega pustila, da se zaposli v predilnici, jaz sem se kot otrok, kaj pa otrok ve. Potem pa tukaj ostaneš in se zabubiš … in ne greš nikamor več drugam, se mi je pritožila delavka. Prostor določi in determinira horizont življenja posameznice oz. posameznika, ista delavka se mi je potožila, da sodelavke v prostem času ali ko gredo na sok, ne znajo govoriti o drugem kot o fabriki.

10Oddelki so ločeni med seboj; v pritličju sta predpredilnica, prva faza obdelave, in sukalnica, zadnja faza. Predilnica, vmesna faza, je v dveh nadstropjih, v zgornjem nadstropju, delno pa tudi spodaj v istem prostoru kot sukalnica. Prva in tretja faza sta zaradi lažjega dovoza materiala (npr. bombaža) in odvoza preje (končnega izdelka Predilnice) spodaj.

11V vsakem oddelku so pisarne majstrov in njihovih pomočnikov. Predilnica je pred kratkim prenovila proizvodno pisarno svojega oddelka, ki se kot galerija razteza v prostor dveh proizvodnih oddelkov; predilnice in sukalnice. Čez vso steno pisarne je okno z razgledom nad proizvodnjo. Pisarne kadrovske službe, računovodstva, generalnega direktorja in direktorice hčerinskega podjetja Liti⁸⁴ so v drugi stavbi, kjer je bilo nekoč še več pisarn, za tovarniško vratarnico, se pravi izven ograjenega prostora.⁸⁵ Laboratorij in pisarne trženja, prodaje in razvoja so v poslopju poleg proizvodnje. Večina pisarn je tudi prostorsko odmaknjena od proizvodnje; brez razgleda ali stikov z njo.

12Lisa Rofel^[os.] je v analizi tovarniškega prostora tekstilne tovarne svile na Kitajskem^[kr.] postavila zanimivo vprašanje o prostorski oddaljenosti. Vprašanje je, kdo se skriva pred kom; pisarniški uslužbenci pred delavci ali obratno. Njena teza je, da upravitelji niso skriti le zato, da bi lahko čim bolj prikrito opazovali in nadzorovali delavce, temveč tudi zato, da sami ostajajo skriti pred njimi. Na takšen način obdržijo moč nad svojim delom; delavci namreč nikoli ne vedo prav dobro, kaj delajo upravitelji in uslužbenci v svojih pisarnah. Po Rofelovi^[os.] moramo raziskovalci razmišljati v kontekstu moči, saj imajo tisti, ki so v pisarnah, dostop do znanja (Rofel 2001: 170).

13To velja predvsem za pisarne upraviteljev ter pisarniških uslužbencev in ne vodij v proizvodnji. Pisarne majstrov niso neprehoden prostor. Majstri v pisarnah izračunavajo zmogljivost strojev pri obdelavi raznolikih surovin, program dela oz. organizacijo strojev pa vpisujejo v tabele na veliko tablo v vsaki pisarni na različnih oddelkih. V pisarnah so tudi izračuni in popisi količine, ki sta jih pridelala posamezna delavka ali delavec. Ko v pisarni ni nikogar, skočim pogledat, koliko sem naredila, mi je povedala delavka, pri kateri sem delala. V pisarno pa vstopita delavka ali delavec tudi takrat, ko se pokvari stroj, da po telefonu pokličeta vzdrževalce. Delavke in delavci pogosto vedo, kaj se dogaja v pisarni. Skozi okno, ki se nahaja v vseh treh oddelkih, imajo namreč vsaj delni vpogled v prostor, zato se tudi govorice hitro širijo med njimi.

14Delavke so pogosto jezne, če v garderobo vstopi nepovabljeni nadrejeni. On je tudi v garderobo za mano prišel, so mi večkrat v pogovoru rekle za kakšnega vodjo. Garderoba je intimni prostor delavk, kamor imajo dostop le one ali delavke drugih izmen istega oddelka. Čeprav to v praksi ne drži vedno. V garderobo lahko stopi majster z nalogami, navodili in opozorili ali pa tam poišče delavko, da se vrne za stroj. Po pripovedovanju se to v sodobnem času redkeje zgodi, v preteklosti pa se je večkrat. Uslužbenci in upravitelji v njihovo garderobo nikoli ne stopijo. Garderobe moških in žensk so ločene, moški pa so lahko v nekaterih oddelkih in izmenah tudi povabljeni na kavo v žensko garderobo.

15Pisarna v proizvodnji je tudi v razumevanju delavcev prostor majstrov, kamor se ti poskušajo tudi skriti, predvsem v nočnem delovnem času, ko naj ne bi bilo kontrole z vrha, nadzora, ki so mu izpostavljeni tudi vodje v proizvodnji. Po mnenju delavk in delavcev so majstri in vodje v proizvodnji tudi sami izpostavljeni nadzoru upraviteljev. Takšne razlage so odvisne od odnosa med majstrom in njegovo izmeno. V splošnem pa med različnimi položaji znotraj proizvodnje, se pravi med majstri, delavkami, delavci in vzdrževalci, velja povezanost, ki se navezuje na skupni delovni prostor. Predvsem to drži v razmejevanju s pisarniškimi uslužbenci; takšen prostor je namreč situacijsko in relacijsko oblikovan. Številni majstri so bili pred napredovanjem delavci oz. vzdrževalci v proizvodnji.

16Razlika med zaposlenimi v proizvodnji in zaposlenimi v pisarni se prav tako pozna v oblekah; vodje v proizvodnji (čeprav ne vsi) imajo halje, pisarniški delavci oz. zaposleni v drugih sektorjih pa jih nimajo. Majstri tudi popravljajo oz. nastavljajo stroje, tako da so sami pogosto črni od olja ali pa kot delavke in delavci beli od bombaža ter lanu; njihovo delo namreč poteka v proizvodni dvorani. Pisarniški uslužbenci se, oblečeni v civilu, pogosto le sprehodijo skozi tovarno. Redko se med njimi in delavci v proizvodnji sliši pozdrav ali pa si v pozdrav pokimajo z glavo.

17Oddelki so prostorsko ločeni, vsak ima svojo garderobo, se pravi, da se zaposleni danes niti med malico, ki poteka v garderobi, ne vidijo med seboj. Ker je moških v proizvodnji toliko manj, imajo danes skupno garderobo. Zaposleni se vidijo le, ko prihajajo ali odhajajo iz skupne zgradbe. Vendar sta tudi vhoda v zgradbo dva: v predpredilnico oz. predilnico smo šli večinoma skozi drugi kot v sukalnico. Oddelki so med seboj povezani, čeprav se delavke in delavci ne sprehajajo naokoli. Njihovo mesto je točno določeno. Če jih vodje ne prestavijo na drugo delovno mesto, delavke in delavci ne zapuščajo proizvodnih hal svojega oddelka. Večina jih v drugih oddelkih ni bila že dolgo in sami so rekli, da bi bilo dobro, da bi se razgledali naokoli in videli, kako se je spremenila proizvodnja. To pa je mogoče le v času dneva odprtih vrat enkrat na leto, ko obiskovalce po proizvodnji vodijo vodje izmen, oddelkov ali proizvodnje.

4.3. Tovarniška disciplina

1Pot oz. potek delovnih postopkov sta v proizvodnji točno določena: od neočiščenega bombaža (ali lanu, surovin je namreč več), ki ga pripeljejo s tovornjaki ali po železnici, poteka najprej obdelava v predpredilnici. V navitkih prepeljejo transportni delavci material v vozičkih v predilnico, kjer se predeluje preja, in na koncu v sukalnico, kjer se oblikuje fina nit.

2Vsaka delovna faza je odvisna od tega, kar naredijo delavke in delavci v prejšnjih delovnih fazah; tako organizirano delo po tekočem traku oz. zaporedju delovnih faz namreč postavlja delavke in delavce v razmerje odvisnosti. Delavke takšne delitve ne razlagajo v smislu odvisnosti: So bili vsi [pomembni], vsak po svoje, ker so morali vsi biti, en stroj brez drugega ni mogel, jaz ne bi mogla previjati, če ne bi tam že dobila preje. Tisti, ki suka, pa tudi ne. Vsak stroj je imel svoj pomen, eden brez drugega ni mogel, mi je razložila upokojena delavka. Vendar pa je delavka iz predpredilnice, ko sta se pri meni v predpredilnici ustavila delavka z istega oddelka in transportni delavec iz sukalnice, v šali rekla sodelavcu z drugega oddelka: Brez nas tudi vas ne bi bilo.

3V sodobnem času se takšna delitev spreminja, v predpredilnici vodje uvajajo linije, kjer naj bi delavec ali delavka obvladala celotno linijo. Z racionalizacijo in prilagodljivostjo delovnih mest ista delavka oz. delavec ne delata za enim, temveč za dvema ali tremi stroji ene linije. Ena linija namreč združuje več različnih faz, kjer se obdeluje posamezna vrsta materiala; na primer bombaž, lan ali mešanica.

4Delo je po oddelkih različno organizirano; ponekod in na nekaterih delovnih mestih je individualno, drugod skupinsko. Kar pomeni, da za strojem (pogosteje več kot enim) dela en človek ali manjša skupina ljudi. V predpredilnici poteka delo individualno, delavka dela sama za enim, dvema ali tremi stroji. V pogovoru so nekatere delavke predpredilnice izpostavile, da jim je všeč, da si lahko delo za strojem same organizirajo, tako so same svoj gospodar. Številni delovni postopki v oddelku predilnici pa potekajo v skupini.

5Kjer poteka delo v skupini, na primer na nekaterih delovnih mestih v predilnici, delavke z ukanjem, kot to same imenujejo (podaljšano črko u zategnjeno in glasno zapojejo), kličejo k delu na določenem stroju. Poleg telesne komunikacije, kretenj rok in glave ostaja ukanje še danes ključni način komunikacije med njimi, ob klepetu pa se pogovarjajo. V predilnici delavke v skupini pripravljajo stroj. Ko ga brigadirka⁸⁶ zalaufa, zraven zaúka in takrat z vseh strani dvorane pritečejo delavke ter začnejo vezati prejo. Stroji so dolgi; na obeh straneh stroja stoji in prejo veže več delavk. Sama tega nisem delala, ker se nikakor nisem mogla naučiti vezati preje. Ko smo končale delo pri pripravi stroja, sem na začetku kar stala v kakšnem kotu. Vendar so me delavke opozorile, da to ni dobro; da se moram znajti in si sama najti opravilo. Stati križem rok prikrito in odkrito odklanjajo vsi v proizvodnji. Še preden sem vstopila v proizvodnjo, mi je prijatelj, uslužbenec v Predilnici, svetoval, naj v proizvodnji nikakor ne stojim z rokami v žepih. Tudi sam je namreč kot pripravnik delal v proizvodnji tri mesece.⁸⁷ V proizvodni dvorani nikoli nisem videla, da bi kdorkoli stal pred strojem in čakal. Če trenutno v neki fazi ni dela in se npr. čaka na material, se delavke (čeprav je prepovedano) umaknejo v garderobo, skrijejo za kakšen večji stroj in poklepetajo ali pa v roke vzamejo metlo in počistijo okolico stroja. Zato sem v takšnih trenutkih sčasoma v roke kar sama vzela metlo in začela pometati. Enkrat pa sem, ko se je z ukanjem klicalo k vezanju preje, odšla od stroja, da bi se razgledala po proizvodnji. Do mene je prišla delavka, ki je zaslišala ukanje. Bila je razjarjena, ker sem odšla, nato pa je sama v ihti skočila k stroju. Ukanje namreč v trenutku definira natančno koreografijo delavk v prostoru.

6Prostorska preureditev pomeni drugačno razdelitev dela, kar vpliva tudi na drugačno socialno interakcijo. Spremenjena postavitev strojev, ki so drugačni tudi tehnološko, je prav tako preuredila prostorsko razporeditev in organizacijo dela. Včasih nisi smel stran od mašine, povedo delavke. Že sama pozicija strojev je zahtevala več sodelovanja med delavkami. Po pripovedovanju so bili stroji postavljeni drug nasproti drugega in delavki sta si bili prostorsko blizu. Ker na strojih ni bilo lučk, ki bi označevale napake (kot so na sodobnih strojih), je morala delavka neprestano nadzorovati, kako se napeljuje preja na sprednji in zadnji strani stroja. Četudi je šla preverit zadnji del ali zadaj vezat prejo, kar je sestavni del delovnega procesa, je njena sodelavka nadzirala, kaj se dogaja na sprednji strani.

7Vodje oddelkov utemeljujejo sodobno proizvodnjo v večji urejenosti, ki sledi načelom večje učinkovitosti. Takšne so tudi pogoste interpretacije delavcev in delavk. Upravitelji tovarne neprestano poudarjajo red. Tudi nekdanja gospodarska ministrica Petrinova^[os.] naj bi bila ob obisku Predilnice zadovoljna nad notranjo organizacijo dela, kjer dela ena delavka na več strojih in izredno čisto proizvodnjo, kjer je vse, kot je povedala, na svojem mestu. Njenim očem ni bilo skrito, da se delavci ne sprehajajo brez potrebe in vsak natančno ve, kaj dela.⁸⁸

8Delovna mesta po oddelkih so različno porazdeljena: v predpredilnici delata delavka ali delavec sama za enim ali tremi stroji, v predilnici in sukalnici pa delo večinoma poteka v skupini. To je pomembno tudi v prostorskem smislu, saj sta v prvem primeru delavka oz. delavec sama za strojem, v drugem pa sta v neprestani interakciji z drugimi sodelavci. Razlikuje se torej njuna prostorska determiniranost v proizvodni hali, ki je lahko vezana na majhen prostor običajno tik ob stroju ali pa zavzame večjo prostorsko mobilnost.

9Prostorska razmerja ne zajamejo le prostorskega discipliniranja teles, temveč tudi prostorsko discipliniranje zavesti (prim. Rofel 2001: 163). Točno je določeno, kje stoji delavec in koliko korakov stran stoji drugi delavec. Sistem linij v predpredilnici predstavljajo na tleh zarisane črte, ki zaznamujejo delovna mesta, pozicijo strojev, loncev, vozičkov in poti ter točno določijo pozicijo delavcev, njihove gibe in poteze. Težnja vodstva je, da bi delavka ali delavec obvladala celo linijo, kar pomeni več faz in več različnih strojev. Delavka in delavec nadzirata svojo linijo, ki je prostorsko odmaknjena od drugih linij. Tudi zaradi prostorske razdalje in hrupa je komunikacija med njima onemogočena, saj bi to zahtevalo, da zapustita svoj prostor. Po eni strani je mesto delavke in delavca točno določeno. Na oglasni deski je zapisano, katere stroje znata upravljati. Po drugih proizvodnih halah se ne smeta sprehajati. Po drugi strani pa naj bi bilo delo delavke in delavca danes bolj prilagodljivo; glede na potrebe dela naj bi delavka oz. delavec sprejela tudi druga delovna mesta. Nad takšnim spreminjanjem delovnih mest v sodobnem času delavke in delavci niso navdušeni, predvsem če naj bi zapustili svojo skupino in oddelek.

10Vodje oddelkov obesijo na oglasne deske liste s tabelami, na katere vodje izmen vpisujejo prisotnost, neopravičene in opravičene izostanke posameznic in posameznikov. Opravičena ali neopravičena odsotnost z dela se označuje z različnimi barvami. Neopravičenih odsotnosti, ki se označuje z modro barvo, po pripovedovanju vodje danes ni več. Kaznovana bi lahko bila tudi z izključitvijo iz podjetja. Nihče ni komentiral, da bi ga označevanje z barvami in vpisovanje motilo ali da bi karkoli pomenilo; tako ali tako naj bi vsi v prostoru videli in vedeli, da te ni in zakaj te ni. V povojnem času so zaposleni pred vstopom v ograjeni tovarniški prostor žigosali kartice. Nihče mi ni znal povedati, kdaj natančno so to prenehali; temu v pripovedih sploh niso namenjali pozornosti. Vendar pa so večkrat tako upokojeni kot še zaposleni poudarili, da v proizvodnji vsi takoj opazijo, če koga ni za strojem.

11Čas je pomemben predvsem v proizvodnji pri normiranem delu. V spominu starejših upokojenih delavk naj bi se v preteklosti prav v tem kazala razlika med proizvodnjo in pisarnami. Pisarniške uslužbenke so lahko na delo zamudile, delo v proizvodnji pa je bilo časovno natančno določeno. Upokojena uslužbenka mi je rekla, da je, če je zjutraj zamujala v pisarno, raje počakala, da so delavke iz nočne izmene odšle iz tovarne, ker ji je bilo nerodno, da bi jo videle: Iz spoštovanja do njihovega dela [proizvodnih delavk] si raje še malo počakal in zamudil deset minut več, samo da nismo delavk srečali. Upoštevati pa moramo, da je informatorka odraščala ob materi, ki je vsak dan odhajala na delo v proizvodnjo Predilnice, kar je močno vplivalo na njen odnos do proizvodnih delavk: To so moje, kako bi rekla, travmatične izkušnje. Tako sem trpela. Bila sem stara sedem let in sem že čutila to, kako je vsak večer šla na šiht [mama] v temi, s kolesom. Tist kolo je bil star in sem hotela v nedeljo neki za njo narediti in sem ji ga malo sčistila. Ne glede na vreme je šla v Litijo^[kr.], do Hotiča^[kr.], tam so bile še druge in so se s kolesom skupaj vozile do Predilnice … In dodala: Mami bi spomenik postavila trpljenju tega nočnega šihta.

12Kot že rečeno, je bila točnost ena temeljnih lastnosti vsake prave tekstilne delavke. Tudi v sodobnem času ta kvaliteta ostaja ključna. Ko sem delala v popoldanski izmeni, sem enkrat v garderobo vstopila šele pet minut do dveh. Popoldanska izmena se formalno začne ob dveh, vendar morajo delavke in delavci takrat že stati v proizvodni dvorani. Delavke jutranje izmene se v tem času vrnejo v garderobo in ena od njih me je takoj vprašala, zakaj sem zamudila.

13Vodja je v najinem pogovoru nostalgijo po socializmu pripisal delavkam in delavcem, vendar pa mi je, ko sva se srečala v pisarni v proizvodnji, rekel, da tudi sam pogreša urnik, ko je lahko delal od osme ure zjutraj do treh popoldan, v sodobnem času pa ostaja do petih ali še dlje. Razdelitev na delovni in nedelovni čas je pri delavkah in delavcih točno določena, vendar se tudi zaključi po osmih urah, medtem ko je urnik upraviteljev in nekaterih uslužbencev servisnih služb v sodobnem času bolj raztegljiv. Delavka, ki je v začetku devetdesetih let delala kot samostojna trgovka, je opozorila, da se kljub temu, da je fizično naporno, delo v proizvodnji za delavke in delavce zaključi po osmih urah, za marsikoga pa danes ni tako. To je izkusila tudi sama, ko je imela trgovsko podjetje.

14Mobilnost posameznika po prostoru je odvisna od delovnega mesta. Delavke in delavci, ki delajo v proizvodnji za stroji, so omejeni na majhen prostor. Marsikdo med njimi že veliko let ni stopil v drug oddelek; to lahko naredi le ob dnevu odprtih vrat septembra vsako leto. Ko smo se oktobra leta 2004 med delom zaklepetali z delavko predpredilnice in transportnim delavcem drugega oddelka, je prišel vodja. Delavko je poslal na delovno mesto, transportnega delavca pa nazaj na njegov oddelek. Pri tem ga ni niti vprašal, ali ima kot transportni delavec, ki edini med proizvodnimi delavci lahko zapušča prostore svojega oddelka, kakšno opravilo v oddelku predpredilnice.

15Kot so mi povedale delavke za stroji, tudi v preteklosti niso hodile naokoli, po mnenju nekaterih se ni smelo zaradi prepiha. Druge pa so dodale, da to niti ni bilo mogoče, saj niso mogle zapustiti stroja. Tudi mož in žena, ki sta delala skupaj v tovarni, se v delovnem času nista mogla obiskati, čeprav sta bila drug od drugega odmaknjena le nekaj metrov. Na neki način naj bi bilo to danes še težje, saj je po mnenju vzdrževalca zaradi manjšega števila delavcev in zaposlenih očitneje, ali sodiš v oddelek ali ne.

16Prostorska mobilnost v preteklosti pa ni omejevala le proizvodnih delavcev; tudi upokojenka iz pisarne je rekla, da kakšnega postopanja v fabriki ni bilo, da bi letel kaj okrog, mi smo imeli svoje delo, v proizvodnji pa svoje. Pisarniške uslužbenke ali uslužbenci se niso mogli kar sprehajati po proizvodnji. To je bilo poleg dneva odprtih vrat mogoče še v okviru različnih socialističnih akcij, ko so pisarniški uslužbenci v proizvodnji delali nadure: V osemdesetih letih je bila pa moda, da smo šli iz uprave notri delat. Je bilo res naporno, pa vedno smo na nočen šiht šli. Prostovoljno, so rekli. So rekli, zdaj bomo organizirali še te iz uprave in smo šli, vsi, od direktorjev do … Jaz sem šla mogoče štirikrat. Res dobiš spoštovanje do tega dela, smo vse avtomate s pijačo spraznili. To imaš čisto suha usta, jezik, do kraja si res utrujen, notri je bilo vroče, pa delaš neprestano osem ur.

17Informatorka je imela mater, ki je bila kot predica zaposlena v proizvodnji; njena doživljanja so povezana s takšnim spominom. Vendar tako takrat kot tudi danes nekateri uslužbenci niso pogosto vstopali v proizvodnjo. Citirana informatorka se je proizvodne hale spominjala predvsem prek opisov svoje mame. Ko se je zaposlila v Predilnici, je enkrat odšla v proizvodnjo nekaj povprašat, pa so ji rekli, da ne dela transmisijski pogon. Prišla je v pisarno in to sporočila sodelavkam in sodelavcem. Na koncu so se ji vsi smejali, saj transmisijskega pogona že dolgo ni bilo več. Tako so se delavci šalili na račun pisarniških uslužbencev; da ne vedo za ključne spremembe v proizvodnji.

18Odsotnost z dela je med delavkami in delavci sankcionirana.⁸⁹ Pod vtisom sodobnih strategij o večjem redu in učinkovitosti tudi delavke in delavci sodobnost utemeljujejo v nasprotju s socializmom, ko se je veliko ljudi sprehajalo naokoli. Sama sem bila sprva presenečena, da je bil nadzor v proizvodnji tako minimalen. O tem sem takoj povprašala delavko, ki mi je odgovorila: Saj ni treba, da je ravno nadzor, saj te takoj vidi, koliko si naredil, po števcih.

19Discipline pa ne zagotavljajo le števci; tovarniški prostor je namreč strukturiran tako, da so vsi ves čas vidni. Tovarniška organizacija s hierarhičnim, kontinuiranim, funkcionalnim in samostojnim nadzorom zajema pogled, ki nikoli ne neha gledati. Rezultat takšnega pogleda so delavci, ki predvidevajo odgovornost za samodisciplino.⁹⁰ Moč pogleda je vsem očitna, ni pa preverljiva. Arhitekturna struktura tovarniškega prostora je tako bolj anonimna in produktivna kot pa represivna (Foucault 1984: 171–77).

20O večjem nadzoru v primerjavi s preteklostjo pa se delavke neprestano pogovarjajo v garderobi. Ko sem enkrat vprašala sodelavko po mehanizmih na stropu proizvodnje, mi je odgovorila, da je slišala, da bodo na strop pritrdili videokamere. Presenečeno sem jo vprašala zakaj in mi je odgovorila za nas. Pri tem se mi ne zdi tako pomembno vprašanje, ali bodo upravitelji v proizvodnji dejansko postavili videokamere, temveč dejstvo, da se med delavci sploh oblikujejo take interpretacije. Zgodbo z videokamero sem zasledila tudi v časopisju, ko naj bi leta 2002 v eno od tovarn direktor namestil videokamere.⁹¹

21Pomočnik, ki se je v Predilnici Litija^[kr.] zaposlil šele pred kratkim in je o razmerah v socialistični preteklosti slišal le od sodelavcev, odgovarja: Prej so bili delavci bolj med sabo. Zdaj po devetdesetih se je vse spremenilo. Ko greš naokoli, vsak delavec gleda, kot da ga kontroliraš, da izvajaš nadzor nad njim, zdaj so bolj zaprti. Spominjanje preteklosti je v tem primeru posredovano, vendar ponotranjeno.

22Na izobraževalnem seminarju za delavke in delavce je med drugim vodstvo zaposlenim v proizvodnji predstavilo kodeks oblačenja in obnašanja. Delavka mi je v pogovoru rekla, da je bila prizadeta, ko je slišala predavateljico govoriti o tem, kako morajo imeti delavke urejene nohte in kakšno frizuro naj imajo: To je moja svoboda, je rekla, ali bom imela lase zgoraj ali nazaj. Dobro, nekaj je, da če imaš dolge, da imaš spete zaradi varnosti, ampak drugače je pa moja izbira. Sem stara štirideset let, in če se v štiridesetih letih nisem naučila pozdravljati, se tudi zdaj ne bom.

23Kljub temu da sem se tudi sama s svojo izmeno udeležila istega izobraževanja, tega predavanja nisem slišala, čeprav je bilo napovedano na vabilu, ki so ga dobili vsi zaposleni. Predavanja so namreč organizirana za vse zaposlene v proizvodnji, poslušajo pa jih izmene posebej. O tem sem slišala govorice in nekaj šal v garderobi: Pokaži mi, a imaš urejene nohte, če ne pa domov ali Bolje desetkrat pozdraviti kot nikoli. Številne delavke⁹² so bile užaljene, da jih vodstvo tako obravnava, vendar pa mi je sodelavka v pogovoru rekla, da je sama opazila, da se nekatere res ne znajo obnašati. Njena interpretacija je bila, da upravitelji tega ne morejo naravnost povedati posameznici ali posamezniku, zato so povedali vsem v skupini; da pa jim je verjetno nerodno pred tujimi partnerji, ki občasno obiščejo proizvodnjo. Številne so bile prepričane, da je bilo predavanje o pravilnih načinih obnašanja namenjeno vsem, tudi njihovim nadrejenim.

24Kljub tovarniški disciplini (Foucault 1984), ki nadzira delavce in gibanje v proizvodnji, pa v praksi dejansko prihaja do neprestanih pogajanj. Na cigarete smo sicer predvsem v nekaterih izmenah redko hodile, kava (pet minut) in malica (dvajset minut) sta bili časovno točno določeni. Delo v hrupnem, zakajenem in vročem prostoru s ponavljajočimi se gibi je fizično naporno in preoblikuje telesa delavk oz. delavcev. To pa ne pomeni, da delavke nimajo nobenega nadzora več nad svojimi telesi in svojim gibanjem. Sodelavka je rekla, da če ji nagajata stroj ali preja, včasih kar na glas reče: Pa nič, pa grem na cigaret. Ko si umiri živce, se vrne: Tako bom več naredila, kot pa da tukaj v mašino brcam. Dodala je, da je med delom prepovedano hoditi v garderobo, to je dovoljeno le med odmorom. Ta starejše rečejo, da je bilo včasih tega več. Po njenem mnenju pri tem tudi majstri zamižijo na eno oko, saj vidijo, da ne gre in jih včasih celo tolažijo: Ne se sekirat, saj bo.

4.4. Socialistična tovarna

1V spominu ljudi socialistična tovarna ni le delovni prostor, temveč je prostor, kjer so se ljudje zabavali, se med seboj poročali, si pridobivali izkušnje in se seznanjali z drugačnim načinom življenja (prim. Kürti 1996). K spoznavanju drugačnega življenja so prispevali tudi sindikalni izleti; nekateri so prvič v življenju odpotovali v tujino, se šolali v Vzhodni Nemčiji^[kr.], Švici ^[kr.]ali na Švedskem^[kr.] ali pa so prvič poleteli z letalom v druge jugoslovanske republike. Tovarne so gradile počitniške hišice in stanovanjske bloke oz. naselja, organizirale so izlete, družabne dogodke, s počitniškimi domovi na morju in v hribih pa so organizirale prosti čas zaposlenih in njihovih družin. Za marsikoga je bila, po pripovedovanju kadrovske uslužbenke Predilnica Litija^[kr.], tovarna mamljiva tudi oz. predvsem zaradi reševanja stanovanjskega vprašanja. Kar pa ne pomeni, da stanovanjskih problemov ni bilo več. Po raziskovalni nalogi uslužbenke Predilnica Litija^[kr.] je bilo v šestdesetih letih še vedno veliko nerešenih stanovanjskih prošenj oz. delavk, ki so živele pri starših ali v neprimernih razmerah.⁹³

2S tem, da so tovarne skrbele za prosti čas zaposlenih, so tudi časovno strukturirale njihova življenja. Številne tovarne so z organiziranim varstvom (dom igre in dela, kasneje pa vrtci) poskrbele za otroke zaposlenih, imele so svoje zelenjavne vrtove, menzo, trgovino, zdravstveno, zobozdravstveno ali ginekološko ambulanto, ponekod pa celo kino.⁹⁴

3Kot pripovedujejo ljudje, so jim tovarniška podjetja v povojnih letih v trenutkih krize velikokrat priskočila na pomoč: s preskrbo blaga ali z gradbenim materialom, številne tovarne pa so s poletnim delom, prakso ali celo s štipendiranjem poskrbele tudi za življenje otrok zaposlenih.

4Delovno mesto v tovarni je odigralo pomembno vlogo pri oblikovanju družbenih mrež, v družinskem življenju in pri integraciji v skupnost. V majhnem kraju, kot je Litija^[kr.], je bilo življenje skoncentrirano okoli tovarne; ko so politični funkcionarji prihajali v kraj, so obiskali tovarno, kar je dajalo vtis nekega pomena in teže. Predilnica je zgradila sindikalno dvorano, ki je bila še v osemdesetih letih pomemben prostor, kjer so potekale tudi lokalne proslave. Tovarna je imela svojo igralno in pevsko godbo, ki je skrbela za družabno življenje v kraju in je podpirala športno nogometno društvo.

5V MTT⁹⁵ je bilo leta 1978 zaposlenih 5134 ljudi, v Muri pa leta 1989 6507. Podatke navajam v ilustracijo o vlogi in pomenu tovarne v samem kraju; tovarna je namreč z velikim številom zaposlenih zaznamovala samo lokalno skupnost. Ko so ljudje prihajali in odhajali iz tovarne, so bile ceste in ulice polne delavk in delavcev. Predilnica Litija^[kr.] je imela v osemdesetih letih zaposlenih 1200 ljudi.⁹⁶ Začetek in konec dela je v povojnem času naznanila sirena, ki se jo je po pripovedovanju starejših Litijanov slišalo po celem kraju. Za marsikaterega domačina je bila prav sirena Predilnice tista, po kateri se je orientiral (prim. Kresal 1976: 103).

6Ko je prišlo v tovarni do reklamacije,⁹⁷ se je v samem kraju po cestah takoj videlo, kdo je delal v Predilnici. Kot se spominjajo nekateri, so po cesti vsi hodili enako oblečeni, v kara vzorcu, skoraj kot v uniformi. In to ne samo zaposleni, temveč cele družine. Ampak to je bilo veliko otrok fabriških, če je bilo 1200 zaposlenih, se spomnim, enkrat so eno reklamacijo dobili in so vsi dobili en kup blaga, ne, so vsi tisto reklamacijo [...] Takrat sem bil vesel, da nisem bil v fabriki, se otroških let spominja pripovedovalec, ki v tovarni ni imel zaposlenih staršev.

7Tako kot večina drugih tovarn je tudi Predilnica izdajala tovarniško glasilo.⁹⁸ V glasilu so za to delo posebej določeni uslužbenci pisali o življenju delavcev v tovarni, preživljanju počitnic v tovarniških počitniških domovih ob morju ali v hribih, spremljali so odhajanje nekdanjih delavcev v pokoj, poročali o modernizaciji tovarne ter tehnoloških novitetah in dosežkih. Tovarna je izdala tri monografije (ob 75., 90., 100. obletnici obstoja).⁹⁹ Vsaka delavka oz. delavec ima doma vsaj eno teh knjig. Ko sem jih obiskala na domu, me je knjiga pogosto čakala že na kuhinjski mizi. S ponosom so delavke in delavci listali po njej in mi kazali fotografije, na katerih so prepoznali sebe, svoje prijatelje in svoje majstre. Kot mi je omenil zgodovinar France Kresal^[os.], ki je uredil vse te monografije in jih večinoma napisal, je nekdanji direktor menil, da se mora na fotografijah prepoznati vsak delavec. Med intervjujem so fotografije pripovedovalce povezale s konkretnimi preteklimi dogodki, prostori ali ljudmi in jih spodbujale k pripovedovanju.

8V počitniških domovih na morju naj bi se med sabo družili vsi zaposleni in njihovi otroci. Po pripovedovanju so bile počitnice v Pineti ^[kr.]tiste, ko se je pozabilo na razlike. Kar pomeni, da se razlik med ljudmi v tovarni spominjajo. Na morju je drugače, je rekla nekdanja delavka Predilnice in ob tem povedala, da so si večinoma organizirali počitnice sodelavci skupaj v eni skupini, medtem ko se doma v Litiji^[kr.] izven delovnega časa niso veliko družili. Takrat so bili skupaj z družino. Vendar pa je veliko delavcev tudi živelo v predilniških stanovanjih, in čeprav se po pripovedovanju naj ne bi posebej družili med seboj, so živeli v isti soseski, hodili v isto trgovino in so veliko vedeli drug o drugem. Vprašanje tudi je, kako pripovedovalci razumejo druženje. Po pripovedovanju starejše upokojene delavke je v petdesetih letih gospodinjsko delo zahtevalo veliko več časa. Po njenem prepričanju ljudje niso imeli časa, da bi se družili. Vendar pa je sama v nadaljevanju izpostavila, da so se sodelavci, ki so bili dejansko sosedje, družili ob nedeljskih popoldnevih na skupnem dvorišču pred bloki; otroci so se igrali, ženske so pletle ali pa obdelovale vrtove pred stanovanjskimi bloki.

9Menza s toplim obrokom je bila Amerika, kot se je izrazila ena od informatork, predvsem za tiste, ki doma niso imele mater, da bi jim kuhale. Topla malica je bila zastonj (Kresal 1986: 146), kosilo pa je bilo treba plačati, vendar cena po pripovedovanju ljudi ni bila visoka. Po pripovedovanju naj bi zaposleni v kanglicah jemali hrano tudi za otroke oz. skupno kosilo: Pa smo imeli vsi štirje dosti, ko so bili še otroci majhni, pa sem prišla domov, pa ni bilo treba takoj kuhati. Ponoči so delavke in delavci dobili mleko, ki ga dobijo še danes. Starejše upokojene delavke so se razgovorile ob ponudbi prehrane: Zjutraj govejo juho, pa velik kos mesa, pražen krompir, solato, žgance, zelje, ribe, dunajske zrezke, razne ajmohte, segedin, golaž, makaronflajš, to je bila malica. To so kuhali, prava menza je bila!

10Danes uslužbenci med enournim odmorom pogosto odidejo na kosilo v mesto v gostilno. Delavke, delavci in vzdrževalci med dvajsetminutnim odmorom malico, ki jo prinesejo s seboj, pojedo v garderobi. Večina ljudi danes ne pogreša več menze, čeprav se preteklosti, ko je menza obratovala, spominjajo z nostalgijo. To so bili namreč drugi časi.

4.5. Od fabrike do podjetja

1Pripovedovalci govorijo o Predilnici kot o fabriki, kar je povezano z določenimi predstavami v spominu ljudi. Nihče mi ni mogel natančno povedati, zakaj je Predilnica fabrika, druge tovarne pa ne, večinoma pa so delavke rekle, da je bilo znano, kako težko je delo v Predilnici in da se v Predilnici dela tudi ponoči.

2Uslužbenka, ki je še danes zaposlena v Predilnici Litija^[kr.] in je imela v Predilnici zaposleno tudi staro mamo in mamo, je rekla: Predilnica je predstavljala mit v Litiji^[kr.], mislim, da je imela zelo velik ugled in za tiste, ki so v Predilnici dobili službo, je bila to v bistvu prioriteta za delavce. Danes pa sploh ne, se je pa ta mit zelo spremenil.

3Pomenska konstrukcija Predilnice se je v socialnem prostoru spreminjala tudi v socialistični preteklosti in sčasoma so jo starši uporabljali za grožnjo: Če se ne boš učil, boš šel pa v fabriko delat. Uslužbenka Predilnice se je spominjala, da je to večkrat slišala, ko je odraščala v Litiji^[kr.].

4Kot že rečeno, je bila Predilnica Litija^[kr.] zgrajena leta 1886 in deluje še danes. Zaposlovanje v tovarni je potekalo po sorodstvenih linijah okoliškega prebivalstva. Pomembno vlogo pri oblikovanju spomina na tovarno so odigrali prav družinski spomini. V tovarni so imele delavke, delavci, uslužbenci, vzdrževalci ali upravitelji zaposlene že babice, tete, mame, v redkejših primerih tudi očete, strice in može. Pripovedi razkrivajo, da je vodstvo tovarne ves čas spodbujalo zaposlovanje prek sorodnikov in na ta način krepilo oz. soustvarjalo intenziven spomin na predilniško tradicijo.¹⁰⁰ Pogovor z ljudmi kaže, kako pomembno je dejstvo, da tovarna deluje že 120 let, saj na eni strani predstavlja dolgoletni vir preživetja, na drugi pa je simbolni kapital; za zaposlene je tovarna namreč prostor in vir identifikacije. Tovarna je prostor, kjer se prepletata materialno in simbolno, in prostor, ki na prav poseben način neprestano povezuje preteklost s sedanjostjo, saj vzpostavlja občutke trajanja.

5Časovna kontinuiteta podjetja legitimira njegov sodobni položaj, pa čeprav, kot me je opozoril nekdanji direktor s primerom Tobačne tovarne, ki je propadla, to ne drži več popolnoma: Tudi tradicijo je namreč treba vzdrževati. Upravitelji tovarne po eni strani oblikujejo predilniški spomin, hkrati pa neprestano opozarjajo na pomen sprememb in strategije za drugačno vizijo v prihodnosti. Ključnega pomena pri tem je, kako redefinirati pripadnost tovarni.

6Vprašanje torej je, kako vizije o prostorskih preureditvah in o novih oblikah discipliniranja zaposlenih ter mednarodne strategije o razvoju podjetja v praksi realizira vodstvo in kako te vizije sprejemajo ter oblikujejo delavci. Nove strategije namreč ne nastajajo v praznem prostoru, temveč tudi v okviru spomina delavk in delavcev ter upraviteljev. Prostor ni le rezultat socialnih procesov, temveč tudi medij, ki konstituira družbeno (Gupta in Ferguson 2001).

7Tovarniško glasilo, ki je izhajalo v Predilnici od leta 1960 do 1990, je začelo leta 2000 ponovno izhajati. Sodobni Litijski predilec zaposlene v tovarni obvešča o tehnoloških novostih, novih strategijah in proizvodnji, po drugi strani pa na straneh glasila zasledimo tudi osebne zgodbe upokojenih in še zaposlenih ter njihova doživljanja tovarniškega prostora. Glasilo Litijski predilec dobivajo brezplačno vsi zaposleni in upokojenci. Predilnica ima še danes svoj praznik − predilniški dan, 9. septembra,¹⁰¹ na dan obletnice začetka samoupravljanja tovarne. Relevantno se mi zdi pri tem opozoriti, da predilniški praznik ni časovno postavljen na dan, ko je Predilnica v 19. stoletju začela delovati, temveč na dan, ko so, po pripovedovanju uslužbenke, delavci predilnice vzeli oblast v svoje roke. Po njenem mnenju je ta dan pomemben za starejše generacije, zato so ga obdržali, čeprav večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjala, ne ve prav dobro, zakaj je predilniški dan prav na ta dan. Kljub temu da na dvorišču Predilnice pred glavnim vhodom še danes visi tabla, na kateri je zapisano: Vsa srca in roke smo v eno združili in delu, resnici, svobodo zgradili. Delavci ob prevzemu uprave podjetja, 9. septembra 1950.

8Leta 1994 se je podjetje kot številna druga podjetja v Sloveniji^[kr.] privatiziralo z notranjim odkupom. Leta 1994 se je Predilnica iz družbenega podjetja preoblikovala v delniško družbo. Predilnica Litija^[kr.] d. d. se je privatizirala z notranjim odkupom. Leta 1995 je bila ustanovljena delniška družba Predilnica Litija^[kr.] Holding d. d., ki je obvladujoča družba. Leta 2005 se je Predilnica d. d. preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo. Največ družbenih podjetij v Sloveniji^[kr.] se je odločilo za metodo notranjega odkupa, kar po eni strani kaže značilnosti notranje organizacije podjetij v jugoslovanskem samoupravnem sistemu, še bolj pa obrambo pred umetnimi, zunanjimi lastniki (Ribnikar 1996; po Prašnikar 1997: 80).¹⁰²

9Delničarji so v popolni večini še vedno zaposleni v tovarni in upokojenci, ki delnic niso prodali. Vendar pa je znotraj delniške družbe prihajalo do prestrukturiranj, veliko zaposlenih je delnice tudi prodalo in je zato danes zelo aktualno vprašanje, kdo od zaposlenih ima v podjetju več delnic in kaj to dejansko pomeni v kontekstu moči. Kljub temu da se ne poglabljam v analizo notranjega prestrukturiranja, s terenskim gradivom ugotavljam, da je delniška družba, v nasprotju s tovarno, za delavce precej abstraktna entiteta. Zaposleni v proizvodnji se na Predilnico v pogovorih nikoli niso sklicevali kot na delniško družbo. Prestrukturiranje Predilnice pa nakazuje že sprememba imena, Predilnica se je namreč preoblikovala iz tovarne v podjetje, čeprav se zaposleni nanjo še vedno sklicujejo kot na fabriko.

10Predilnica kot delniška družba in Predilnica kot tovarna nagovarjata različne subjekte: delničarje in zaposlene. Ob tem so izpadli upokojenci, ki v Predilnici nimajo delnic. To je izpostavila starejša upokojena uslužbenka: To je še, da povabijo upokojence, pa delničarje, pa jim razkažejo Predilnico, vse te nove stroje in enkrat na leto naredijo srečanje, ampak to je zdaj samo srečanje delničarjev. To se mi ne zdi prav. Ker delničarji postanejo že po petih letih, upokojenci, ki delajo trideset, petintrideset let, pa šele z upokojitvijo. Ampak danes so delničarji povabljeni, upokojenci pa niso. Jaz sem delnice prodala, ne kotiram nič v Predilnici, ne kot upokojenec, ne kot delničar, ker sem jih prodala.

11Medtem ko so predvsem v devetdesetih letih upravitelji poskušali med upokojenci in zaposlenimi oblikovati delniško identiteto, so se zdaj usmerili v njeno utrjevanje pri delničarjih. V tem primeru pa to niso več vsi, ki imajo delnice, temveč predvsem tisti, ki upravljajo delnice; to so po mnenju vodje v proizvodnji tisti, ki imajo višjo izobrazbo in so na hierarhični lestvici v tovarni na višjem mestu, se pravi predvsem srednje in višje vodstvo. Delavec po takšni razlagi nima interesa delničarja, saj ima premalo delnic, kot zaposleni pa gleda kratkoročno z željo po čim večjem izplačilu. Vodja sebe postavlja na takšno mesto, hkrati pa tudi na mesto delničarja. Kot solastniku mu ni všeč, da je Predilnica zaprt sistem (delnice ne kotirajo na borzi, so v stoodstotni lasti delniške družbe Predilnica Litija^[kr.] Holding), ker vrednost delnice ne more hitro naraščati; kot zaposlenemu pa mu je to všeč, saj pomeni varnost, nihče od zunaj ne more prevzeti podjetja. Ob tem je poudaril, da je v sodobnem času največja vrednota gotovost, ker je nikjer več ni.

12Po eni strani upravitelji delavcem pogosto pripisujejo, da ne morejo dokončno opraviti s socializmom, po drugi pa se nanje obračajo tako, da poudarjajo kontinuiteto s socialistično preteklostjo: Saj smo delniška družba, ampak večinski lastniki smo še vedno delavci, pa penzionisti. Jaz pravim, smo še vedno malo po ta starem smeh. Vendar je ob vprašanju, kaj naj bi to pravzaprav pomenilo, vodja odvrnil: Ne moremo iti nazaj na star sistem, ker je bilo takrat vse od vsakega, pa od nobenega nič. Zdaj je zasebna lastnina, če jih dvajset združi denar in vloži, pa potem oni delajo, to je njihovo. Ni družbeno, kot je bilo prej. Ampak jaz hočem našim delavcem vseeno na sestankih malo na dušo popihati in pravim, da je zdaj mogoče še bolj naše, kot je bilo prej. Prej ni bilo naše.

13Interpretacije o tem, kaj je naše, pa so se spremenile. Na tem mestu se sklicujem na koncept delniških družb, ki se navezuje na ideje lastništva. Pri tem pa ne mislim, da bi takšne občutke imeli ljudje v socialistični preteklosti. Pojmovanje naša fabrika se v interpretacijah socialistične preteklosti navezuje na pripadnost. Delavke in delavci v sodobnem času nimajo občutka, da so kot delničarji lastniki tovarne. Pripadnost tovarni pa doživljajo na drugačne načine in ne prek delnic. Vzdrževalec je rekel: Imam delnice notri, tako kot so prišle ... Tudi če bi slučajno šle, se ne bi nič sekiral, ker nisem dal direktno iz svojega žepa. Mi smo dali delnice takrat za obstoj tovarne in delamo naprej, smo se rešili, mogoče tudi s tem. Smo sami ostali, nismo dobili enega tujca, da bi nas pojedel.

4.6. Spomin in tovarniški prostor

1Poleg organiziranega industrijskega dela in neformalnih družbenih mrež ljudi so v socializmu pomensko konstrukcijo preteklosti sooblikovale konkretne politične organizacijske oblike in njihovi ideološki koncepti, npr. sindikati in delavski sveti. Informatorji političnih institucij samoupravljanja in delavskih svetov večinoma ne izpostavljajo, o njih govorijo predvsem starejše delavke, ki so se zaposlile po vojni, sindikalisti ali nekdanji direktorji.¹⁰³ Nekatere starejše delavke so prepričane, da je bilo v preteklosti vse javno in so lahko vse povedale«. Spet druge, predvsem po vojni rojene generacije pa so zagotavljale, da je bilo vse prikrito in se nič ni vedelo, predvsem pa ničemur nisi smel ugovarjati, pa ne zaradi politične represije, temveč zaradi hierarhije in organizacije v tovarni.

2Vprašanje je, kako politično razumevajo različne generacije in ljudje različnih položajev. Starejše delavke ali delavci ne vključujejo samoupravljanja in delovanja delavskih svetov v sfero političnega. Po pripovedovanju starejših generacij delavk so politični pritisk občutili ob nekaterih dnevih, ko so npr. za cerkveni praznik morali delati v Predilnici. To je bilo pa takrat pod komunizmom, mi je kot predstavnici mlajše generacije razložila upokojenka. Vendar so delavke v garderobo na sveti večer ali veliko noč pogosto prinesle šunko, piškote in podobno. Skrivna praznovanja je spremljal strah. Čeprav jih je direktor nekajkrat zalotil, tega nikoli ni komentiral.

3V sodobni proizvodnji interpretacije preteklosti ne vključujejo pretekle partijske politike. Večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjala, se na socializem ne sklicuje kot na politično dobo. Zgoraj omenjena pripovedovalka pa je politiko povezala s komunizmom in ne s socializmom. Upokojene uslužbenke in sindikalistke so prepričane, da političnih pritiskov ni bilo, direktor pa je svojo politično angažiranost razlagal (tudi) kot pragmatično strategijo pri upravljanju podjetja.

4Po vojni rojene generacije razmišljajo drugače. Čeprav o političnih pritiskih ne govorijo, predilnico opisujejo kot partijsko celico, kjer so vodstvena mesta predvsem v povojnem času zasedali stari partizani. Sodeč po analizi filmskega arhivskega gradiva,¹⁰⁴ pa je bila v preteklosti Predilnica Litija^[kr.] v javnosti pogosto predstavljena kot primer sodobne in dobro politično organizirane tovarne.

5Sodobno enostransko politično portretiranje preteklosti v podobi totalitarnega sistema postavljajo (nekateri) starejši upokojenci in upokojenke pod vprašaj prav s svojim spominom. Ne gre za to, da bi se pripovedovalci spraševali o ideji pretekle totalitarne represije ali avtokracije, temveč s svojimi zgodbami slikajo preteklost še v drugih odtenkih: Mogoče smo mi majčkeno preveč vezani na tiste čase, še vedno rečemo, saj nam ni bilo nič hudega, saj je bilo lepo, kadar se takole pogovarjamo starejše generacije. Predilnica je zmeraj za svoje delavce skrbela. Tega tudi ljudje ne pozabijo, čeprav je bila ekonomska nuja, da se je to spremenilo. Ampak mi smo še vedno vezani na tiste čase, smo še zmeraj tista generacija, ki smo na socializem čustveno vezani in jemljemo nekatere stvari čisto drugače kot mlajši. Jaz za socializem ne morem reči, da bi kar povprek lahko pljuvala kot nekateri, ker so se mi zdele nekatere stvari zelo pozitivne. Upokojena uslužbenka je svoj odnos do socialistične preteklosti razlagala v razmerju do sodobnih političnih interpretacij o prikrivanju politične resnice v preteklosti in razkrivanju represivne vloge komunistične partije v javnem prostoru. Njen odgovor in način, kako ga je oblikovala, kaže na sodobne prevladujoče reprezentacije socializma kot političnega (totalitarnega in represivnega) režima v medijih, v političnem prostoru in vsakdanjem življenju. Starejši upokojenci oblikujejo spomin na socialistično preteklost ob soočanju s sodobnimi socialnimi okviri in političnimi interpretacijami preteklega režima. Upokojena uslužbenka v svoji pripovedi ni enobarvno slikala preteklosti in ni izrazila težnje po vrnitvi preteklih časov: Saj ne moreš zdaj kar naprej govoriti, ja, včasih je bilo vse najboljše, pa vse dobro, tudi ni bilo. Ne vem, ne vem, saj so zdaj pozitivne in negativne stvari.

6V socialnem spominu delavk in delavcev socializem ni politični fenomen, temveč je fenomen družbenih odnosov. To ne pomeni, da socializem ni bil politično organiziran sistem, temveč da nihče od sogovornikov – predvsem delavk in delavcev – ni posebej izpostavljal povezave med socializmom in političnim sistemom in v sodobni predilnici o tem nisem slišala nikogar govoriti. Očitna depolitizacija spomina socialistične preteklosti se koncentrira na majhne dogodke, probleme in zadovoljstva.

7Socialni spomin je protisloven, poln napetosti in se spreminja. V politični ter medijski govorici in pogosto tudi v strokovnih obravnavah kolektivni spomin¹⁰⁵ dejansko nadomešča nacionalni spomin: govori se o kolektivnem spominu Slovencev. Takšne metazgodbe, ki v sodobnem času (sicer) izgubljajo svojo kredibilnost, pa niso le problematično poenotene pripovedi o preteklosti, temveč tudi produkti načinov, kako misliti preteklost (Borofsky 2000: 4). S konsenzom o preteklosti, s poenoteno zgodbo namreč uničimo pogajalsko naravo reprezentacij, polno protislovij in napetosti. Zgodba o preteklosti postane zgodba o moči in avtoriteti (Borofsky 2000: 4). Problematična pri tem je tudi konceptualna opredelitev kolektivnega ali družbenega (socialnega) kot nacionalno-državnega, ki ni prisotna le pri Durkheimu^[os.], temveč se implicitno ohranja tudi v kasnejših predstavah (Baskar 2002: 74). Zdi se mi relevantno, da koncept socialnega spomina jasno ločimo od nacionalnega spomina ali dominantne pripovedi vladajočih elit, kjer protislovja, napetosti in diskontinuitete poenoti koherentna zgodba.

8Raziskovalci, ki so spomin obravnavali v kontekstu (razmerij) moči, so opozarjali na pogajanja med različnimi interpretacijami preteklosti ter mobilizacijami za legitimacijo sodobnih interesov institucij in vodilnih skupin. Spomin so predstavili kot orodje, s katerim so politične, ekonomske ali religiozne elite utemeljevale primordialistične¹⁰⁶ pripovedi o preteklih resnicah in s tem utrjevale svoje sodobne položaje in interese. Poudarjali so, da je spomin v taki vlogi povezovalec skupine ali njen izključevalec; (pre)vladujočemu spominu so namreč nasprotovali nekatere družbene skupine, marginalizirani ljudje in tujci, ki so pripovedovali drugačne zgodbe. Pri takšnih analitičnih pristopih, ki so močno zaznamovale študije spomina, moramo vendar paziti, da ne zdrsnemo v analizo politične retorike in tako spomin zreduciramo na ideologijo. Spomin lahko namreč postane spomin socializma, liberalizma, nacionalizma ipd. (Confino 1997).

9Tovarna je produkcijski in socialni prostor, kjer neprestano prihaja do mobilizacije in pogajanja med različnimi interpretacijami preteklosti in sodobnosti. Ravno spreminjanje prostorske koreografije delavk oz. delavcev, nove strategije upraviteljev, pogajanja med vodstvom in delavci in med samimi zaposlenimi v vodstvu ustvarjajo napete situacije. Upokojeni in še zaposleni v Predilnici s spominom na pretekli pomen dela utemeljujejo svoja pričakovanja in zahteve tudi v spremenjenem sodobnem socialnem okolju. Pri tem je pomenska konstrukcija tovarne kot socialističnega projekta v spominu ljudi pomembna, saj na različne načine legitimira njihove sodobne položaje. Prostorska ureditev tovarne, v katero so vključena razmerja moči, ni le izraz discipliniranja delavcev, temveč je tudi prostor, kjer se vzpostavlja spomin. S spominom pripisujejo ljudje tovarni specifične pomene. Takšni pripisi pa se v spominu ljudi močno povezujejo s pomensko konstrukcijo dela.