Organizacijsko-politična slika slovenskega liberalizma v polstoletju 1891–1941 po eni strani predstavlja sestavni del modernega političnega triptiha, ki je od konca 19. stoletja do konca prve svetovne vojne ustrezal stanju pri drugih avstrijskih in zahodnoevropskih narodih in se je v svoji temeljni katoliško-liberalno-marksistični osnovi nadaljeval v čas med svetovnima vojnama. Po drugi strani prikazuje del slovenske politike, ki sta ji socialna zamejenost in premajhna oziroma upadajoča delavnost zlasti v avstrijski dobi onemogočili organizacijsko širino. Te liberalcem skoraj do konca habsburške monarhije ni uspelo utemeljiti v vseslovenskem obsegu.