Pot k svobodi

Prvi srbski upor, ki se je začel leta 1804 pod vodstvom Karađorđa Petrovića, je kmalu prerasel v revolucijo s pečatom Karađorđeve osebnosti, sam pa je postal simbol emancipacijskega procesa. Po osvojitvi Beograda leta 1806 so Srbi prevzeli popolno oblast v mestu. Na novo oblikovana oblast je javno prodala turško imetje. Drugi srbski upor (1815), še posebej dogodki, ki so mu sledili – pridobitev politične (1833) in socialne svobode (1835) –, so potisnili v ospredje diplomatske in državniške sposobnosti Miloša Obrenovića. Ob 50. obletnici upora leta 1865 je knez Mihailo Obrenović sprejel ukaz o ustanovitvi takovskega križa, s katerim bi odlikovali še žive soborce njegovega očeta kneza Miloša.

Del evropske revolucije 1848

V času revolucionarnega vrenja v Avstriji leta 1848 je Stevan Petrović Knićanin (1807–1855) kot poveljnik srbijanskih prostovoljcev prišel v Vojvodino. Vlada v Beogradu je namreč podpirala zahteve uporniških Srbov. Iz kneževine so tako poslali 8.000 prostovoljcev. Beograd pa je sprejel številne srbske družine iz Banata, ki so bežale pred madžarsko vojsko.

Za zasluge pri zadušitvi revolucije leta 1848 je Pavle Georgije Spirta iz znane cincarske trgovske družine iz Zemuna leta 1853 od cesarja Franca Jožefa I. prejel plemiški naslov.

Predaja mest

Potem ko so leta 1862 Turki pri vodnjaku Čukur ranili srbskega dečka, so se začeli spopadi med srbsko policijo in redno turško vojsko, ki so dosegli vrhunec z bombardiranjem mesta. Knez Mihailo je ponovno načel vprašanje navzočnosti turške vojske v Srbiji. Aprila 1867 se je knezu uspelo sporazumeti s Porto. Po sporazumu so turške vojaške posadke zapustile Beograd, Užice, Soko, Šabac, Smederevo in Kladovo.

Milan Obrenović

Kneza Mihaila so ubili 29. maja 1868 v Košutnjaku. V imenu mladoletnega Milana Obrenovića je do leta 1872 Srbijo upravljalo namestništvo. Namestniki so namenjali več pozornosti organizaciji notranje uprave. Leta 1869 je bila sprejeta zmerno liberalna ustava. V času vladanja Milana je Srbija postala moderna evropska kraljevina (1882).

Kulturna identitieta

Kulturni del revolucionarnih dogajanj leta 1848 so predstavljali boj za narodni jezik, fonetični pravopis in književnost na narodnih temeljih. Vuk Stefanović Karadžić je dosledno in dokončno uvedel Adelungovo načelo »Piši kao što govoriš« (Piši kakor govoriš). Po književnem dogovoru leta 1850 na Dunaju glede skupnega srbsko-hrvaškega knjižnega jezika so po tem načelu pisali tako srbski kot hrvaški književniki. Po Vukovi smrti leta 1868 so nov pravopis uvedli tudi uradno.

Čas od pojava Vuka Karadžića do prve velike zmage narodnega jezika leta 1847 je v kulturnem življenju prinesel napredek. Poseben pečat je pustil razcvet politične in književne periodike.

S poudarjanjem politične in kulturne ideje kot temeljem nacionalne identitete so v preporodu sodelovale tudi ženske.