Nasilje, kriminal in kaznovanje, zlasti s smrtno kaznijo, so od nekdaj burili domišljijo. Med ljudmi je za te pojave v človeški zgodovini, zlasti če so bili izredni, nenavadni, znameniti - in kar je še posebej osupljivo - izjemno okrutni, grozljivi, nasilni in nečloveški, vselej vladalo veliko zanimanje in živa radovednost. Problematika kaznovanja delinkventov in zlasti zgodovine smrtne kazni je temeljni okvir pričujoče knjige, ki se začne z novim vekom in konča z dandanašnjo kaznovalno politiko in prakso. V tem sklopu se tako za današnjega raziskovalca kot tudi za bralca seveda zdi še posebej fascinantno dolgo in sodobnim predstavam in mišljenju mnogo bolj oddaljeno ter tuje predmoderno obdobje novega veka. Tako kazenski procesi, ki jih je večkrat spremljala strahotna uporaba torture, kot grozljiva kaznovalna praksa v javnosti, namreč pomenijo za današnjega raziskovalca še poseben izziv. Tudi pri pripovedovanju te "srhljive zgodbe" - in to je temeljno - mora zgodovinar ali zgodovinarka poleg virov, relevantne literature in lastnih idej pritegniti še pravo mero domišljije, kajti tudi domišljija je konstitutiven element njegove ali njene ustvarjalnosti. Domišljija zgodovinarju ali zgodovinarki pomaga rekonstruirati oziroma obuditi tisto, kar je bilo, z njo lahko ujame odmeve, hrumenje in mrmranje v preteklosti, zlasti tiste bolj oddaljene, za katero imamo danes ohranjene samo naplavine dokumentov. Z domišljijo lahko zgodovinar ali zgodovinarka obudi tiste, ki so bolj mrtvi kakor drugi, obudi lahko male, šibke in preproste ljudi iz ljudstva. V življenje tako lahko prikliče tudi uboge grešnike in grešnice, hudodelce in hudodelke, ki so zašli/e na kriva pota oziroma so jih iz različnih razlogov preganjali, svojo tuzemsko pot pa so nato končali/e na grmadi, vislicah, kolesu, ali pa so jim sodili z mečem. Skratka. Oddaljeno predrazsvetljensko obdobje novega veka je za današnjega opazovalca ali opazovalko gotovo nekaj posebnega in zavoljo tega hudo mikaven čas. Je čas svojevrstnih vsakdanjih izkušenj, svet včasih naravnost fantastičnih predstav, na katere spominja kozmično nadrealistična poezija Jurija Perovška, ki smo jo izbrali za začetek našega pisanja. To je bil svet skorajda nepretrganega nasilja, ki je doživel kritiko šele z razsvetljenstvom. Svet, v katerem so s pomočjo muk iz obsojencev ali obsojenk iztiskali naravnost fantastične izjave, ki so bile včasih prežete z elementi prebranih knjig (torej s sledovi učene, visoke, elitne kulture), najpogosteje pa z elementi tradicije, mitov in upanja spodnjih slojev, ki so se že dolgo ustno prenašali skozi več generacij in jih uvrščamo v ljudsko kulturo, kulturo, ki prepreda svet vsakdanjih izkušenj ljudstva. Gre torej za svet mentalitet in ravnanj, ki jih je v sijajni mikroštudiji o heretičnem mlinarju iz Furlanije Menocchiu, ki je bil konec 16. stoletja na ukaz inkvizicije sežgan na grmadi, pred nas mojstrsko razgrnil Carlo Ginzburg. Ta fantastični, nadrealistični svet predstav, večkrat prežet s sanjami, npr. slikovito ponazarja izjava trdovratnega Menocchia na dolgotrajnem inkvizicijskem zaslišanju: "Rekel sem, da, kar se mojega mišljenja in vere tiče, je bilo vse kaos, namreč zemlja, zrak, voda in ogenj križem in vsevprek. In iz tega vrtinca je torej nastala snov, prav takšna kot tista, ko se iz mleka dela sir, in v njem so nastali črvi in to so bili angeli." Nasilna novoveška kaznovalna praksa je seveda pomenila samo del takratnega vsakdanjika, v katerega so vnašale nemir še vojne in verski boji, epidemije črne smrti in drugih bolezni, kot tudi naravne nesreče in lakote ter z njimi povezan vsakdanji boj za preživetje. Za večino takratnih ljudi je bilo značilno pobožno življenje, begale pa so jih tudi vraževerne predstave, ki so se pogosto prepletale s predstavami, ki jih je oznanjala Cerkev. Strah pred hudičem je namreč prežal po vseh kotih in s temi predstavami so bili pogosto povezani obredi kaznovanja, ki je bilo vsekakor na moč grozljivo in za današnje predstave precej bizarno. Dandanašnjim ljudem se morda zdi osupljivo tudi pogosto "divjaško" vedenje ljudi na od oblasti organiziranih javnih prireditvah groze, ki še zdaleč ni bilo značilno samo za predmoderno dobo, ki so jo razsvetljenci poimenovali "barbarska", temveč lahko nadvse "divjaško naslajanje ob nesreči drugega" spremljamo tudi skozi celotno post- razsvetljensko, domnevno "civilizirano" obdobje. Tako v domnevno "barbarski" kot v domnevno "civilizirani" dobi je inscenirane usmrtitve prirejala oblast z namenom, da bi zajezila kriminal. Poleg kaznovalnega spektakla, ki seje dolgo časa izvajal v javnosti in se šele v drugi polovici 19. stoletja umaknil na sodna dvorišča ter se prirejal samo še za "povabljene poglede", pa je seveda izredno pomembno premotriti tudi vlogo glavnih igralcev v gledališču groze - vlogo krvnika in vlogo žrtve. Šele prevetritev vseh zapletenih korelacij med udeleženci usmrtitvenega obreda oziroma drugih oblik kaznovanja - torej med pravosodjem, rabljem in žrtvijo na eni strani ter radovednimi gledalci in gledalkami na drugi strani - nam pričara "kolikor mogoče verodostojno" podobo tega pretresljivega "delčka" naše preteklosti. Kaznovanje s smrtjo se je skozi ves čas postopoma spreminjalo. Najbolj izrazito cezuro je seveda pomenil prehod od javnih k ekskluzivnim, za javnost zaprtim usmrtitvam, ki jim bomo namenili posebno pozornost. V dolgi postrazsvetljenski dobi, v kateri so se z vzponom meščanstva počasi oblikovale tudi današnje norme kaznovanja delinkventov, pa bomo spremljali tudi vedno večjo prevlado zapornih kazni, kazni, ki so nam po ukinitvi smrtne kazni preostale dandanes. Takšno ali drugačno nasilje nad človeškim telesom spremlja ves obravnavani čas. Spogledovanje z naravnost grozljivimi podobami mučenja in nasilja v najnovejšem času, o katerem se lahko npr. prepričamo že z bežnim pregledom fotodokumentacije organizacije Amnesty International, pa nas vodi tudi do samospraševanja, ali smo danes res manj barbarski oziroma bolj civilizirani kot naši predniki v slikovitem predrazsvetljenskem novem veku. Splošno sliko prvega dela knjige dopolnjujejo še posamezne mikrozgodovinske razprave o nekaterih razvpitih morilcih. Te zgodbe razkrivajo značaj grozovitežev, njihovo življenjsko pot in strašne umore, ki so jih zagrešili. Vse zgodbe o "znamenitih" kriminalcih iz druge polovice 19. stoletja so načrtno izbrane. Kot študije primerov odstirajo podobo nestrpnosti ljudi do marginalcev, strah ljudi pred podivjanimi morilci, podobo naivnosti in slepe ljubezni, pogled klerikalcev na zločin, češ, da sta za vse kriva liberalizem in brezverstvo, ali pa podobo umora v očeh ljudske umetnosti. Rabljev zamah vsekakor vsebuje več pomenov. Ne samo, da je bila njegova mojstrska, brezhibna izvedba podvržena budni presoji predstavnikov oblasti in radovedne množice. Rabljev zamah je bil na simbolni ravni končno tudi zamah vladajočih. Vedno je bil zamah države, zamah od Boga postavljenega suverena ali kakršnekoli drugačne, denimo, revolucionarne oblasti, zamah vsemogočnosti, ki si pridržuje pravico do odvzema človeškega življenja. Za obvladovanje ljudstva je bila dolgo potrebna strašna predstava, kot bi dejal Camus, in to je tudi rdeča nit knjige, ki je pred vami. Knjiga Rabljev zamah je nastajala več let, z mnogimi, včasih neprijetnimi in motečimi prekinitvami zaradi številnih drugih obveznosti. Z njo seveda nikakor ni izrečena zadnja beseda. V mozaik grozljive zgodovine kaznovanja in kriminala lahko namreč vedno znova dodajamo nove zgodbe, ki podobo dopolnjujejo. Zgodovina je pač podvržena večni reinterpretaciji.