Avtor v prvem delu prispevka razpravlja o vzrokih za prevrednotenje (revizijo) novejše zgodovine. Vzroke vidi v novih odkritjih in spoznanjih slovenskega in evropskega zgodovinopisja; v spremenjenih razmerah v Evropi in svetu ter s tem povezanimi poskusi drugačnega vrednotenja zgodovine in zgodovinskih simbolov (čeprav naj bi protifašizem ostajal temeljna vrednota sodobne evropske družbe) in v spremenjeni ideološki in politični podobi Slovenije v zadnjih letih. V drugem delu prispevka je obravnavan odnos do komunistične ideologije in do komunistov v posameznih obdobjih slovenske zgodovine od konca prve svetovne vojne do danes. Avtor zaključuje z ugotovitvijo, da se želi nihalo bolj uravnoteženega zgodovinopisja, ki ga je stroka uspela v zadnjih dvajsetih letih nekako »zaustaviti« na sredini, potisniti na drugi skrajni rob (»domobranska resnica namesto »partizanske resnice«). Takim pogledom naj bi prilagodili javno predstavljanje zgodovine.