Petr Roubal

1Češkoslovaški zvezni parlament, ki je bil ustanovljen leta 1969 v okviru federalizacije Češkoslovaške, je v žametni revoluciji čez dvajset let odigral pomembno in hkrati paradoksalno vlogo. V izpraznjenem oblastnem prostoru, ki ga je v paniki ustvarila komunistična partija Češkoslovaške, je zvezni parlament nenadoma postal ključna in edina institucija, ki bi lahko zagotovila mirno in ustavno preoblikovanje političnega sistema. Opozicijski gibanji (češki Državljanski forum in slovaška Javnost proti nasilju) sta sprejeli komunistično ustavo kot podlago za preoblikovanje, ustavo pa je bilo mogoče spremeniti samo prek zveznega parlamenta.

2Ta strategija ni imela verodostojne alternative, saj je imel velik del komunistične in pokomunistične slovaške elite ustavo in zvezni parlament za zgodovinska dosežka. Druge možnosti, na primer vrnitev k češkoslovaški ustavi iz leta 1920, so bile za Slovake popolnoma nesprejemljive. Težava je bila v tem, da so bili poslanci zveznega parlamenta leta 1986 izvoljeni na volitvah v komunističnem slogu, zato jih družba ni imela za legitimne poslance. Zdeněk Jičínský, reformistični komunist, eden od avtorjev ustavnih sprememb iz leta 1968 in vodilni ustavni strokovnjak Državljanskega foruma, se je domislil koncepta »kooptacij«. Nekateri poslanci naj bi odstopili ali bi jih odpoklical parlament, ki bi potem izvolil nove člane iz vrst opozicijskih gibanj.

3To bi omogočilo odlog volitev, utrdilo verodostojnost zveznega parlamenta in ohranilo njegovo vlogo stabilne institucije v nemirnem revolucionarnem obdobju. Ta primer ni bil edinstven v sodobni češki zgodovini, v kateri volitve nikoli niso bile uporabljene kot rešitev za politično krizo. Dejansko je bila za zgled čistka novoustanovljenega zveznega parlamenta iz leta 1969 – številni poslanci, ki so bili odstranjeni v tem procesu (predvsem Aleksander Dubček), so se čez dvajset let vrnili v parlament s pomočjo pravzaprav identične zakonodaje. »Kooptacije«, ki so bile na Češkoslovaškem sicer edinstvene, so bile del širšega pojava ustavnih improvizacij v srednji in vzhodni Evropi, kjer so se vse države spopadale s kompleksno ustavno zapuščino komunistične dobe.

4Ta študija je del širšega raziskovalnega projekta o zveznem parlamentu v obdobju 1989–1992, ki proučuje mehanizme »samoparlamentarizacije«, tj. procesa postopnega osvobajanja zakonodajnega telesa od izvršne oblasti. Študija ima tri temeljne cilje. Prvič, nadaljuje raziskovanje revolucionarnih sprememb ob koncu leta 1989 in na začetku leta 1990 v smeri , katere začetnik je Jiří Suk, ter z uporabo istih metod in virov (prepisov pogajanj gibanja Državljanski forum, arhivov Državljanskega foruma) proučuje enega od stranskih hodnikov »labirinta revolucije«. Veliko razlagalcev meni, da so »kooptacije« izvirni greh, iz katerega so izšle številne tegobe pokomunistične preobrazbe v devetdesetih letih 20. stoletja. Zato je vredno raziskati, kako so se sprejemale odločitve in ali so bile na voljo tudi verodostojne alternative. Drugič, sama tematika zveznega parlamenta in viri, ki jih ustvaril (zapisniki plenarnih sej, parlamentarnih odborov, predsedstva ali pogovorov s poslanci), nam omogočajo vpogled v žametno revolucijo s perspektive marginaliziranih in poraženih udeležencev.

5Boj za nadzor nad parlamentom razkriva dva različna pogleda na spremembe: konceptu moralne in estetske revolucije Václava Havla , ki bi uničila vse grdo in zlo, se je zoperstavil reformni program »paragrafske revolucije« , ki ga je zagovarjal Zdeněk Jičínský ob globokem dvomu v sposobnosti množice in njenih voditeljev. Šlo je za trk dveh političnih obdobij: dinamičnega obdobja revolucije in počasnega premikanja parlamentarne demokracije. Opazujemo lahko tudi svetovni nazor poražencev, tj. parlamentarnih poslancev, ki niso želeli, da jih revolucionarna gibanja zgolj izkoristijo in zavržejo, ampak so hoteli biti del politične preobrazbe. Bojevali so se za pravico, ki jim jo je omogočal celo komunistični režim – pravico do »strinjanja«. To je bilo očitno predvsem med nenavadno parlamentarno razpravo o »kooptaciji«, ki se je nanašala na vprašanje, ali naj parlament odvzame sedež več kot sto svojim poslancem. Prvič v svoji zgodovini zvezni parlament ni sprejel zakona, vendar si je pod pritiskom hitro premislil. Televizija je javno prenašala to razpravo, katere absurdnost je dodatno poudaril nepričakovan nastop zunanjih obiskovalcev: predstavnikov revolucionarnih študentov, ki so zahtevali takojšnjo odobritev zakonodaje, Václava Havla, ki ga je ta parlament nedavno izvolil za predsednika in je s svojim govorom podžgal tako imenovani »spor zaradi vezaja«, in Franka Zappe na parlamentarnem balkonu, ki je snemal dokumentarni film o žametni revoluciji.