Gradom so bili do zemljiške odveze (1848) po številčnosti absolutno dominantni upravno-politični sedeži.
Razen mest je celotno ozemlje pokrivala mreža zemljiških gospostev, ki so se med seboj ozemeljsko prepletala, med
posameznimi gradovi kot upravnimi središči pa so obstajale precejšnje razlike. Potem ko je jožefinska absolutistična
država zemljiškim gospostvom naložila nove upravno-politične in sodne funkcije, so nekateri gradovi do srede 19.
stoletja opravljali širše in pomembnejše naloge kot kdajkoli prej. Novo in največjo prelomnico je gradovom prinesla
zemljiška odveza s korenitimi upravno-političnimi in sodnimi reformami v letih 1849—50. Prenehale so vse oblike
patrimonialne oblasti, prav tako so ugasnila zemljiška gospostva, upravo in sodstvo pa so v celoti podržavili.
Gradovi kot taki, zlasti podeželski, so tako v zelo kratkem času izgubili skoraj vse dotedanje funkcije, ki so ugasnile
oziroma so jih preselili v urbana in polurbana središča. Vendar so grajske zgradbe ponekod, če so se za to pokazale
potrebe in možnosti, še naprej, deloma vse do danes, uporabljali za državne urade ter za sedeže občin in drugih
uradov.