Slovenski liberalci, v tridesetih letih vključeni v vsedržavno Jugoslovansko nacionalno
stranko (JNS), so tudi v obdobju med njenim II. kongresom, 30. junija 1936 v Beogradu, in
oblikovanjem posebne Banovine Hrvaške, 26. avgusta 1939, ki je napovedovalo nadaljnjo
državnopravno preureditev do tedaj unitaristične Kraljevine Jugoslavije, vztrajali pri svojem
unitarističnem narodnodržavnem stališču. Zanikali so obstoj nacionalnih individualnosti v
jugoslovanski državi, na katero so gledali kot na enotno jugoslovansko narodno skupnost. V
vprašanju notranje ureditve Kraljevine Jugoslavije pa so podpirali načelo decentralizirane
unitarne države, s čimer so se nasproti večinski slovenski avtonomistično-federalistični usmeritvi,
ki je temeljila v prizadevanju po ohranitvi in svobodnem razvoju slovenskega naroda, postavili
na rob slovenske politike. Liberalna JNS je zato vse bolj usihala v slovenskem prostoru, kar je
bilo značilno tudi za obdobje po letu 1939.