Monografija na podlagi pričevanj, časopisnih in arhivskih virov najprej prikaže zgodovinski razvoj Ljubljane in njenega podeželskega zaledja, nato pa socialistični vsakdanjik predstavi na treh izbranih področjih – dela ali zaposlovanja, standarda in potrošnje ter reševanja stanovanjskega vprašanja in infrastrukturnih izzivov. Z njimi so bili neločljivo povezani modernizacijski procesi jugoslovanskega socializma, ki so vplivali na kakovost in organizacijo življenja. Analiza ni posvečena le življenjskim okoliščinam, temveč tudi motivacijam, strategijam in praksam, ki so jih posamezniki sprejeli za obvladovanje svojega vsakdana in za izboljšanje življenjskih razmer. Pri tem avtorica ugotavlja obstoj kulturnih praks, temelječih na medosebnih povezavah in mreženju ter na neformalni ekonomiji, ki jih ne interpretira kot izraz socialistične mentalitete ali nuje, ampak njihov izvor vidi globlje v slovenski zgodovini in kulturi, kjer so zakoreninjene vrednote enakosti in solidarnosti ter nekatere kulturno pogojene prakse. Monografija se konča s prehodom iz socializma v postsocializem, a kritika pričevalcev na spremenjene razmere ni usmerjena toliko v poslabšanje življenjskih razmer kot v izgubljen občutek socialne varnosti, preoblikovane medsebojne odnose in strah pred večanjem socialnih razlik. Vir: JAK