V liberalnem taboru je tudi v letih 1931-1933 prevladovala jugoslovanska unitaristična narodnopolitična usmeritev. Zagovarjala jo je vsedržavna jugoslovanska radikalna kmečka demokracija (JRKD), v kateri so bili od leta 1932 politično organizirani slovenski liberalci. JRKD je bila edina politična stranka, ki jo je dopustil sistem kraljeve diktature, vzpostavljen 6. januarja 1929. Sredi leta 1932 je ostro nastopila proti knjigi liberalno usmerjenega literarnega kritika Josipa Vidmarja, Kulturni problem slovenstva, saj je Vidmar v njej napadel liberalno politično stališče, da je slovenska narodna zavest prenapeta, prisiljena in protidržavna miselnost. Vidmarja je podprla skupina vidnih liberalnih kulturnih delavcev, ki so leta 1933 ustanovili svojo revijo Sodobnost in med večino slovenskih liberalnih izobražencev dokončno utrdili stališče, da je izguba slovenske identitete škodljivo in samomorilsko dejanje. Slovenski del JRKD je medtem zaostroval svoja unitaristična stališča. V začetku leta 1933 je zelo ostro nastopil tudi proti t. i. ljubljanskim punktacijam, federalističnemu državnopravnemu programu, ki ga je 1. januarja 1933 oblikovalo vodstvo razpuščene katoliško usmerjene Slovenske ljudske stranke (SLS); najvidnejši člani vodstva nekdanje SLS so bili zaradi punktacij konfinirani v različnih krajih države. Liberalci so brez obotavljanja podprli tudi unitaristični narodni program nove vsedržavne Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS), v katero se je 20. julija 1933 preoblikovala JRKD. VJNS so zasedli vrsto vodilnih mest. Politične razmere v državi so tedaj kazale, da je prihodnost namenjena le jugoslovanskemu unitarizmu. V tem prepričanju je slovenska liberalna politika tudi vstopila v čas, ki je sledil oblikovanju JNS.