7. Dileme pri obravnavi socialnega spomina

1Sodobne revizije preteklih metanaracij fašizma, nacizma in komunizma (kot tudi modernosti)139 so pritegnile raziskovalce številnih disciplin, da so se ob koncu osemdesetih let začeli intenzivneje analitično ukvarjati s spominom različnih skupin. Ob tem pa so se začeli odpirati teoretični problemi. Splošna razširjenost akademskih razprav o spominu in njegovi konceptualni neujemljivosti oz. izmuzljivosti kaže na dvome o njegovi analitični koristnosti (Eyal 2004). V zadnjem času je kritik na analitično uporabnost spomina v socialni antropologiji vse več. Kot vseobsegajoči termin je spomin v analizah (pogosto) nadomeščal druge spolzke koncepte, kot npr. kulturo ali identiteto (Berliner 2005; Fabian 1999, 2003; Gedi in Elam 1996). V nadaljevanju bom govorila o svojih pogledih na dileme kritikov. Pred tem pa se mi zdi vendar pomembno očrtati temeljne ideje, ki so oblikovale koncepte spomina.

2S preučevanjem spomina so se prvi sistematično ukvarjali francoski zgodovinarji; v sklopu zgodovine mentalitet v šestdesetih letih – annalisti – in raziskovalci ustne zgodovine v sedemdesetih letih 20. stoletja. Med raziskovalci ustne zgodovine tistega časa so bile poleg preučevanja nacističnih pregonov in holokavsta med drugim aktualne študije o spominih delavcev in tovarne; francoski raziskovalci so jih imenovali mémoire ouvrière – delavski spomin. Največ študij je nastalo o spominih tekstilnih delavcev in rudarjev, tudi v okviru industrijske arheologije, ohranjanja in konzerviranja dediščine. Zbiranje delavskih spominov v času ekonomske recesije, propadanja tovarn in zapiranja rudnikov v Franciji[kr.] (kasneje v Veliki Britaniji[kr.] in ZDA[kr.]) je bilo povezano s težnjo raziskovalcev po ohranjanju preteklosti.

3V osemdesetih letih so številni francoski raziskovalci ustne zgodovine problematizirali preučevanje delavskih spominov in se spraševali o politizaciji spomina, o tem, da razširjeno raziskovanje spomina ni nevtralni projekt in da delavski spomin ni kolektivna spontana akumulacija skupno doživetega (Debouzy 1986: 266). Relevantno ostaja opozorilo Daniela[os.] in Isabelle Bertaux[os.], ki sta na primeru preučevanja pekov v Franciji[kr.] ugotavljala, da je spomin treba preučevati kot prakso spominjanja iz sedanjosti za rekonstrukcijo preteklosti.140 Pogledi raziskovalcev so se pričeli postopoma odmikati od analize reprezentacij preteklosti in so spomin začeli obravnavati kot prakso.

4S takšno analitično perspektivo so se nekateri analitiki usmerjali na preučevanje politik spomina, kar je odpiralo vprašanja o konfliktih interesov. Njihove analize so opozarjale, da je treba pogledati, kako se koncept spomina uveljavlja v akademskem svetu in kako ga raziskovalci sami oblikujemo. Zgodovinar Pierre Nora[os.] je med akterje, ki oblikujejo spominska mesta, vključil tudi zgodovinarje.141 Poudaril je, da je bila bolj od same definicije kolektivnega spomina pomembna njena strateška uporaba pri transformaciji zgodovine. Nacija, ki je izgubila kontakt s svojo preteklostjo, je morala po Hobsbawmu[os.] ponovno odkriti svojo identiteto (1988). Zgodovinar Pierre Nora[os.] je takšne procese razlagal s transformacijo ponotranjenega spomina milieux de memoire v stalna, zunanja mesta - lieux (Nora 1989). Delo Lieux de memoires je nastajalo kot nacionalni projekt, odgovor na krizo francoske nacionalne identitete, ki ga je vodil Pierre Nora[os.], vanj pa je bilo vključenih 120 francoskih zgodovinarjev. Študija Lieux de memoires je bila deležna številnih kritik, med drugimi etnocentrizma in francoskega statocentrizma (Baskar 2002: 75).

5Kljub problematičnosti nekaterih Norajevih[os.] pogledov in definicij (predvsem ostrega razločevanja med ponotranjenim spominom in zunanjimi mesti spomina), je relevantna prav problematizacija politik spomina in vloge raziskovalcev pri tem. To vprašanje je postalo ponovno relevantno ob političnih prelomih po padcu berlinskega zidu. Številni socialni antropologi, zgodovinarji ali kulturologi so v devetdesetih letih ugotavljali, kako pomembno postane vprašanje spomina in redefiniranja preteklosti ob političnih spremembah. Podobno kot raziskovalci antropologije socializma, ki so v represivnem komunističnem režimu odkrivali pretekle neformalne prostore in prakse ljudi (Verdery 1991, 1996; Hann 1990, 1992, 1994, 2002), so analitiki spomina opozarjali na načine oblikovanja in preoblikovanja spomina v socialistični preteklosti (Pine idr. 2004, Watson 1994, Irwin Zarecka 1994). Dominantna ideologija v enostrankarskem političnem sistemu ni dovoljevala drugega glasu o preteklosti. Oblast nad preteklostjo je vodilnim omogočala nadzor nad sedanjostjo. Predvsem socialni antropologi in zgodovinarji so se zato poleg analiziranja dominantnih reprezentacij preteklosti osredotočili predvsem na alternativne prostore, artikulacijo raznolikih zgodb o preteklosti v opoziciji, ki so oblikovale t. i. protizgodovine (counter histories), kot so ugotavljali zgodovinarji (Watson 1994), oz. t. i. protispomine (counter memories), kot so dokazovali predvsem antropologi (Pine idr. 2004).

6O nevarnosti ostrih razlikovanj oz. dihotomij bom spregovorila v nadaljevanju. Na tem mestu je treba poudariti, da so antropologi in zgodovinarji po padcu političnih režimov po letu 1989 pozornost preusmerili na analiziranje samega ustroja spomina in njegove manipulacije v okviru politične ideologije in nacionalizmov. Kljub temu da takšne razprave ne obravnavajo spomina delavk in delavcev na socializem v postsocialističnem času, so za analitični poudarek te študije pomembne, saj opozarjajo na vlogo spomina kot oblikovalca socialnih identifikacijskih procesov.

7Analiza socialnega spomina tekstilnih delavk in delavcev je za antropologijo pomembna, saj odpira vprašanje socialno identifikacijskih procesov, oblikovanja izkušenj, družbenih vključevanj ali izključevanj oz. samega procesa konstituiranja socialnih skupin. Vendar je hkrati pri obravnavi spomina kritična prav dimenzija družbenega, kolektivnega ali skupinskega.

8O družbenih okvirih spomina je prvi sistematično in teoretično razglabljal tudi v sodobnem času aktualni klasik, francoski sociolog Maurice Halbwachs[os.] v dvajsetih letih 20. stoletja.142 Po Halbwachsu[os.], ki je sledil idejam svojega učitelja Emila Durkheima[os.], je vsak spomin produkt kolektivnega, tudi na videz še tako zasebni, individualni spomin oz. sam kognitivni proces spominjanja je družbeno pogojen. Po takem prepričanju človeški spomin oblikuje skupinska identiteta. Posamezniki se spominjajo v fizičnem smislu, družbene skupine pa določajo, kaj in kako si bodo zapomnili.

9Kljub temu da je bil v akademskem svetu Halbwachs[os.] kasneje kritiziran predvsem zaradi svojega pojmovanja kolektivnega in družbe (ki jo povzema po Durkheimu[os.]), pa njegova obravnava spomina v okvirih družbenega in kulturnega pomeni prelom. Spomin ljudi namreč ni bil več obravnavan le v domeni posameznikov in psihologije, raziskovalci ga niso razlagali kot nekaj naravnega, temveč kot kulturno in družbeno oblikovan fenomen.143 Pri tem je pomembno prav sklicevanje na kolektivno oz. družbeno, na relacije in razmerja s kolektivom in skupino.

10Halbwachsovo[os.] razumevanje družbene reprodukcije je pozitivistično in ne vključuje napetosti ali protislovij med interpretacijami ljudi ne razmerij moči. S takšnim pogledom je Halbwachs[os.] spregledal pluralnost nasprotujočih si in protislovnih spominov, ki zajema neprestane napetosti v številnih družbenih kontekstih. Vendar pa v nasprotju z Durkheimom[os.], ki je pisal o Družbi z veliko začetnico, Halbwachs[os.] previdneje govoril o skupinah, poudarjal je situacijsko skupinskost in opozarjal na trenutna razmerja med posamezniki (Halbwachs 1992: 22, 52).144 Halbwachsov[os.] poudarek na funkciji vsakdanje komunikacije pri oblikovanju kolektivnega spomina in imaginarija socialnega diskurza je odmeven v sodobnih študijah spomina in historičnih reprezentacij, čeprav številni raziskovalci Halbwachsu[os.] očitajo antiindividualizem in ujetost v statocentrizem (Baskar 2002: 74).

11Raziskovalci so razreševali pomen in vlogo posameznika z analitičnim preusmerjanjem na to, kako se spomini vzpostavljajo. Paul Connerton[os.] je med prvimi opozoril na prevelik analitični poudarek diskurzivnih in kognitivnih oblik spomina na račun drugačnih oblik in ob tem vpeljal koncept habitualnega spomina.145 Ključnega pomena pri tem je ideja, da ljudje spomin živijo in igrajo; spomin je namreč utelešen. Takšno spominjanje poteka prek dejanj, akcije in ne misli. Connerton[os.] je utelešene prakse definiral kot ključno sredstvo pri prenosu socialnega spomina (Connerton 1989). Analitiki – tudi omenjeni Connerton[os.] – so sicer že uporabljali koncept socialnega spomina, James Fentress[os.] in Chris Wickam[os.] pa sta ga leta 1992 prvič teoretično utemeljila, pri čemer sta problematizirala koncept kolektivnega spomina. V monografiji z naslovom Social Memory sta relativizirala razmerje med individualnim in kolektivnim spominom in se tudi že v samem naslovu zavzela za uporabo socialnega spomina.146 S spominom si vsaka skupina pomaga ustvarjati lastno podobo socialnega sveta, v katerem živi.

12Po mnenju nekaterih kritikov pa vendar konceptualizacije – ne glede na različna poimenovanja (socialni, kolektivni, kulturni ali zgodovinski spomin) – implicitno neprestano reproducirajo vprašanje o razmejevanju oz. odnosu med individualnim in družbenim, o razmerju med posameznikom in družbo oz. njeno kulturo (Gedi in Elam 1996, Fabian 2003, Baskar 2002, Dakhlia 1990, 2000 147). Ideja kolektivnega (spomina), ki se je oblikovala iz Durkheimovega[os.] razumevanja družbe, namreč predpostavlja skupine, ki obstajajo od nekdaj (ready made), so homogene in kompaktne, njihov spomin je koherenten, identiteta pa že vnaprej jasna. Čeprav terminološko opozarjamo na heterogenost individualnega in kolektivnega spomina, zatrjujemo njeno homogenost in koherentnost (Baskar 2002: 74).

13Dilema o heterogenosti in skupinskosti ob iskanju razmerja med individualnimi in družbenimi dimenzijami pomeni problem v socialni antropologiji nasploh in ne le pri konceptualizaciji spomina. Spomin je implicitno prisoten tudi v antropološki metodiki in se mu ne moremo nikoli povsem izogniti. Ob razmišljanju o odgovoru na to dilemo se mi zdi pomembno poudariti, da je spomin proces, ki ga obravnavamo v kontekstu situacijsko konstruktivističnih razlag identitete in v perspektivi intersubjektnih relacij. Socialnega spomina tekstilnih delavk in delavcev ne moremo obravnavati brez razumevanja pomenov, ki jih ljudje pripisujejo industrijskemu delu in tekstilni tovarni v sodobnem času.

14Naj torej ponovno poudarim, da čeprav se tudi sama osredotočam na delavke in delavce, saj se mi zdi sprememba njihovega položaja v sodobnem političnem prostoru pomembna tema, vendar o njihovem spominu razmišljam v kontekstu relacij. Oblikovanje spomina je kompleksen proces, kjer sodeluje več akterjev; poleg delavcev, upraviteljev in podjetnikov tudi različne strategije upravljanja podjetij in človeških virov, vladna politika v Sloveniji[kr.], različne mednarodne institucije, pogledi zaposlenih ter upokojenih v tovarni, raziskovalcev in akademske tradicije.

15Zdi se mi ključno, spomin in identiteto misliti kot procesa, ki sta neprestano v nastajanju. Pri tem so pomembne tudi izkušnje. Pod vtisom ljudskih razlag so številni raziskovalci izkušnje obravnavali podobno kot spomin, kot nekaj, kar ljudje preprosto imamo. Feministični raziskovalki Teresa de Lauretis[os.] (1984: 159) in Joan Scott[os.] pa sta poudarili diskurzivno konstrukcijo izkušnje (Scott 1992: 22–40). Joan Scott[os.] je v delu Paula Thompsona[os.] opozorila na nevarnost naturalizacije delavskih izkušenj. Thompson[os.] je delavsko-razredno izkušnjo utemeljil kot ontološki temelj delavsko-razredne identitete, politike in zgodovine (Scott 1992: 30). Pozornost je Joan Scott[os.] preusmerila na to, kako izkušnja konstituira subjektiviteto. Ker se diskurz oblikuje v okviru družbenega, je tudi izkušnja tako kolektivna kot tudi individualna. Diskurz torej ni medij, skozi katerega je lahko izkušnja izražena, temveč je ključnega pomena pri oblikovanju njene vsebine in forme (Scott 1992: 37).

16Poleg prevpraševanja predpostavk o že oblikovanih skupinah kot samostojnih in zaprtih entitetah bi morali tudi razmisliti, kaj pravzaprav pomeni, če izhajamo iz antagonističnih opozicij. Spomin delavk in delavcev se prepleta z načini, kako preteklost interpretirajo tovarniški upravitelji, vodje ali vladajoče ekonomske in politične elite. Pod vtisom diskurza o upravljanju in vodenju podjetij svoje reprezentacije preteklosti oblikujejo upravitelji, delavke in delavci. Diskurza o upravljanju podjetij namreč ne izenačimo povsem s konkretnimi posamezniki ali z njihovimi položaji oz. vlogami. Posamezniki v socialnem prostoru niso prenašalci diskurza, lahko pa v raznolikih kontekstih, situacijah oz. relacijah uporabljajo in povzemajo različne diskurze. Strategije upravljanja podjetij so se oblikovale izven tovarniških zidov, na univerzi, v okviru politike in različnih znanstvenih disciplin: ekonomije, psihologije, sociologije ali antropologije. Kako pa takšne strategije uveljavljajo posamezniki v praksi, ugotavljamo na terenu, z analizo konkretnih praks ljudi.

17Dihotomija med vladajočim in marginaliziranim se v literaturi pogosto navezuje na razločevanje med političnim in doživetim spominom (Lavabre, 6. 12. 2005). Analitično razmišljanje o političnem spominu, ki nastaja na makroravni in privatnem spominu oz. spominu posameznih skupin, pa je problematično. Če takšno delitev namreč apliciram na primer te študije, bi bilo zastavljeno vprašanje naslednje: kako se delavke in delavci, uslužbenci in upravitelji v tovarni soočajo z razlagami ekonomskih in političnih elit o preteklosti in kako se odzivajo nanje. Če izhajamo iz ostrih razločevanj privatnega in javnega, dominantnega in protispomina ali pa političnega, manipulativnega in vsakdanjega spomina sami implicitno reproduciramo razdelitev na dva dela in s tem spregledamo preplet. Spomin delavk in delavcev ni bolj avtentičen od spomina podjetnikov ali ekonomskih elit. Prav tako z razmišljanjem o proizvajalcih in potrošnikih spomina ali konstrukciji spomina in njeni percepciji ločujemo med aktivno vlogo in pasivnim sprejemanjem, ki analizo ali monografijo razdeli na dva dela, na tekst in kontekst. Relevantno je analitično pozornost preusmerjati na načine, kako se artikulirajo povezave med kulturnim, družbenim in političnim nivojem, med reprezentacijo in socialno izkušnjo. V analizo socialnega spomina tekstilnih delavk in delavcev sem vključila reprezentacije preteklosti in družbene odnose oz. družbene diferenciacije,148 kar dejansko pomeni, da ne obravnavam spomina per se, temveč se osredotočam na to, kakšno vlogo odigra spomin v življenju konkretnih ljudi, kako spomin deluje na organizacijo in hierarhizacijo družbenih ter kulturnih razmerij.

18Na nevarnosti analitičnega razločevanja med t. i. spontanim in političnim oz. vladajočim je na primeru raziskovanja delavskih spominov opozorila zgodovinarka Luisa Passerini[os.] na mednarodni konferenci ustne zgodovine leta 1982 (Debouzy 1986: 266). Na delitev se je že pred tem skliceval Michel Foucault[os.], ki je s konceptom protispomin v eseju Nietzsche, genealogija, zgodovina kreiral prostor novega tipa zgodovine – genealogijo. Tako je Foucault[os.] ločil zgodovino in spomin. Za Foucaulta[os.] spomin zajame kontinuiteto in identiteto, hegeljansko nadvlado absolutnega, ki prepoznava le Sebe (Jaz) v Drugem. Historične naracije pa se po njegovem osredotočajo na dediščino, na krvne vezi, tradicijo in razredni prenos neprekinjene tradicije od preteklosti do danes. Ob pozivu k novi zgodovini se je Foucault[os.] najprej obračal na proti spomine kot na osvobajajoče, razhajajoče in marginalne elemente (Foucault 1977: 51). Ob analiziranju koncepta moči pa je kasneje že kritičneje pristopal do romantiziranja marginalnosti v smislu inherentno osvobajajočega. Protispomini ne morejo nastati izven hegemonističnega polja spominjanja. Hegemonističnim spominom sicer proti spomini nasprotujejo, kljub temu pa se oblikujejo v okviru prevladujočih heterogenih kulturnih spominov. Protispomini se imenujejo prav zato, ker tudi sami prisegajo na mainstream, saj je to smer, ki jo poskušajo spremeniti (Burlein 1999: 208).149

19Michel Foucault[os.] je opozarjal na moč diskurza: sedanje konceptualizacije preteklosti vzpostavlja oblast, kar pa ne zajame le vprašanja spominjanja, temveč tudi vprašanje, kaj naj bi pozabili. Spominjanje in pozabljanje je relevantno obravnavati v dialektičnem odnosu skupaj.150 S pomeni pozabe, molka in tišine so se večinoma ukvarjali antropologi, ki so opravljali t. i. neevropske terene (Cole 1998a, b; Werbner 1998; Fabian 2003; Battaglia 1993; Carsten 1995; Dakhlia 1990; Rihtman Avguštin 2000; Yerushalmi 1988). Po Jeniffer Cole[os.] je spomin v akademskem prostoru deležen več analitične pozornosti predvsem zaradi preučevanja holokavsta, kjer je spomin konstituiran kot pomemben prostor moralne odgovornosti (Cole 1998a: 626). Luciette Valensi ugotavlja, da je spomin potreben za samo konstitucijo žalovanja in holokavsta. Če bi pozabili na žrtve, bi nad njimi ponovno izvedli nasilje (Valensi 1992; po Cole 1998a: 626). Ideja o odrešilni moči zgodovine je očitna tudi v drugih razpravah o travmatičnem spominu (Cole 1998a: 626).151 Pomembno in osnovno vprašanje pri govoru o molku in pozabi je tudi, kdo definira molk. Vprašanje je, ali lahko govorimo o molku, če se raziskovalci ne ukvarjajo z delavskimi ali z ženskimi spomini (Passerini 2003).

20Ob odkrivanju različnih načinov uporabe preteklosti v sodobnosti razlagam spomin v njegovi funkciji. Raziskovalci so se z močnim poudarkom na sodobnosti usmerjali v analize o uporabi spomina in pri tem poudarjali instrumentalne ali pomenske dimenzije. Analitiki, ki so poudarjali instrumentalne dimenzije, so izpostavljali manipulacijo preteklosti v sodobne namene zaradi političnih, religioznih ali ekonomskih interesov. Tisti, ki so opozarjali na pomenske dimenzije, pa so selekcijo spomina razlagali kot posledico dejstva, da interpretiramo svet in preteklost glede na sodobne izkušnje in kulturne okvire ((Olick in Robbins 1998: 128). Ob tem moramo paziti, da socialnega spomina tekstilnih delavk, delavcev, upraviteljev in vodij ne reduciramo le na artefakt sodobnega prostora in časa. 152 Metodološke razprave o preučevanju preteklosti v sodobnosti se navezujejo na različna analitična pristopa, na sinhroni in diahroni vidik raziskovanja. Spomin postavljam za ključni koncept, ki nas opozarja na preplet obeh pogledov, saj ob privilegiranju sinhronega pogleda pristajamo na instrumentalizem, pri diahronem pa je nevarnost pozitivistično iskanje resnice.

21Čeprav je pogled na historično konstruiranje in spreminjanje pomenov pomemben, kot že rečeno, ne smemo vseh sodobnih strategij in taktik ljudi pripisati kontinuiteti s preteklostjo. Podjetniki, upravitelji tovarn ter ekonomske in politične elite v Sloveniji [kr.]so v postsocialistični prostor vnašali strategije podjetništva in upravljanja podjetij iz zahodne Evrope[kr.], ZDA[kr.] ali Japonske[kr.]. Odzivi ljudi so reakcije na sodobne dileme, ki nastajajo ob soočanju z mednarodnimi politikami, in niso le produkt socialistične preteklosti. Prav tako prakse ljudi v podjetjih ne sledijo popolnoma uvoženim praksam. Zato se mi zdi pomembno postsocializem tudi v analitičnem smislu povezati oz. problematizirati v povezavi s socialnim spominom in procesi deindustrializacije. Naša naloga je, da analiziramo posamezne situacije in načine, kako socialni akterji soočajo različne diskurze (tudi) v translokalnem prostoru.

22Kritične redefinicije kulture in družbe153 sovpadajo z novimi antropološkimi konstruktivističnimi opredelitvami socialnih identitet, ki izpostavljajo procesualnost, situacijskost, relacijskost in fluidnost (Muršič 2002: 6), kar dejansko pomeni, da se raziskovalci v analizah osredotočajo na procese nastajanja raznolikih oblik družbenih vključevanj oz. izključevanj in na konstrukcijo drugosti, njihovi analitični pogledi pa se usmerjajo na strukturalna razmerja moči in neenakosti (Gupta in Ferguson 1997: 13). S problematizacijo družbe kot totalitete so analitiki dekonstruirali holistične družbe (Strathern 1995: 153–176) in analitični pogled preusmerili v samo organizacijo, na sam proces konstituiranja skupine (Barth 1992: 17–33).

23Obravnavo spomina vpisujem v tak analitični okvir, spominu pa pripisujem vlogo aktivnega dejavnika. Središčni analitični fokus postavljam na pogajanje med pomeni in oblikovanje konsenza na pomenu praks, se pravi na habitus (Bourdieu 1993: 80), to, kar ljudje dojemajo za samoumevno.154 Z redefinicijo analitičnih pogledov spomin ni odsev preteklih izkušenj, temveč ima tudi orientacijsko funkcijo in je kot model za družbo (Schwartz 1996; po Olicku in Robinsonu 1998: 124). S perspektivnega gledišča pa ostaja nedokončan proces; perspektiva se namreč neprestano spreminja (Lambek 1996: 249).

24Vsekakor bi morali kritike in analitična prevpraševanja konceptov nadaljevati, hkrati pa razmišljati o obravnavi koncepta socialnega spomina v kontekstu interdisciplinarnih analitičnih orodij; v našem primeru ob analiziranju pomenske konstrukcije dela, tovarne, tovarniške discipline, reorganizacije dela v lokalnem, nacionalnem in transnacionalnem prostoru. Le ob analizi spektra interdisciplinarnih orodij se lahko soočamo s pomensko konstrukcijo prostora in časa in procesi (pre)oblikovanja socialnega spomina.

25Konstrukcijo spomina spremljam na dveh ravneh: na ravni pripovedovanja zgodb o preteklosti in na ravni praks iz vsakdanjega sodobnega življenja. Prvič gre za pripovedne konstrukcije, načine, kako pripovedovalci predstavljajo preteklost v pogovorih z mano. Na drugo raven postavljam spomin kot strategijo ljudi v vsakdanjem življenju: način, kako se zaposleni v Predilnici soočajo s sodobnimi strategijami upravljanja podjetij, z reorganizacijo dela ter prostorskih razmerij in spreminjajočih se (trans)lokalnih pogledov na delavko ali delavca. Ravni ne moremo popolnoma razločiti med seboj, saj se v vsakdanjem življenju ljudi prepletata.

26Socialni spomin je konstrukt akademskega sveta, s katerim analitično razpoznavamo ravni v kontekstu zgodovinopisja, nacionalnega in transnacionalnega diskurza ekonomskih ter političnih elit, kar dejansko pomeni, da se analitično usmerimo na sodobne kontekste, v katerih se vzpostavlja spomin. Zato sem se v osrednjem delu tudi osredotočila na analizo terenskega gradiva, saj je ključna za razumevanje načinov, kako se spomin konstruira in dekonstruira. Po drugi strani pa z analizo terenskega gradiva ugotavljam, kako se z vzpostavljanjem spomina konstituirajo pripadnosti ljudi.

27Pripovedi o preteklosti v tovarni so polne protislovij, navezujejo se na različne sodobne diskurze o delavstvu in na spomine o tovarni in delu v preteklosti. Ljudje se sklicujejo na socialistično preteklost ob interpretaciji kapitalistične sodobnosti in ob utemeljevanju delavskih subjektivitet ali položaja podjetja. Pri tem je pomenska konstrukcija tovarne kot socialističnega projekta v spominu ljudi pomembna, saj na različne načine legitimira njihov sodobni položaj.

Opombe

139 Andreas Huyssen[os.] pripiše navdušenje nad preučevanjem spomina krizi ideologij napredka in modernizacije. Spomin je potemtakem kot skrivališče, prostor, kamor se ljudje odmaknejo pred dominantnimi diskurzi (Huyssen 1995; po Olick in Robins 1998: 120).

140 Isabelle in Daniel Bertaux 1977: »Mémoires autobiographiques«. Colloque du Creusot, Octobre, mimeographed paper (Debouzy 1986: 266).

141 Spominska mesta je utemeljeval tudi v spomenikih, knjigah, arhivih in muzejih. Norajevo[os.] delo Lieux de memoire, ki je izšlo v obdobju 1984–1992 v sedmih zvezkih, pomeni na novo začrtani francoski nacionalni načrt zgodovinopisja s (ključno) nalogo odkrivanja mest spomina.

142 Prvi je besedno zvezo social memory uporabil umetnostni zgodovinar Aby Warburg[os.] na predavanju leta 1923 (Olick in Robbins 1998: 106).

143 Frederic C. Barlett[os.] [1932] je v literaturi pogosto naveden kot prvi med modernimi psihologi, ki je upošteval družbene dimenzije spomina (Barlett, Remembering: A Study in Experimental and Social Psychology. London, Cambridge University Press). Pozornost je posvetil skupinski dinamiki in individualnemu spominu (Olick in Robbins 1998: 106).

144 Delavce je obravnaval v dveh delih: leta 1938 je v L'Esquisse d'une psychologie des classes ouvrieres primerjal oblikovanje kolektivnega spomina kmetov in delavcev (Kramberger 2001: 235), v Social Classes and Their Traditions se je ukvarjal s primerjavo različnih položajev od plemstva do delavcev (Coser 1992: 120–166).

145 Connerton[os.] je oblikoval koncept habitualnega spomina pod vtisom Endela Tulvinga[os.], ki je razlikoval med epizodičnim, semantičnim in proceduralnim spominom, v katerega je vključil tudi nereflektirane navade (Connerton 1989).

147 Dr. Bojanu Baskarju[os.] se zahvaljujem, ker me je opozoril na prispevek in mi ga posredoval.

148 Alon Confino[os.] opozarja, da so analize o politični uporabi spomina pomanjkljive, saj raziskovalci spregledajo kategorijo socialnega, hierarhizacije ali organizacije socialnih in kulturnih relacij (Confino 1997: 1402).

149 Ann Burlein[os.] je z analizo protispominov raziskovala organizacijsko strukturo katoliške, politično desno usmerjene ameriške organizacije. Dokazovala je, da je organizacija uporabila diskurz ter imaginarije politične levice in jih predelala za legitimacijo lastnih interesov. V tem primeru je protispomin strogo politično organiziran in zavestno izrabljen v tekmi za oblast (Burlein 1999: 208–217).

150 Dunja Rihtman Avguštin[os.] je pozabo definirala kot del spomina (Rihtman Avguštin 2000).

151 V frankofonskem svetu so se raziskovalci vedno bolj preusmerjali na preučevanje pozabe. Nastali sta zbirki Usages de l'oubli (Yerushalmi idr. 1988) in Les formes de l'oubli (Augé 1998)) ter monografija Jocelyne Dakhlia[os.] (1990) L'oubli de la cité.

152 Zato se mi zdi relevantna tudi kritika Jeniffer Cole[os.], s katero je opozarjala na prevelik analitični poudarek sodobnih manipulacij s preteklostjo in se zavzela za historični pristop v navezavi na politično antropologijo (Cole 1998).

153 Analitična obravnava kulture in družbe se je odmikala od razumevanja v smislu celostnih izoliranih entitet. Kritiki reprezentacij (Clifford in Marcus 1986, Marcus in Fischer 1986, Marcus 1994) so analitično problematizirali koncepta in se odmikali od razumevanja kultur ali družb v smislu celostnih separiranih entitet.

154 Pierre Bourdieu[os.] je habitus opredelil kot celoto vseh individualnih dispozicij, ki jih človek internalizira v nekem okolju in družbi, hkrati pa te strukture določajo njegovo delovanje v samem okolju (Bourdieu 1993: 78–95). Bourdieu[os.] ne govori o posameznikih kot predstavnikih družbe, razreda, etnosa, temveč o družbenih dejavnikih (agens). Več o prevodu termina agens Štrajn 2002: 274.