Rokopisni spomini dveh članov rodbine baronov Dienersperg,
očeta Franca Ksaverja (1773–1846) in sina Antona Aleksa
(1820–1889), obsegajo osebna pričevanja o obdobju od sedemdesetih
let 18. do petdesetih let 19. stoletja. Franc Ksaver je spomine
začel pisati leta 1835 na Dobrni, v njih pa so vključno s kratkim
pripisom o usodah obeh otrok njegovega sina Antona Aleksa
iz okrog leta 1910 zajete štiri generacije. Na zunaj gre za usode
srednje premožne plemiške družine, ki se v tridesetih letih 19.
stoletja s Celjskega preseli v Gradec in v letih po zemljiški odvezi
zaradi zgrešenih potez finančno tako rekoč propade, a pod zunanjim
ovojem se skrivajo življenjske zgodbe in medčloveški odnosi,
o katerih bi lahko sicer le slutili. Osrednji problem obeh generacij
je vloga dominantnega očeta v še vedno patriarhalno urejeni
družini. Obema piscema je skupno, da prav zaradi očetov nista
mogla uresničiti poklicnih želja in da kot taka v svoji generaciji
nista bila edina. V spominih se še v poznih letih nenehno vračata
k stvarem, ki so ju vseskozi najbolj težile, zato sta v ospredju
obravnave njuna samopercepcija in doživljanje sveta okoli sebe.
»Celjski Werther« baron Franc Ksaver je prebrodil mladostno
krizo in ni naredil večkrat nameravanega samomora po hudem in
dolgotrajnem sporu s svojim »absolutističnim« očetom Avguštinom,
okoli katerega se vrti domala vsa sinova pripoved. Avguštin
baron Dienersperg (1742–1814) je bil sicer pravnuk kranjskega
polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) in je skupni
prednik vseh danes živečih Valvasorjevih potomcev.