Osnovni namen članka je opozoriti na dvojno naravo fizičnega nasilja v političnem boju: ima tako splošne kot partikularne lastnosti. Fizično nasilje vedno povzroči materialno in človeško škodo, posledica nasilja je vedno uničenje, ki je nepovratno – nikoli ni mogoče povsem odpraviti posledic fizičnega nasilja. Po drugi strani pa se fizično nasilje vedno zgodi v historičnem kontekstu, ima svoje vzroke in posledice, akterje in strukturo. Avtor analizira ambivalentnost fizičnega nasilja v političnem boju na primeru spopada Organizacije jugoslovanskih nacionalistov (Orjune) s komunisti v dvajsetih letih 20. stoletja. Kakšna je razlika med diskurzom nasilja v Orjuni in Glasu svobode? Oba časopisa sta opravičevala nasilje pristašev v obrambne namene. Čeprav so orjunaši in komunisti oboji zagovarjali obrambno nasilje, pa lahko opazimo, da so si pojem obrambe različno razlagali. Orjuna je organizacija za »obrambo« jugoslovanskega naroda. Pojem obrambe uporabljajo orjunaši zelo široko. Ti »sovražniki« ogrožajo jugoslovanski narod že s svojim obstojem. Prava obramba je lahko tudi napad. Diskurz nasilja v komunističnem glasilu ima povsem drugačen značaj. Pojem »obrambe« dojemajo konkretno, kot obrambo pred »kapitalističnimi hordami«, ki napadajo delavce in njihove organizacije tu in zdaj. Fizično nasilje je za komuniste zgolj ena izmed metod proletarskega boja, ki ga je potrebno uporabljati v skladu s »pravimi« interesi delavskega razreda. Paradoksalna dvojnost med splošnimi lastnostmi nasilja (nasilje je vedno isto, prinaša uničenje) in med partikularnimi lastnostmi nasilja (nasilje je vedno različno) je »skrita« v vsakem posameznem nasilnem dejanju (ali dogajanju). Splošnih in partikularnih lastnosti nasilnih dejanj ne moremo ločiti.