Prva leta po drugi svetovni vojni so v novi državi jugoslovanskih narodov potekala v obnovi in ponovni izgradnji v vojni porušene države, udarniškem delu in poletu ter upanju na boljši jutri. Grajena na temeljih socializma je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ) od leta 1963 Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) zamišljena kot skupnost enakopravnih narodov in narodnosti, Beograd pa je bil kot prestolnica njeno politično-administrativno središče. Vse republike so imele tudi svoje upravne organe. Ideja bratstva in enotnosti se je najbolje zrcalila v paroli Josipa Broza Tita »Čuvajmo bratstvo in enotnost kot zenico svojega očesa«. To je bila ideja, po kateri so poimenovali šole, vojašnice, tovarne ter folklorna in športna društva po vsej Jugoslaviji. Po njej so poimenovali prvo jugoslovansko avtomobilsko cesto od jugoslovansko-avstrijske do jugoslovansko-grške meje, ki je povezala Ljubljano, Zagreb, Beograd, Niš in Skopje.
Slovenska šola v Beogradu
Na predlog Slovenskega kulturno-prosvetnega društva France Rozman Beograd je bila 3. aprila 1945 kot osnovna šola št. 34 ustanovljena štirirazredna slovenska osnovna šola Ivan Cankar. Pouk je bil v slovenskem jeziku in po slovenskem učnem načrtu in programu. Dopolnjeval ga je srbohrvaški jezik: v 2. in 3. razredu po tri ure, v 4. pa štiri ure. S sklepom srbskega izvršnega sveta 28. februarja 1964 so nepopolno osnovno šolo Ivan Cankar v Beogradu ukinili kot samostojno ustanovo. Poslanstvo je nadaljevala kot slovenski oddelek osnovne šole Petar Petrović Njegoš.
Kazalište - Pozorište - Gledališče - Teater
Režiser in arhitekt Bojan Stupica je bil pobudnik in prvi umetniški vodja Jugoslovanskega dramskega pozorišta (JDP), ki ga je ustanovil leta 1947. Postavil je temeljni programski koncept. Projektiral je tudi stavbo gledališča Atelje 212, ki ga je ustanovil leta 1956 in bil eden njegovih prvih ravnateljev. Leta 1969 je zgradil drugi oder JDP, Novi teatar, ki od njegove smrti leta 1970 nosi njegovo ime. Istega leta je bila ustanovljena tudi nagrada Bojana Stupice, ki jo podeljujejo kot najvišje priznanje za režijo.
S prodorom avantgardnega gibanja v Evropi leta 1967 so v Beogradu prvič organizirali Beogradski internacionalni festival BITEF. Na njem so redno sodelovala tudi slovenska gledališča, v raznih koprodukcijah pa tudi posamezni slovenski režiserji in igralci. Med nagrajenimi predstavami so bile tudi slovenske.