6. Razmejevanja in socialni spomin

6.1. Socialistični paternalizem: oče v državi in v direktorju

Meni se zdi, da je bilo prej bolje, ko je bil socializem, kot je pa zdaj, za vse, za delo in za vse. Vsi smo imeli delo, čisto vsi, pa vsi so denar dobili. Zdaj pa šolo narediš, pa dela nimaš … Pa greš na zavod, tam vsake tri mesce prošnje pišeš. Imam štirideset let, kje bi pa take vzel, saj še fabrika ne bi štiridesetletnih vzela za kaj drugega kot za pometanje. Odpuščenih pa je bilo veliko takih štiridesetletnih ali starejših, saj je bilo na televiziji, Peko je bil, je ena tako fino pripovedovala, je rekla, kje bo kdo poskrbel za nas.(Delavka v Predilnici Litija)

1Razmišljanje citirane delavke kaže na pričakovanja ljudi, ki se navezujejo na sodobna in pretekla razmerja med administrativnim sistemom, vodstvom tovarne in delavci. Po analizi pripovedi ugotavljam, da so ljudje v socialistični preteklosti pričakovali in tudi danes pričakujejo, da bo nekdo od zgoraj: država ali tovarna z direktorjem na čelu, poskrbel zanje (prim.Dunn 2004, Clarke idr. 1995). Ljudje so namreč ponotranjili vrednote prisilnega varstva države in tovarniškega podjetja; neenakost med hierarhičnimi položaji se jim je zdela samoumevna, medtem ko se jim razlike v plačah niso zdele tako samoumevne in jih tudi danes ostro zavračajo. Plače so bile nekdaj v razmerju ena proti štiri, opozarjajo pisarniške delavke, proizvodne pa povedo, da je plačilna lista, kjer smo videli plačo direktorja, včasih visela na oglasni deski, zdaj pa nič ne vemo, koliko imajo. Prepričane pa so, da imajo direktorji dobre plače; po njihovi razlagi si direktorji višino dohodka lahko določijo.

2V socialistični tovarni je bil pomemben plačilni distribucijski sistem v denarju ali drugih oblikah – nagradah in materialu. Ključna vloga je bila pripisana voditelju tovarne – direktorju. Ta je moral kot nekakšen oče, pa čeprav le včasih, zagovarjati kolektiv pred višjo instanco, kolektivu zagotoviti dobiček in biti z njim v stiku. Ob tem se spomnimo že povedanega o (ekonomskih) pogajanjih med socialistično tovarno in državo, o tihem paktu oz. posebni družbeni pogodbi med delavci in vodstvom socialistične tovarne, o delavskih trikih oz. iznajdljivosti delavcev pri reševanju tehnoloških pomanjkljivosti ter opreme, zapletene administracije in nesorazmerij med nabavo ter prodajo v socializmu. Kot že rečeno, je vodstvo pri organizaciji dela delavcem dopuščalo nekaj avtonomije, s tem pa so delavci razvijali svojo kreativnost in iznajdljivost. V analizi ugotavljam, da ljudje niso dojemali paternalističnih razmerij kot represivna, ni pa bilo nujno, da so bila usklajena z vsemi akterji; tako upravitelji kot delavci, bila so namreč rezultat pogajanj med interakcijami dveh nekonsistentnih vidikov (prim. tudi Clarke idr. 1995: 16, 128–138; Bizyukov 1995: 122–123).

3Antropologinja Frances Pine[os.], ki se je ukvarjala s socialistično etiko dela na Poljskem[kr.], govori o tesni moralni zvezi med posamezniki, ki naj bi se angažirali v produkciji, in na drugi strani državo, ki se je obvezala poskrbeti za delavce (Pine 1998: 120). Po njeni analizi pri tem ni šlo za paternalistično strategijo upravljanja podjetja, temveč za specifično obliko socialnega odnosa do avtoritete, ki je bila vključena v strukturo podjetja in pričakovanja delavcev. Paternalistična družbena razmerja so imela močno kulturnozgodovinsko ozadje, ki sta ga krepila administrativna politika in širša družba.

4Njeno razlago apliciram na socialistične tekstilne tovarne v Jugoslaviji[kr.]. Socialistični paternalizem je oblikoval državo na ideji družbe kot družine s Partijo na čelu.124 Čeprav je komunistična ideologija izrabljala primer družine podobno kot drugi politični sistemi, je šla pri tem korak dlje, saj družine ni portretirala v družbi, temveč v sebi. Socialistični paternalizem je bil sestavni del partijske uradne ideologije, partija je igrala očetovsko vlogo, ni pa delila le dobrin, temveč tudi usluge. Ideja socialističnega paternalizma namreč ni bila v avtokraciji, kot piše Katherine Verdery[os.], temveč v oblikovanju odvisnosti znotraj sistema (Verdery 1996: 25, 64). Z argumentacijami se Verderyjeva[os.] sklicuje na različne konceptualizacije moči, hkrati pa v okviru antropologije socializma opozarja na načine, kako so politike implementirane v vsakdanjem življenju.

5Oblikovanje pomena države ne pripisujem le partijski politiki, saj gre za projekt državno vodene modernizacije oz. modernizacije od zgoraj. Z utrjevanjem moči in položaja državnega vrha ter birokracije je potekala v srednjeevropskem prostoru v začetku 20. stoletja. Zgodovinarji iščejo kontinuiteto za takšno politiko tudi v habsburški reformni politiki (reformni absolutizem), ki je pomen države utemeljevala na pravu (Hanisch 1994, Shedel 2001; po Vodopivec 2005: 462).

6Vprašanje pri tem je, kako razlagamo državo. Ne osredotočam se na analitično obravnavo države, temveč na pomene, ki jih državi pripisujejo ljudje.125 Reprezentacije države so relacijske in se vzpostavljajo glede na različne situacije in položaje, v katerih so ljudje in s katerih govorijo. Paternalizem je ena med razlagami odnosa oz. načina, kako ljudje doživljajo državo. V takšnem pogledu je država predstavnik ljudi, ki v njihovem imenu upravlja, a si hkrati tudi lasti njihove prispevke.126

7Kako je težko spreminjati to socialistično miselnost, mi je v proizvodnji rekel vodja, v kateri smo odraščali, da je treba zase poskrbeti in ne pričakovati, da bodo drugi poskrbeli za tebe. Pa vendar ne gre zgolj za to, da ljudje težko sledijo spremembam, kot je opozoril vodja, temveč še v sodobnem času vzpostavljajo spomin na socialistično preteklost, ki utemeljuje takšna pričakovanja in zahteve. Po eni strani tak spomin krepi občutke kolektivne marginalnosti in s tem stopnjo solidarnosti med delavci v nasprotju z državo in njeno politiko. Po drugi strani pa prav zaradi takega spomina delavci pričakujejo večjo zavzetost upravno-administrativnega sistema. Po analizi pripovedi so spreminjanje tovarniških režimov predvsem delavke in delavci izkusili kot izgubo svojega položaja.

8V očeh ljudi ostaja država vsemogočna tudi v sodobnem času; ljudje jo krivijo za svoje številne težave. Simbolna podpora, ki je ljudi združila ob skupni obsodbi preteklosti leta 1989 ali leta 1990 in 1991, se je začela izgubljati, ko so ljudje dojeli, da se je država umikala s področja t. i. družbenih dolžnosti. Kot je zapisal Zygmunt Bauman[os.], je država opustila svojo odgovornost, še preden so njeni subjekti prenehali biti njeni klienti (Bauman 1992: 120; po Buchowski 2001: 91). Proces privatizacije in ekonomskega rekonstruiranja je spremljala hkratna individualizacija socialnih, zdravstvenih in pokojninskih zavarovanj, kar je povzročilo korenite spremembe tudi na trgu delovne sile. V sodobnem času se pojavlja ideja samoodgovornosti tako v podjetniških strategijah, na trgu delovne sile in na področju zdravstva, sociale, šolstva, v življenju posameznika nasploh.

9Upravitelji v Predilnici delavke in delavce neprestano opozarjajo na pretekle samoumevnosti, ki jih v sodobnem času ni več. Takšen je lahko tudi primer zaposlitve, pa čeprav sem v proizvodnji le enkrat slišala, kako se je treba danes boriti, da se obdrži služba. Upravitelji pripisujejo Sloveniji[kr.] v primerjavi s kapitalističnim zahodom večjo socialno varnost. Takšna varnost pa ni več samoumevna. Sem ravno danes na sestanku razlagal. Mi imamo to socialno zavarovanje, ono in tretje, ampak če ga bomo preveč izkoriščali, bomo morali priti na drug sistem, mi je v pogovoru rekel vodja oddelka v Predilnici. Po takšnem mnenju so v sodobnem času posamezniki odgovorni upravičiti socialno varnost oz. oskrbo administrativnega sistema, kot je npr. zdravstveno zavarovanje. Goljufije in izkoriščanja privilegijev lahko po takšni razlagi pripeljejo do njene ukinitve.

10Vodstvo delavke in delavce poučuje o sodobnem pomenu samoodgovornosti, saj, kot pravijo, se danes vse gleda skozi denar. Na izobraževalnem seminarju, ki smo ga imeli v Predilnici vsi zaposleni v proizvodnji, je vodja razlagal: Ker ni tako kot včasih, ko je majster lahko opominjal Micko in potem na sodišču rekel, pa Micka, tokrat sem te opominjal, pa ni bilo nič. Zdaj mora majster ukrepati, če ne odgovarja. Vodja je poskušal svojo tezo o odgovornosti ponazoriti z zgodbo o teti iz Amerike[kr.], ki si je morala že v preteklosti v ZDA[kr.] sama plačati zdravljenje. Zgodbo o samoodgovornosti v ameriškem zdravstvenem sistemu pa je prekinil poslušalec in rekel, da je njemu nekdo v preteklosti dejal, da je pri nas Amerika[kr.]. Vsi smo se repliki smejali in zanimivo tudi o tem ni bilo nadaljnje razprave. Amerika[kr.] je bila v tem primeru uporabljena v simbolnem smislu; kot obljubljena dežela. S tem, da je bil tiho in se je repliki smejal, je temu, da je bilo pri nas včasih kot v Ameriki[kr.], se pravi v obljubljeni deželi, pritrdil tudi vodja. Po drugi strani pa bi lahko rekli, da je poslušalec potrdil, kar je poskušal dokazati govornik, to pa je, da ni več t. i. samoumevnih ugodnosti preteklega socialističnega časa.

11Otrok gre tudi enkrat od staršev. Saj mu daš tudi še za jesti, ne moreš pa ga neprestano imeti na prsih, tudi fabrika ne more od države kar naprej cuzati. Pomagati, ampak pomagati, da bo firma obstala, da bo delo teklo, ne da bi ti država dala samo eno plačo. Si pa moraš potem pomagati sam. To je pa od vodstva odvisno, pri nas imamo slučajno srečo, ker imamo takšnega direktorja.« Vzdrževalec je za ključno izpostavil spremenjeno razmerje med administrativnim sistemom in podjetjem v socialnem prostoru. S prevzemanjem in prilagajanjem družinskih metafor je v transformacijo vključil zgodbo o odraščanju. Preteklost je portretiral kot obdobje otroštva, ki mu je logično sledil proces in čas osamosvajanja. V preoblikovanem razmerju pa je centralno vlogo pripisal direktorju.

12Ker je Predilnica primer še delujočega podjetja, to pripomore k posebni interpretaciji o odgovornostih administrativnega sistema ali direktorja. Zaposleni in upokojeni namreč v svojih interpretacijah tako za pretekli kot sodobni čas direktorju pripišejo osrednjo vlogo. Na drugi strani pa mediji, sindikalisti, brezposelni ali tisti, ki o svoji prihodnosti niso gotovi, več odgovornosti in dolžnosti v sodobnem času pripisujejo administrativnemu sistemu: Pa so se menjavali direktorji in vse se je prodajalo, nikoli ni bilo denarja. Samo kaj, ko ne veš, pa delaš tako kot zmeraj. Za direktorja pa je vedno čez milijon colenge. Za kar se zdaj dela, je kriva naša zakonodaja, če bi gledali oni v parlamentu, kako mora trpeti delavec, kako mora živeti, bi lahko kakšno besedo dali tudi tekstilcem, usnjarjem, potem pa gozdarjem. To, mislim propada. Ravno včeraj je bilo v Tedniku, koliko je revežev; in to je res, čedalje več jih je na zavodu, slabi zaslužki, nimaš nobenih ugodnosti, računov ne moreš plačati, potem pa živi, kakor veš in znaš. Tako je razmišljala proizvodna delavka v tekstilni tovarni leta 2002 in me ob tem neprestano opozarjala na strah pred negotovo prihodnostjo. Danes tovarne, kjer je delala, ni več. Dejansko pa na trgu dela v devetdesetih problem ni bila le množica odpuščenih – odpuščeni pogosto niso dobili odpravnin in preteklih neizplačanih plač.

13Med po vojni rojenimi generacijami, ki so se v tovarni zaposlovale v sedemdesetih in osemdesetih letih, in starejšimi, ki so se rodili pred drugo svetovno vojno, se kažejo razlike pri doživljanju prostora, dela in odnosov. Mami je rekla, kako pogreša [tovarno]. Mama je ostala zvesta Predilnici. Njena generacija je bila bolj na Predilnico navezana kot moja. Mlajša upokojena uslužbenka je tesnejšo navezanost upokojenk in upokojencev na tovarno pripisala starejši, po drugi svetovni vojni zaposleni generaciji.

14Starejše upokojene generacije zaposlenih so v pogovorih primerjale preteklo tovarniško življenje, vsakdanje medsebojne odnose v tovarni z družinskim življenjem. Večkrat so starejše upokojene delavke med intervjujem ponovile: Res tako smo bili v fabriki kot ena družina. V opisovanju svojega odnosa do zaposlenih pa je družinske metafore uporabljal tudi nekdanji direktor Predilnice: Mi je bila tovarna moj prvi dom, žena in otroci pa drugi. Morda sem celo preveč kontroliral, hotel zvedeti za vsak stroj, za vsakega delavca, za vsako delavko, kako je kaj, pa kako stroj, kako delo, poznal sem, moram reči, vse delavce po imenih, za vsako sem vedel, na katerem stroju dela, vedel za vse, kateri stroj stoji in tako naprej.

15Vsi štirje nekdanji direktorji tekstilnih tovarn, ki sem jih intervjuvala, so v pogovorih poudarjali svojo odgovornost in skrb do delavcev, zlasti do žensk. Eden med njimi je zatrdil: Sem veliko hodil naokoli in se pogovarjal z delavkami o problemih, tudi o družinskih, saj če to ni v redu, tudi delo ni kaj prida. Sem bil neprestano v tovarni, tudi ponoči. In mi je žena to rekla. Pa sem ji rekel, ti si ena, jaz jih imam pa petsto.

16Nekdanji direktor tekstilne tovarne Induplati je prepričan, da so se po letu 1991 radikalno spremenila predvsem razmerja med ljudmi znotraj tovarne: Danes je popolnoma drugače, danes direktor reče nosečnici, naj gre, naj delavke gredo, delavke pa nimajo nič, ne denarja za tožbe. To so mi delavke rekle same, da se dogaja. Včasih se to niti pod razno ni moglo zgoditi in se nikoli ni. Bila so sodišča združenega dela v Ljubljani, zastonj so imeli delavci advokata.

17Pretekli prispevki v časopisju slikajo podobo legendarnih direktorjev, moških vizionarjev, ki so sami skromni, marljivi, odlikovani z redom socialističnih junakov, bolj neizprosni do sebe kot do drugih, ki naj bi v neznosnih razmerah dvigali tovarne na noge. Podoba direktorja, ki jo slika današnje časopisje, je precej drugačna. Direktorji so pogosto tisti, ki samovoljno določajo nadomestila za malice ali goljufajo pri izplačevanju delavcev. Medtem ko so nekdanji direktorji ostajali na položajih več desetletij, so sodobni direktorji, o katerih beremo v dnevnem časopisju, pogosto mlajši menedžerji, ki na direktorskem položaju ne ostajajo dolgo. V proizvodne hale je v enem primeru, ki ga navaja dnevni časopis leta 2002,127 direktor namestil celo videokamere. Dnevno, mesečno časopisje in televizija poročajo o gospodarskem kriminalu, nepravilnih in nekontroliranih dejanjih posameznih direktorjev tekstilnih podjetij, ki manipulirajo z vladno pomočjo v podjetju v težavah in jo uporabljajo za odpiranje privatnih podjetij.

Na fotografiji je zapuščena proizvodna hala tovarne Jutranjka (Arhiv
                     TMS).
Slika 8: Na fotografiji je zapuščena proizvodna hala tovarne Jutranjka (Arhiv TMS).

18Tekstilni tovarni Jutranjka v Sevnici[kr.] je bila dodeljena državna pomoč na podlagi programa strukturiranja. Primer pa je prišel na sodišče. Direktor Jutranjke je bil obtožen, da je denar prelil na račune drugih družb. Februarja 2006 je bil obsojen na 11 mesecev zapora. Jutranjka je šla v stečaj poleti leta 2005.

19Po mnenju sindikalista slovenske tekstilne industrije so imeli v tekstilnih podjetjih srečo tisti zaposleni, ki so imeli direktorje starega kova, tiste še iz socializma, ki so rasli ter padali skupaj s podjetjem. Stari direktorji so imeli socialni čut, a to je bil dvorezen meč, saj ob pojavi krize niso ukrepali. 128

20Direktor tovarne zavzema v spominu ljudi pomembno mesto; pojavlja se v podobi voditelja, rešitelja in pomočnika. Upokojene uslužbenke so večkrat portretirale pretekli pomen tekstilne tovarne tudi v vzgojni vlogi; predvsem delavke naj bi tovarna vzgajala za boljše življenje in jih po eni strani osamosvojila od patriarhalnih očetov na podeželju ali patriarhalnih mož nekdanjih južnih republik Jugoslavije. Niso zgolj mediji direktorja portretirali kot očeta, ki je poskrbel tudi za blagostanje otrok zaposlenih, temveč tudi starejše upokojene delavke in uslužbenke. Upokojena uslužbenka je pripovedovala: Jaz kot otrok samohranilke sem videla, da je bila tovarna tista, ki je otroke pomagala gor spraviti. Še potem ko sem bila v sindikatu v osemdesetih, sem videla, kako je bila za te Bosanke fabrika tista, ki jim je dajala samozavest in je pomagala otrokom, jih štipendirala. Fabrika je dala zatočišče otrokom fabričanov, ko otroci niso delali šole, so mame prišle k direktorju, nesrečne in jih je direktor vzel na delo. Koliko je fabrika takih izgubljenih otrok vzela pod okrilje in jih tako rešila. Kasneje jih je štipendirala, veliko so jih na prakso vzeli ali pa med počitnicami, teh otrok je bilo med počitnicami kot mravelj. Otroci so imeli interes, da bi nekaj zaslužili in so bili zelo pridni.

21Taka pričakovanja do neke mere prikrito ostajajo tudi v sodobnem času. Delavke v Predilnici bolj odkrito kot delavci pričakujejo, da bo direktor honorarno zaposlil njihove otroke vsaj med poletnimi počitnicami. Kot že rečeno, je direktor domačin, v tovarni zaposlen že več let, v vodenje ga je uvajal nekdanji direktor. To pomembno sooblikuje pričakovanja in načine, kako zaposleni domačini vidijo njegovo vlogo. Pa vendar je bil tudi za to, da so ga zaposleni sprejeli, potreben čas. Ko se je nekdanji direktor leta 1990 upokojil, so se po tovarni in v okolici širile govorice, da bo tovarna propadla. Nekdanji direktor je tako rekoč poosebljal podjetje.

22Spomin na paternalistično varstvo podjetja ni v celoti poenotena zgodba in vključuje napetosti. Mlajša upokojena delavka v Predilnici je kritično izpostavila, kako so osebna znanstva v preteklosti omogočila nekatere privilegije v tovarni: Prej je bilo pa bolj po obrazu po liniji poznanstva, so se zaposlili, pa colenge vlekli. Če je bil športnik, je tudi direktor dal takemu še točko gor zaradi tega. Tako se je delalo včasih, zdaj pa ne.

23Oblikovanje posebnih družbenih mrež na podlagi osebnih poznanstev je krepilo pomen neformalnih odnosov med ljudmi. Pripovedovalci se v spominu večkrat sklicujejo na nogometna prijateljstva. Po pripovedovanju so osebna poznanstva, ki so se oblikovala na nogometnem igrišču, prispevala k privilegijem, npr. pri delovnem mestu ali drugih ugodnostih v tovarni.129

24Z razlagami o večjem redu in odgovornostih posameznika v sodobnem času je po mnenju nekaterih delavk tudi pri nadrejenih manj možnosti za goljufije, saj morajo vsi delati po točno določenih pravilih. Dejansko pa pripovedi o vezah in poznanstvih, po katerih se nekateri lahko zaposlijo, drugi pa ne, ostajajo v tovarniškem prostoru še danes.130 Upokojena uslužbenka v Predilnici je prepričana, da je direktor v preteklosti s takšnim osebnim posredovanjem prispeval k boljši življenjski usodi otrok: Starejši od mene, ki so imeli otroke v srednjih šolah, pa jim ni šlo najbolje, so rekli, bomo kar k M. šli, pa bo. In je res vsem zares ustregel, takšno moč je imel, čeprav je bil odbor za delovna razmerja. Včasih je kar na odbor prišel, je rekel, da bomo tele spravili noter, ne bodo na cesti ti fantje. Pa malo so se hecali, so rekli, že spet so fuzbalisti. V glavnem so bili fuzbalisti, on pa je bil predsednik nogometnega kluba. Ampak jaz sem mu to zelo za dobro štela, koliko je vreden, da človeka ne pustiš na cesti, tudi če je kakšen preveč notri, sam da so bili, bi rekla, pošlihtani, pa da so delali. In veliko teh fantov je potem naredilo poklicne šole. Punce pa ravno tako.

25Še danes se upokojeni delavci in uslužbenci na cesti v Litiji[kr.] srečujejo z nekdanjim direktorjem, poklepetajo z nekdanjimi majstri, ko čakajo v vrsti v trgovini, in povprašajo po novicah, ko srečujejo nekdanje sodelavke v čakalnici zdravstvenega doma. V takšni komunikaciji se neprestano oblikujejo specifične razlage preteklosti.

26Z razmišljanjem na začetku citirane delavke o tem, kje bo kdo poskrbel za nas, ne nakazujem na resignirano čakanje ljudi na odločitve od zunaj ali od zgoraj. S citatom opozarjam, da z oblikovanjem spomina na pretekle izkušnje socialističnega paternalizma ljudje utemeljujejo zahteve in pričakovanja v sodobnem času. Preteklost in sedanjost se neprestano prepletata. Pri tem pa ne gre za zaključen rezultat, temveč (za) proces, ki je v neprestani konstituciji.

6.2. Mi in oni

1Smo imeli močan občutek, da je naša fabrika. Nam je veliko pomenilo, da je dobro delala, je v intervjuju rekla nekdanja proizvodna predilniška delavka in poudarila, da so včasih verjeli, da se jim je zaupalo in so tudi sami zelo zaupali vodstvu. Kot je rekla delavka iz Pomurja[kr.] v intervjuju, objavljenem v Delu: Smo vedeli, zakaj delamo. 131

2Med odmori in sestanki, predvsem pa pri praznovanjih in drugih prireditvah naj bi se po pripovedovanju starejših informatorjev v preteklosti družili vsi. Včasih smo se družili vsi, od delavcev do učiteljev, doktorjev, direktorjev, vsi smo bili enaki. Jaz imam to obdobje za obdobje velike pravičnosti, pa večje zagnanosti za nekaj skupnega. To smo se tako dobro razumeli kot ena družina, mi smo bili čisto tako kot ena družina.« Upokojena delavka Predilnice je bila prepričana, da razlik med kadri niso čutili, tudi v menzi naj bi bili vsi skupaj, pa čeprav je bilo iz nadaljnjega pogovora očitno, da vodilni kadri in posamezni proizvodni delavci – že zaradi prostorske stiske v jedilnici in različne časovne razporeditve odmora – niso malicali skupaj.

3Nekdanje idealizacije o medsebojni povezanosti se navezujejo na sodobne položaje delavke in delavca v socialnem prostoru. Delavka, ki je bila v času intervjuja še zaposlena v tekstilni tovarni, me je neprestano opozarjala na njihov strah pred prihodnostjo. Danes tovarne, v kateri je delala, ni več: Včasih je bilo to res lepo, smo imeli izlete, ali kakšna praznovanja, vedel si za vsak praznik, zdaj pa nič več, ne veseliš se nobenega, tudi za novo leto ne pride direktor, da bi voščil, včasih je še kakšen dan dal, zadnji ali predzadnji dan smo prišli na občni zbor za kakšno uro, potem smo pa lahko šli domov, tako da si zaključek naredil, zdaj pa tega ni. Takrat ko je bila še stara Jugoslavija, so se stanovanja delala in kapacitete smo imeli po morjih, po hribih, vse. Zdaj pa se vse to prodaja, nič nimaš, pa še denarja ni.

4Spremenjena pozicija delavke in delavca v sodobnem vsakdanjem socialnem življenju je postavljena v drugačen diskurz o razmerju neenakosti in moči. Razmejevanja med mi in oni se v takšnem kontekstu pogosto kažejo v razdelitvi na tovarno in delavce. Tovarno, o kateri so včasih delavci govorili kot o naši tovarni, postavijo v tem primeru v svojo opozicijo.

5Po mnenju delavk in delavcev Predilnice Litija[kr.] danes tovarno predstavlja vodstvo: saj samo čakajo, da nas s kakšnim zakonom zašijejo, samo da je za delavce slabo. Pri tem ne gre za očitke, da bi jih upravitelji poskušali odpraviti z goljufijo, temveč naj bi takšne procese omogočala in podpirala zakonodaja. Interpretacije se povezujejo s položajem in z diskurzom o delavcu v sodobnem svetu in socialnem prostoru.

6Če se boš poškodoval, si sam kriv, tako je bilo zadnja leta, prej si bolniško zagotovo dobil, zdaj si pa sam kriv, če se poškoduješ, iščejo, da bi tovarna imela čim manj škode, je pripovedovala mlajša delavka. Ob razmejitvi tovarna – delavci se s sodobnimi napetostmi med mi in oni krepi tudi spomin na nekdanje razprtije. Pritiski in napetosti lahko poglabljajo razmejevanja med ljudmi in prav tako tudi popisovanje negativnih doživljanj tovarniškega dela ter tovarne v preteklosti. Nekateri so na tovarno jezni, o tej temi se nočejo niti pogovarjati. Kljub temu pa mnogi s ponosom spregovorijo o tehnološko modernizirani proizvodnji.

7Na eni strani delavke in delavci zatrjujejo, da so odnosi v proizvodnji vedno slabši, po drugi pa večkrat poudarijo, da so z majstriboljši, saj se ti nanje ne derejo več. K temu naj bi prispevale nove strategije v podjetju, predvsem pa prihod mlajše generacije vodij v proizvodnjo. V proizvodnji še danes povišani ton nadrejenih negativno ocenjujejo vsi zaposleni in se ob tem počutijo tudi osebno prizadeti. Pretekle napetosti med delavkami in delavci so pogosteje izpostavljale mlajše upokojene delavke. To so si tako nagajali, odvisno, koliko je bila katera priljubljena pri šefu, pa kakšno prejo ji je dal. Jaz sem potem zadnji dve, tri leta delala samo zjutraj in sem bila praktično z vsemi tremi izmenami. Sem samo zjutraj delala, da sem dala lahko ta starejšega sina v vrtec, in sem potem videla na vseh, kako se dela. Kako so na primer z vodjem ... tako so one dobivale tudi lepšo prejo, drugače so jih gledal tiste, ki niso bile tako, so bile kot črne ovce, so garale in nikoli imele dosti, one so pa imele neprimerno večjo plačo. Razlika je bila.

8Nekdanja delavka, ki je v sedemdesetih letih zamenjala službo in se kasneje zaposlila v pisarni v Ljubljani[kr.], je v citatu opisala razmejevanja in napetosti v okviru ženskih skupin in moških delavcev ni omenila. Večinoma se na zaposlene za strojem tudi v sodobni proizvodnji vsi obračajo kot na ženske delavke. Odkritega govora o razmejevanju med spoloma je v proizvodnji manj, kot sem pričakovala. Do večjih napetosti med samimi ženskami v proizvodnji vsekakor prihaja tudi zato, ker je žensk več in so neprestano v neposrednem stiku. V proizvodnji so razmejevanja po spolu večinoma prestavljena na hierarhične razlike ali pa ostajajo prikrita in se pojavijo v obliki šale. Upokojeni in še zaposleni moški delavci ali vzdrževalci so pogosto preteklo in sodobno življenje žensk portretirali kot težje od njihovega; ženske so poleg dela v tovarni doma opravljale gospodinjska dela in se ukvarjale z otroki. V pogovorih so sami sebe le redko portretirali v odnosu do svojih otrok. Upokojene delavke pa so predvsem za preteklo obdobje pogosteje kot njihovi moški vrstniki izpostavljale razpetost med delom in družino ter občutke krivde, ker so otroke puščale doma.

9Upokojene delavke so v pogovoru opozarjale na odvisnost med majstrom in starejšo delavko, ki se ohranja tudi danes, vendar je zaradi reorganizacije dela vpisana v drugačno mrežo razmerij moči. Znotraj fabrike je bil majster zakon. Za nas mlade sploh, mi je rekla delavka, ki je bila zaposlena v Predilnici v sedemdesetih letih. Starejši upokojenci in zaposleni so ugotavljali, da je bilo v preteklosti več spoštovanja do starejših in avtoritet. V takšnih interpretacijah preteklost ni kronološko zamejena.

10Kljub temu da so informatorji socializem označili kot sistem večje enakosti med ljudmi, to še ni pomenilo, da v govoru o preteklosti niso omenjali hierarhičnega in avtoritetnega odnosa. Upokojene tekstilne delavke iz Predilnice so se ob pogovoru zgražale, ko so pripovedovale, da so mlajši predpostavljene tudi tikali. Pri tem pa gre bolj kot za hierarhični vidik za odnos mlajših do starejše generacije.

11V sodobni proizvodnji delavke vikajo vodje oddelkov, med sabo pa se delavke, delavci in vzdrževalci tikajo. Na začetku sem v proizvodnji vodje izmen vikala samo jaz. Upravitelji so se v pogovorih občasno pritoževali nad disciplino nekaterih ljudi v tovarni v socializmu, razlike pa naj bi bile predvsem v generacijah. Upokojene delavke so obsojale preteklo obnašanje majstrov, čeprav se skoraj nikoli niso v kritiki obračale na svojega majstra.

12O generacijskih ločevanjih so prikrito in odkrito govorili vsi informatorji. Pripovedi o konfliktih med generacijami spremljajo kritike starejših o drugačnem odnosu mlajših do dela. Pogosto sem takšne pripovedi, predvsem kar se tiče nenatančnosti, slišala tudi v proizvodnji. Po mnenju enega od upraviteljev mlade danes zanima samo še denar. Ocene se ne navezujejo neposredno na proizvodnjo, temveč so načelne in prinašajo niz predstav o preteklih vrednotah in složnosti med ljudmi. Takšne zgodbe označujem kot pripovedi o dobrih starih časih, ki pa so spremenljive. Ustno prenašanje zgodb omogoča nastajanje različic, ki so potrebne, da se vsebine zgodb, predvsem pa njihovi nauki, lahko prenašajo in prilagajajo novim družbenim razmeram; njihov namen je namreč v posredovanju moralnih vrednot (Bahlouhl 1996: 133–134, Brumen 2001: 200).

13V spominu upokojenih in zaposlenih so se v proizvodnji v socialistični preteklosti formalna razmerja neprestano prepletala z neformalnimi. Predvsem neformalna pravila, skupine in avtoritete ostajajo. Medtem ko se upravitelji trudijo s sodobnimi strategijami oblikovati novo organizacijsko strukturo, neformalnih struktur ne rušijo. V pogovoru mi je vodja rekel, da je bil včasih sistem nepravičen, saj je skupina sama izločila posameznika ali posameznico po svojih kriterijih. Zdaj pa poskušajo, kot je dejal, sami posredno vplivati na načine in obnašanja neformalnih skupin. Kar dejansko pomeni, da poskuša vodstvo posredno oblikovati neformalna razmerja in jih uporabljati v prid svojih predstav.

14Subjekt mi se v spominu neprestano preoblikuje; tako delavcev v nasprotju z vodstvom kot med samimi nadrejenimi, med delavci različnih izmen, med mlajšimi in starejšimi generacijami, med normiranimi in nenormiranimi, med domačini in tujci (v kontekstu lokalnega in nacionalnega prostora), med moškimi in ženskami ter med šolanimi ali izkušenimi (priučenimi) ljudmi. Redefinicija spomina je povezana z redefinicijo osebne ter skupinske identifikacije in je spremenljiva.

15Spomin oblikujejo dejanja, prakse in dogodki, tudi raziskovalka s svojim spraševanjem. Ob koncu intervjuja mi je sodelavka rekla: Ja, saj se takoj človek še spomni ne. Spomin se namreč vzpostavlja v pogovorih, v tem primeru v komunikaciji med delavko in mano. Nekateri informatorji so se začeli v času, ko sem bila v Predilnici, intenzivneje pogovarjati o preteklosti s starši ali starimi starši, ki so bili zaposleni v Predilnici.

16Po razlagi iz vsakdanjega življenja je spomin vedno nekje v nas in čaka, da bo odkrit. Vendar nisem bila jaz tista, ki bi ga pomagala odkrivati, temveč sem ga sooblikovala. Tudi življenjskih zgodb in preteklega spomina posameznikov pri tem ne moremo pojmovati neproblematično kot izpovedi o preteklosti, temveč je treba razmisliti o njihovi vpetosti v čas in prostor. V analizi jih razumem kot prostor srečanja, ki zajema tako informatorje kot tudi raziskovalko in kjer ne govorimo o dejstvih, resnicah ter podatkih v smislu objektivnih entitet, temveč o socialnih pomenih in o pripisih socialnih akterjev.

17V razmejevanje na »mi« in »oni«, s katerim sem se najprej soočila na terenu, sem bila vključena sama. Le redki so primeri uslužbenk in uslužbencev, ki na delo prihajajo iz Ljubljane[kr.], v proizvodnji jih sploh ni. Zato sem bila za zaposlene v proizvodnji Ljubljančanka. Takšnih pogledov pa ne oblikujejo le njihovi občutki lokalne pripadnosti, temveč tudi njihov odnos do Ljubljane[kr.]. Pot do Ljubljane[kr.] se jim zdi dolga in draga, čeprav je Ljubljana[kr.] prostorsko podobno oddaljena, kot so npr. Trbovlje[kr.], od koder se vozijo nekateri. V predstavah zaposlenih je Ljubljana[kr.] prestolnica, ki jo opazujejo od spodaj, je center moči in finančnega premoženja.

18V pripovedih so sogovornice in sogovorniki pogosto odpirali teme o nacionalnih razlikah med pripadniki nekdanje Jugoslavije[kr.]. Po pripovedovanju zaposlenih v proizvodnji pred letom 1991 ni bilo nacionalnih napetosti. V govoru o nacionalnih razločevanjih pa so delavci za prelom postavljali vojno za samostojnost Slovenije[kr.] leta 1991. Po mnenju starejših generacij je bilo v Predilnici do sedemdesetih let število zaposlenih delavk iz drugih republik majhno. Vendar pa naj tudi kasneje ne bi bilo čutiti razmejevanj med njimi. Mlajša upokojena delavka je zatrdila, da so razlike nastale zaradi drugačnega obnašanja Bosancev po vojni leta 1991: Po vojni so imeli tudi Bosanci tukaj post v fabriki, nikoli prej tega ni bilo čutiti. Med vojno so pa imele tukaj čisto vse Bosanke ramadan. Ponoči so jedli, pa v mraku so jedli, čez dan pa niso nič jedli ali kadili. Prej pa ni bilo tega, nič nisi vedel, katera je Bosanka, katera je Hrvatica, sem mislila, Bosanci so vsi Bosanci.Tudi njen oče, ki se nama je pridružil ob koncu pogovora, je dodal, da se pred vojno leta 1991 v Sloveniji prišleki niso razlikovali po nacionalnosti.

19Po mnenju nekdanje prebivalke Bosne in Hercegovine[kr.] v Sloveniji[kr.] pred letom 1991 ni bilo nacionalnih razlikovanj med ljudmi. Njeni spomini na pretekli socialistični čas so bili vezani na skupni jugoslovanski prostor, na čas, ko ni bila s slovensko registracijo na avtomobilu ob prihodu na obisk v Bosno[kr.] obravnavana kot tujka, prav tako pa se ljudje niso obračali nanjo v Sloveniji[kr.]. Prelomno je po njenem mnenju leto 1991, njeni pogledi na socialistično preteklost pa se navezujejo na nacionalna razločevanja, ki jih občuti v tovarniškem in lokalnem prostoru danes.

20Razlage, da do nacionalnih razmejevanj prihaja po letu 1991, uporabljajo vsi, ne glede na starost ali hierarhični položaj. Razmejevanja v teh primerih ne pomenijo odprtih konfliktov. Kot so zatrdili upravitelji, jih ni in jih tudi ni bilo – razen redkih sporov, do katerih je prišlo med delavkami v proizvodnji v času vojne v nekdanji Jugoslaviji.

21Po pripovedovanju upokojenih delavk in uslužbenk naj bi se ženske iz drugih jugoslovanskih republik v Predilnici zaposlile v sedemdesetih letih. So jih iz Bosne[kr.] z avtobusi vozili gor, je pripovedovala upokojena uslužbenka. Ob tem je opozorila na napetosti, do katerih je prihajalo zaradi razreševanja stanovanjskih vprašanj v prid nedomačinom, ki so živeli v slabših materialnih in socialnih razmerah in so bili tako na prednostni listi pri dodelitvi novega stanovanja. Številne upokojenke so bile prepričane, da se je vodstvo z avtobusi odpeljalo po nove delavke v druge jugoslovanske republike. Kriterij nacionalne pripadnosti sem na terenu zaznavala kot enega ključnih dejavnikov razmejevanja med delavkami in delavci v proizvodnji Predilnice. V sodobnem času med malico v proizvodnji pogosto sedijo Slovenke na eni in Neslovenke, Bosanke,132 na drugi strani sobe ali mize.

22Sedežni red med odmori v garderobi pa oblikujejo tudi kadilke in nekadilke. Več sodelavk zatrjuje, da so začele kaditi šele v tovarni zaradi družbe ali pa za to, ker so imele v preteklosti dodatne odmore le kadilke. Dodatni odmori za cigarete so danes formalno odpravljeni, kar pa ne pomeni, da jih ni več. Poleg kajenja, ki je ena od skupnih dejavnosti v prostem času, skupine sooblikuje tudi pitje kave (prim. Proje 1982: 11–12). Nekaj minut pred petminutnim odmorom za kavo, ki je časovno določen, delavka, določena za tisti dan, odide v garderobo in skuha kavo za manjšo skupino sodelavk. Na kavo le redko povabijo tudi moške delavce ali vzdrževalce, še redkeje majstre. Kave pa ne skuha za vse delavke izmene, temveč za svojo neformalno skupino. Pitje kave in kajenje, ki je na nekaterih oddelkih tudi prostorsko ločeno, bistveno oblikujeta komunikacijski prostor, relevanten za vzpostavljanje spomina.

23Za obstoj socialnega spomina je bistvenega pomena artikulacija oz. sam proces vzpostavljanja spomina (Fentress in Wickham 1992: 47). Oblika spomina pa ni vedno verbalno artikulirana; poleg eksplicitnega spomina govorimo tudi o implicitnem, ki, čeprav neozaveščen in verbalno neartikuliran, oblikuje dejanja ljudi (prim. Comaroff in Comaroff 1992: 35). Socialni spomin oblikujeta verbalna in neverbalna komunikacija med ljudmi, ki pa se ne odvijata le v tovarni med zaposlenimi, temveč tudi na cesti v Litiji[kr.], kjer se srečujejo upokojeni in še zaposleni na poti v trgovino, v čakalnici zdravstvenega doma, v soseskah, na zabavah ipd. V skupnem komunikacijskem prostoru ljudje konstruirajo svoje izkušnje in podobe preteklosti. S konceptom performativnosti133 razlagamo, da delavke, delavci, vzdrževalci, vodje in drugi ljudje živijo oz. igrajo svoje vloge in spomine. S takšno analitično perspektivo poudarimo, da nismo prenašalci spomina ali izkušenj, temveč jih prav prek igranja oz. same akcije oblikujemo.

24Ko se delavke med odmorom vrnejo k sodelavkam v garderobo in se razburjajo nad slabo prejo, nad obnašanjem vodje izmene, vodje oddelka ali pa komentirajo odlok vodstva o spremembah, tvorijo spomin na preteklost. Pogovarjajo se o doživetih izkušnjah, tako lastnih kot tistih, ki so jih slišale ali jih še danes slišijo od sodelavk oz. sodelavcev. To se dogaja tudi skupaj z neposrednimi nadrejenimi iz proizvodnje. Tudi o vodstvu ne moremo razmišljati kot o enotni oz. homogeni entiteti. Vprašanje, kdo je vodja, je vedno postavljeno relacijsko. Vodje izmen so v neposrednem stiku in istem prostoru z delavci v proizvodnji, v nasprotju z drugimi uslužbenci, vodji in upravitelji iz pisarn.

25Spomin pripovedovalcev ni odvisen le od dogodkov, ki so jih preživeli posamezniki, prav tako ni popolnoma ločen od zgodovinskih, medijskih ter političnih reprezentacij in diskurzov (prim. Brumen 2000: 29, Makarovič 1995: 285). Ko se upokojenci in v Predilnici še zaposleni srečajo na cesti v Litiji[kr.], vzpostavljajo spomin v kontekstu preteklih ter sodobnih reprezentacij tekstilne industrije in diskurza o delavcu v nacionalnem ter transnacionalnem prostoru. Podobe o preteklosti, ki povezujejo ljudi in utemeljujejo njihove sodobne položaje, so prav tako politične in strukturirane. Zgodba o preteklosti namreč v nekem trenutku zameji skupino, ki ima v sodobnem prostoru in času socialni pomen, čeprav, kot sem že večkrat poudarila, pri tem ne gre za rezultat končanega procesa. Spomin pripovedovalcev je spremenljiv glede na relacije in situacije, v katere vstopajo.

26Delavke in delavci so v opoziciji do vodstva ali z vodstvom v opoziciji do administrativnega sistema ter političnih in ekonomskih elit ali v pogovoru z mano – kot Ljubljančanko in predstavnico mlajše generacije – poudarjali zgodovinski pomen svojega mesta in dela v tovarni, ki legitimira tudi njihov sodobni položaj.

27To pa ne pomeni, da je socialni spomin poenotena zgodba o preteklosti, temveč je poln protislovij in medsebojnih pogajanj med ljudmi. Socialni spomin nastopi tudi kot subverzija; ob iskanju lastne identitete, lastnega jaza, ob poudarjanju preteklih dosežkov kot tudi razočaranj, ki se kažejo v izjavah, če bi moji otroci hoteli v tekstilno industrijo, bi jih nagnala pobirat smeti. Tak diskurz opozarja na vlogo in negotovost industrijskega dela v sodobnem življenju ljudi v Sloveniji[kr.]. Vendar v časopisu Delo citirana delavka tako razmišlja za svoje otroke, medtem ko zase v naslednjem stavku nadaljuje: Vztrajali bomo do konca – mi v Muri čutimo pripadnost. 134

28Starejše generacije tudi pod vtisom socialističnega diskurza delo utemeljujejo kot bistvo svoje identitete. Po drugi strani pa mlajše delavke, ki so obtičale v tovarni in so zdaj izgubile službo, odsevajo prevladujoči diskurz, ki ga je okrepila ekonomska reforma države, ko je delavce zamenjala z izobraženci. Žal mi je za trideset let, ki sem jih tu prebila, da sem tu vztrajala, je komentirala pisarniška uslužbenka, ki je v času intervjuja izgubila delovno mesto v tekstilni tovarni. Ko sem šolo [ekonomsko] naredila, bi lahko šla kamorkoli, pa sem ostala tukaj. Zdaj bom za vse tolčena, ker sem v tekstilu ostala.

29Starejši upokojenci so ne glede na pretekle položaje v pogovorih socializem portretirali kot sistem pravičnosti, solidarnosti med ljudmi, kjer ni bilo večjih socialnih razlik in sta vladali stabilnost ter gotovost. Sodobna socialna in ekonomska negotovost prispevata k močnejšim občutenjem nekdanje složnosti in povezanosti med različnimi hierarhijami.

30Jaz sem otrok socializma in zame je bila socialna pravičnost tista zadeva, ki mi pride pred oči [...] Zdelo se mi je, da smo bili nekako vsi enaki, danes se ne morem vklopiti med te rotarijance, pa lionse, ne sovražim jih, ampak ni mi všeč; jaz rečem, sem otrok socializma, to ni moj stil življenja. Upokojena uslužbenka je večkrat v pogovoru poudarila, da težko prenaša kapitalistični način obnašanja. Takrat še vem, da so imeli rdeče tablice na službenih avtomobilih. Nisi mogel kar tako. Službeni avto je imel rdečo tablico, zdaj imajo vsi službeni bele tablice, prej je pa službeni avto imel rdečo tablico. Se je takoj videlo, včasih je kakšna rekla, a je bil na Jančah spet s službenim avtom. Zato pravim, ni bilo take razlike. Danes so pa dobili prvič na pol službene avtomobile in jih tudi verjetno lahko kar za sebe uporabljajo. Ampak meni je jasno, da je to kapitalizem, to so nam v Nemčiji povedali, ja, to pride zraven. Samo tukaj je šlo s hitrimi koraki, zato mislim, da je bilo dobro v socializmu.

31Po njenem mnenju so se v preteklosti v počitniški hiši podjetja na morju družili vsi, od direktorjev, učiteljev in zdravnikov. Pa vendar ob tem ni naštela hierarhičnih ali socialnih položajev, ki bi bili nižje od njenega, čeprav se je v pripovedovanju neprestano sklicevala na delavke in delavce. Odrasli smo še avtoritete, učitelje in zdravnike rešpektirali, medtem ko otroci ne. Tja smo prišli in smo bili vsi enaki ... Jaz imam to obdobje za obdobje velike pravičnosti, pa večje zagnanosti za nekaj skupnega. Svoje pretekle življenjske izkušnje je pripovedovalka sooblikovala v kritiki sodobnega življenja prijateljic, prijateljev, njihovih otrok in življenja ljudi, ki ga spremlja v okolici ali po televiziji in časopisju: Mislim, da jim zdaj ne more biti vseeno, eni se s Kanarskih[kr.] vrnejo, pa ne vem od kod, iz smučarije, pa iz kakšnega Kronplatza[kr.], pa tako, ta drugi pa si ne morejo nič kupiti.

32Nekdanji direktor je opozoril, da pri tem ne gre za vprašanje enakosti, temveč radikalnih razlik v sodobnosti: Enakost je bila parola, je bila uravnilovka, to smo jo presekali. Se strinjam, to je nemogoče, samo zdaj pa hočejo ponovno. Prej so kritizirali, da je to uravnilovka, da to nikamor ne sodi, zdaj pa ko imajo direktorji dva, tri milijone, zdaj pa spet. Zdaj smo prišli pa v drugo skrajnost.

33Pogosto se zaposlene delavke in delavci v spominu ne sklicujejo eksplicitno na socialistični čas, temveč govorijo o preteklosti na splošno in jo poimenujejo z besedo včasih. Čeprav se ob tem lahko sklicujejo na vrednote in fenomene, ki jih na drugih mestih pripisujejo socializmu. Namesto socializma je preteklost lahko označena tudi kot čas Jugoslavije[kr.]: Ni več Juge za dobičke, nagrade in proste nedelje, so mi večkrat v proizvodnji ponovili nekateri. To je bila še Jugoslavija[kr.], pa je bilo boljše, je rekla mlajša sodelavka in ob tem utihnila. Ko sem jo vprašala v čem, mi je odgovorila: Za marsikoga. Pa dobički so bili, pa kaj jaz vem, dodatke si dobil za otroke, zaposleni so dobili za otroke, pa dedka Mraza, takrat sicer ni bilo velike noči, kaj jaz vem, če si pri sindikatu vlagal denar, vsak mesec si dal jurja, pa si potem lahko kot en majhen kredit vzel. Več je bilo teh variant, lahko si se tudi dogovoril, pa si potem šel naprej v šolo, na to ljudsko, pa si to naredil.

6.3. Proti sedanjosti

1V interpretacijah pripovedovalcev se prelom med preteklostjo in sedanjostjo ter njihov odnos do preteklosti spreminjata, s tem pa se preoblikujejo tudi pripadnosti različnim skupinam: delavski, proizvodni, predilniški, tovarniški, tekstilni industriji ali povsem drugim. V pripovedih lahko prelomno leto definirajo vojna za samostojnost Slovenije[kr.] ali odpuščanja leta 1990 in izguba jugoslovanskega trga, ki je predvsem v pripovedih uslužbenk in uslužbencev ali upraviteljev najpogostejša, čeprav ni vezana le na leto 1991, temveč na časovno obdobje po tem letu. V nekaterih pripovedih ostaja prelom časovno nedefiniran; to je lahko prihod mlajše generacije v tovarno, nacionalnih in lokalnih tujcev, prišlekov v sosesko oz. v kraj ali tehnološka modernizacija. Po mnenju številnih iz starejše generacije se je namreč vse začelo spreminjati takrat, ko so ljudje pričeli množično nabavljati televizijo.

2Takšne zgodbe o dobrih starih časih se prepletajo z drugimi oblikami spomina, tudi z nostalgijo. Slogan v socializmu je bilo lepo ne reflektira direktno in dobesedno pogledov tistih, ki ga uporabljajo. Deluje kot mit, ki ne razlaga, kaj se je zgodilo, temveč kaj se dogaja (Geertz 1995; po Buchowski 1997: 78). Mitja Velikonja[os.] je takšen spomin v obliki težnje po afirmativni skladnosti izgubljene skupnosti v novih, konfliktnih okoliščinah postsocialistične družbe, ki nastaja kot odziv na neizpolnjena pričakovanja ter probleme postsocialistične tranzicije, poimenoval postsocialistična nostalgija (Velikonja 2004). Z idejo o linearnem razvoju industrijskih in postindustrijskih družb ter tranzicije tudi v Sloveniji[kr.] politične in ekonomske elite zagovarjajo pogled v prihodnost. Medtem ko razvojne upodobitve o napredku zajemajo idealizirano prihodnost, nostalgija predvideva romantizirano preteklost. Pri tem ne gre za dejanske zgodovinske orientacije, temveč za mentalne historične vidike (Zerubavel 2003: 16). Nostalgični diskurz se prepleta s pogledi na sodobni položaj tekstilne industrije, življenja upokojencev ali delavcev in ima v sodobnem času vlogo preoblikovanja družbenih identifikacijskih procesov. Pomemben je prav pomen njegove vloge v sodobnem času, zato takšno nostalgijo pojmujem kot diskurz, ki oblikuje eno izmed številnih modalitet socialnega spomina.135

3Pripovedi o dobrih starih časih pa niso vedno nostalgija. Časa po drugi svetovni vojni si pripovedovalci ne predstavljajo brez konfliktov. Nasprotno, konfliktov je bilo veliko, v težkih razmerah so se morali boriti in so si izborili svoje mesto. Poudarek pri tem je na njihovem trudu. Pri takih nasprotjih oz. nihanjih med pozitivnimi in negativnimi upodobitvami gre za strategijo, ki spreminja tiste, ki so preživeli težke čase, v heroje (prim. Bahlouhl 1996: 39). Nasprotja in nihanja v različicah zgodb služijo tudi kot moralni nauk za sedanjost ali prihodnost.

4Odnos delavk in delavcev do preteklosti je poln nasprotij. Po eni strani se sklicujejo na socialistično preteklost, hkrati pa mi je sodelavka v pogovoru rekla: Tako nazaj se pa ne spuščamo. V tem primeru je socializem časovno odmaknjena in končana pretekla doba.

5Pa kako je bilo včasih, ja, spomine govoriš, kako je bilo včasih luštno, pa vse je bilo boljše, pa kaj smo kaj delali, sigurno, da vsak kaj svoje pove. Kar je bilo včasih, je bilo včasih. Zdaj so pa drugi časi, je drugače, ne moreš reči, včasih nas je bilo petnajst pa dvajset, ni bilo treba delati, to je bilo trideset let nazaj, zdaj tega ni. Ja, to te samo glava boli. Vzdrževalec je socialistično preteklost predstavil kot časovni anahronizem. Po drugi strani pa v napetih trenutkih sami zaposleni v proizvodnji ali vodje in upravitelji pri utemeljevanju svojih interesov, zahtev in pričakovanj uporabijo spomin na preteklost.

6Predvsem starejše generacije preteklosti ne portretirajo kot nekakšno enotno dobo. Zaposleni in upokojeni pripovedujejo o časih, ko so bile potrebe večje, kot npr. v osemdesetih letih, ali ko je šlo Predilnici bolje ali slabše. Časovni cikli ali prelomi ostajajo v pogovorih in intervjujih večinoma koledarsko nedefinirani.

7Kljub temu sam prelom v pripovedih ne zajame le dramatičnih sprememb, saj ga ljudje doživljajo za prelom prav zato, ker pričakujejo kontinuiteto. Po eni strani se spomin oblikuje v razliki do preteklega časa, po drugi pa je moč spomina v kontinuumu, ta pa si svoj obstoj zagotavlja skozi sodobne vsakdanje prakse. Nove ideje, nove izkušnje, ki se neprestano pojavljajo v nasprotju s starimi, preoblikujejo spomin na socialistično preteklost.

8Prelom med sedanjostjo in preteklostjo razpade na čas nekoč – čas po drugi svetovni vojni – in čas danes.136 Danes pripovedovalci pojmujejo kot današnji dan, prejšnji teden, dan pred petimi leti oz. enkrat po letu 1991 (prim. Brumen 2000: 410). Med preteklostjo in danes obstaja prelom: tedaj, ko se je vse prekucnilo na glavo, družbeno življenje se je v celoti na lepem zamajalo in vse se nenehno spreminja (Zonabend 1993: 15).

9Vprašanje pa je, koliko so ljudje ponotranjili zgodovinske prelome v vsakdanjem življenju. V intervjujih so se pripovedovalci časovno orientirali po lastnem družinskem življenju, prelomnicah, kot so poroka, smrt sorodnika ali moža, rojstvo otroka ipd. (prim. Zonabend 1993: 217). Jaz računam, kdaj smo se selili ali pa od moje hčere naprej, kdaj je bila rojena, kdaj je šla v prvi razred. Nimam absolutnih številk v glavi, ampak vedno kombiniram, je upokojena uslužbenka sama komentirala proti koncu intervjuja.

10Dogodki v preteklosti so časovno neurejeni in mobilni, ljudje jih prestavljajo glede na situacije, v katere vstopajo, in položaje, s katerih govorijo. Ciklično dojemanje časa se prepleta z linearnim konceptom dominantne pripovedi. Hkrati pa je linearnost konkretizirana, očitna in občutena (tudi) v staranju in delovni dobi, ki se zaključi z upokojitvijo. Tudi življenje samo ima poteze linearnosti, saj teče čez vse starostne postaje od rojstva do smrti (prim. Brumen 2000: 407).

11V spominu pripovedovalcev prelom v devetdesetih letih ni vedno popolnoma dokončen. Po tedanji krizi naj bi se življenje v Predilnici delno stabiliziralo oz. se vračalo nazaj. Interpretacije lahko pripišemo tudi uspešnemu poslovanju Predilnice. Po drugi strani pa spomin pripovedovalcev ni popolnoma prelomen, saj ga utemeljuje neka stalnost in trajanje. Socialni spomin pripoveduje zgodbo o drugačnosti in skupini daje identiteto, imetje zgodovine, ki se je ne deli z nikomer (Zonabend 1993: 225).

12Upokojeni ali zaposleni v Predilnici vstopajo v vsakdanjem življenju v različne socialne odnose, spomin se oblikuje s prepoznavanjem podobnosti, v procesih vzpostavljanja skupnih podob (prim. Brumen 2000: 78). Pomembna je prav vloga oz. uporaba preteklosti v sodobnem času, saj se ob tem tvori skupina, ki opredeljuje svoje mesto v socialnem prostoru in času ter s svojo zgodbo o preteklosti zariše ločnico od drugih skupin.

13Če analitično središče preusmerimo na sam proces konstruiranja skupne preteklosti, ugotovimo, da skupina oblikuje skupno preteklost s tem, ko poudarja razlike v primerjavi s tistimi, s katerimi se sooča. Samo dejanje vzpostavljanja razlik pa prestavi v zamejeni kolektiviteti fokus na notranje podobnosti.

14Fredrik Barth[os.] je prestavil analitično perspektivo v socialni antropologiji od analize skupine kot substance na mejnost, na sam proces konstruiranja razlik, na načine, kako akterji aktivno pripisujejo pomene ter organizirajo podobnosti in razlike137 (Barth 1969, Cohen 1994, prim. Knežević Hočevar 1998, Šumi 2000). Mejnost138 in razmejevanje sta koncepta, ki sta se v socialni antropologiji oblikovala ob preučevanju etničnosti. Barth[os.] je etničnost (v nasprotju z etnosom) definiral kot socialni proces konstruiranja, organiziranja in manifestiranja kulturnih razlik, ki nastaja v interakciji med ljudmi (1969). Analitiki etničnosti so s konceptom mejnosti opozarjali na akterjevo rabo identitetnega repertoarja in na načine, kako postanejo te rabe razumljive v lokalnem kontekstu. V takšni obravnavi je posameznik vključen v analitično polje kot koncept zavesti in ne v vnaprej določene (zamejene) entitete (Cohen 1994: 72; po Knežević Hočevar 1998: 31).

15Analitični fokus na načine organiziranja razlik apliciram na analizo našega primera, spomin pa postavljam za ključni aktivni dejavnik, ki v konkretni situaciji s poenoteno zgodbo o preteklosti poveže ljudi v kolektiviteto in jo loči oz. razmeji od druge. Z analizo samega procesa oblikovanja spomina v konkretnih situacijah dejansko ugotavljamo, kako ljudje opredeljujejo sebe v razliki do drugih. Koncept mejnosti ob tem opozarja na materialno in simbolno raven; na sam proces simbolnih razmejevanj, s katerimi akterji določajo socialno realiteto in njihovo utelešeno prakso.

16Posamezniki in družbe so postavljeni v širši časovno-prostorski kontekst, pri čemer je treba upoštevati kaotični tok podob in identitet v danem kontekstu, kar pomeni, da je pomembno razmišljati o perspektivnem gledišču, kako ljudje sami preklapljajo med različnimi identitetnimi repertoarji (prim. Elwert 1995). V tem smislu uporabljam formalne (in polformalne) kategorije tekstilna delavka ali delavec, majster, vodja, čistilka ali vzdrževalec ipd. kot deskriptorje, ki jih je treba razumeti v fluidnem in kontekstualnem smislu nikoli dokončanega procesa nastajanja in razblinjanja. Analitični fokus na preklapljanje identitet glede na situacijo ali sogovornika je pomemben tudi zato, ker izpostavlja akterske perspektive v odnosu z lokalnim, nacionalnim in transnacionalnim diskurzom ter aktivno vlogo socialnega akterja v tem procesu (Drummond 1998).

Opombe

124 Jugoslovanski protekcionistični sistem gospodarskega razvoja je potreboval združujočo podlago, in ker je ni mogel utemeljevati v nacionalni pripadnosti, jo je v pripadnosti delavskemu razredu (Lazarević 2005: 39).

125 Analitiki so opozarjali na obravnavo državne formacije, kamor avtorji prištevajo razpršene institucionalne in družbene mreže ter hkrati vloge, ki jih odigrajo nevladne institucije, skupnosti in posamezniki. Analize države v antropologiji se usmerjajo na kulturno konstitucijo države, na to, kako ljudje doživljajo državo oz. kako se država manifestira v življenju ljudi (Sharma in Gupta 2006: 9).

126 V vsakdanjem življenju pa prihaja do pogajanja in prepletanja različnih razlag oz. reprezentacij države. Država je lahko tudi Drugi, sovražnik ali tujec ljudi. Pomeni, ki jih državi pripisujejo ljudje, se navezujejo na različne definicije moči.

127 Brane Piano, Na monitorju opazujejo delavke v spodnjem perilu, Delo, 25. 1. 2002, str. 6.

128 Boštjan Videmšek, Če bi moji otroci hoteli v tekstilno industrijo, bi jih nagnala pobirat smeti, Delo, 11. 12. 2004, Sobotna priloga, str. 11.

129 O pomenu osebnih poznanstev v socializmu gl. Dunn 2004: 119–129.

130 V sodobnem času se v takšnih razlagah ljudje sklicujejo na nepotizem.

131 Boštjan Videmšek, Če bi moji otroci hoteli v tekstilno industrijo, bi jih nagnala pobirat smeti, Delo, 11. 12. 2004, Sobotna priloga, str. 11.

132 Na tem mestu uporabljam dihotomijo Slovenka : Neslovenka v kontekstu razlag pripovedovalk in pripovedovalcev. Pri tem so Neslovenke največkrat označene za Bosanke ne glede na nacionalno pripadnost.

133 Paul Connerton[os.] je na performativnost opozoril ob analizi ritualov in ceremonialnih praks (Connerton 1989: 58–59). Teorija izhaja iz lingvistične teorije govornega dejanja. Ideja je, da je jezik performativen in da zajema družbeno dejanje (več o referenčni literaturi Connerton 1989: 111–112).

134 Boštjan Videmšek, Če bi moji otroci hoteli v tekstilno industrijo, bi jih nagnala pobirat smeti, Delo, 11. 12. 2004, Sobotna priloga, str. 11.

135 Raziskovalci, ki so se ukvarjali z nostalgijo, so se večinoma izogibali definiranju razmerja s spominom. Nostalgijo je kot posebno obliko socialnega spomina v diplomski nalogi obravnavala študentka kulturologije Lara Pečjak[os.] (2005).

136 Duška Knežević Hočevar[os.] je v analizi vloge spomina pri nacionalnem razmejevanju med Slovenci in Hrvati ob Kolpi ugotavljala, da so časovnima kategorijama nekdaj in sedaj pripovedovalci prilagajali lastni konstrukciji preteklosti in sedanjosti, katere okvir predstavlja njihovo življenje (Knežević Hočevar 1998: 193).

137 Barth[os.] je v ospredje postavil dotlej premalo problematizirano značilnost etničnih skupin kot enega od tipov družbenega organiziranja interakcije. Takšno razmišljanje je omajalo prejšnjo domnevo, da gre za enačenje med etnijami in kulturnimi podobnostmi.

138 Termin mejnost sta za slovenski prostor oblikovali Duška Knežević Hočevar[os.] (1998) in Irena Šumi[os.] (2000) kot prevod angleške besede boundary.