V razpravi je predstavljena pobuda enega od vodilnih slovenskih liberalnih politikov v prvih desetletjih 20. stoletja dr. Vekoslava Kukovca z začetka avgusta 1924, da bi liberalci opustili brezobzirni politični boj proti katoliški strani. Ker je razpravo vodstvo slovenske liberalne politike zavrnilo, je Kukovec iz njega izstopil. Po Kukovčevem neuspešnem poskusu, da bi liberalci podprli idejno umiritev na Slovenskem, je na osnovi njegovega nastopa med liberalno in katoliško stranjo konec avgusta 1924 prišlo do polemike, v kateri sta obe strani izrazili značilno idejno nepopustljivost tedanjega kulturnega boja. Pium desiderium – pobožna želja Vekoslava Kukovca, da bi ga pospravili v »ropotarnico«, se ni uresničila. Kako bi ob ponujeni liberalni roki idejne in politične umiritve, za katero se je zavzel Kukovec, ravnala katoliška stran, lahko sicer razmišljamo na različne načine in v različnih smereh, dejstvo pa je, da je liberalizem s tem izgubil priložnost, da bi ideološki nestrpnosti in miselnemu nasilju na Slovenskem odrekel podporo in se odrešil zgodovinske odgovornosti za njune posledice. Toda nič od tega se ni zgodilo. Slovenski ideološki kompleks je živel naprej in se razraščal v nadaljnje boleče razsežnosti.