Organizacija jugoslovanskih nacionalistov je nastala v začetku 20. let v Dalmaciji in se nato širila v druge pokrajine Kraljevine SHS, kar je bilo povezano z dejavnostjo številnih beguncev, ki so zaradi fašističnega preganjanja pribežali iz Primorske in Istre. Zato se je ukvarjala s propagando, sabotažami in sploh odporom tudi na samem Primorskem, v skrajni črti pač za osvoboditev in priključitev le-te k matični državi. Seveda pa ni manjkalo tudi špijonaže v korist jugoslovanske vojske in je tudi zato uživala podporo jugoslovanskih oblasti. A to se je zaradi njenega terorizma in zaradi neprijetnosti, ki so vsled tega nastale v odnosu do Italije, spremenilo. Jasno je, da je sama Orjuna in njena konkretna dejavnost na Primorskem postala objekt zanimanja italijanske obveščevalne in diplomatske službe. Posebej je bil v tem smislu dejaven italijanski konzulat v Ljubljani, ki se je posluževal zaupnikov med slovenskimi begunci. Po drugi strani je tudi Orjuna organizirala svoje vohunsko delo proti konzulatu, tako da se je v Ljubljani vodila svojevrstna vohunska vojna. Prek ambasade v Beogradu in zunanjega ministrstva v Rimu so poročila o emigrantih in orjunaših pristajala v policijskih dosjejih rimskega notranjega ministrstva. Zanimivo je, da se je sistematična obravnava Orjune in podobnih organizacij v vrhu italijanske policije pričela šele leta 1928, ko je bila Orjuna že v zatonu. Avtor v članku podaja glavne značilnosti njene dejavnosti, kot so se kazale v poročilih fašističnih diplomatskih in policijskih organov.