Leta 1841 je Beograd postal prestolnica kneževine Srbije in začel se je njegov hitri razvoj. Od uličnih svetilk na začetku 19. stoletja je prešel v 20. stoletje z električno razsvetljavo, načrtno speljanimi in poimenovanimi ulicami, vodovodom in tramvajem. Družbeno življenje mesta je potekalo po vzoru Dunaja, Pešte in Pariza. Gradili so večnadstropne stavbe, vodnjake in z velikimi kamni tlakovane ulice. Da bi bolje nadzorovali izgradnjo mesta, so izdelali načrt, s katerim so natančno določili mestni predel in nove površine za gradnjo. Vendar mesto, ki je bilo vsakih nekaj desetletij izpostavljeno vojnim uničenjem, ni moglo vzdrževati razvojne kontinuitete.
Podobe iz vsakdanjega življenja
V vsakdanjem življenju so se spremembe odražale predvsem v modi in običajih. Modernizacija je pustila vidne posledice v družabnem življenju predvsem v prehranjevalnih navadah, stanovanjski kulturi, načinu oblačenja in zabavi.
Glavno mesto Jugoslavije
Po koncu prve svetovne vojne je Beograd postal prestolnica nove Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 Kraljevine Jugoslavije). Od leta 1924, ko je gospodarstvo kraljevine nekako premagalo povojno krizo, se je tudi Beograd vključil v duh novega časa. Postal je središče, kamor so prihajali umetniki in intelektualci iz vseh jugoslovanskih krajev. Še posebej močan pečat je na življenje Beograda med vojnama pustila ruska emigracija, predvsem na arhitekturo, znanost, opero, balet, gledališče in modo.
Beograd ima kot stoletno središče nekega naroda presenetljivo mlad grb. Šele leta 1995 so se odločili, da se grb Đorđa Andrejevića Kuna iz leta 1931 s heraldičnimi in grafičnimi popravki razglasi za grb Beograda.
Enotnost v različnosti
Beograd že stoletja živi kot multikulturna in multietnična družba. Območje ima svoje značilnosti, ki izhajajo iz stičišča več svetovnih religij in kultur. V zgodovini z menjavanjem različnih družbenoekonomskih sistemov zasledujemo razne etnične skupnosti s svojo zgodovinsko in kulturno podobo ter medsebojnim prepletanjem. Beograd je ohranil svoj kozmopolitski duh. Bil in ostal je mesto strpnosti, odprt za vse, ki želijo živeti v njem. V njem ni pomembna nacionalna pripadnost, ampak želja postati Beograjčan.