Razčlemba odnosa slovenskih komunistov do nacionalnega vprašanja v tridesetih letih najprej pokaže programsko kontinuiteto z že domišljenimi stališči, ki so jih o tem vprašanju oblikovali komunisti v dvajsetih letih. Pri tem je izstopal Dragotin Gustinčič, ki je leta 1933 v Moskvi dokončal svojo neobjavljeno obširno študijo Das nationale Problem der Slowenen. V njej je podrobno utemeljil pravico slovenskega naroda do samoodločbe in vključitev samostojne slovenske federativne enote v revolucionarno oblikovano državno zvezo, ki bi najbolje ustrezala slovenskim narodno kulturnim in socialno političnim interesom. Narodno samoodločbo in revolucionarno vzpostavitev nove, za Slovence sprejemljive federativne države je zagovarjala tudi mlajša generacija komunistov, ki je delovala v domovini. Njen najvidnejši teoretični in politični predstavnik Edvard Kardelj je njihove poglede na nacionalni problem podrobno osmislil v študiji Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939). Gustinčičeva in Kardeljeva študija razen v načelnih narodno političnih zahtevah (samoodločba, federacija) nimata stičnih točk in predstavljata dve samostojni poglobitvi v slovenski nacionalni problem. Federativni nacionalni program, ki so ga slovenski komunisti zagovarjali v dvajsetih in tridesetih letih, je pomembno prispeval, da se je Komunistična partija Slovenije (ustanovljena leta 1937) skladno s svojo revolucionarno strategijo in taktiko v letih 1941-1945 uveljavila kot vodilna narodna politična sila in po drugi svetovni vojni prevzela oblast.